Tvoja

petak, 27.05.2005.

Postavljanje na noge


Res je, pogrešam te.

Ampak takšnega, kot si v moji glavi in ne takšnega, kot si. Ker vidim, da si lahko le moja utvara.

Šla sem in oba sva se gledala skozi sončna očala v senčnem vrtu. Gledala, da se ne vidiva in se ne spregledava.

Tako sva se delala, da ničesar ni, da ničesar ne veva, da je spet začetek in konec vsega.

Ti boš smučarski učitelj v Londonu, jaz bom direktorica v mojem centru vesolja.

Ne bova na isti celini.

Vem, da je tako prav, pa čeprav me še vedno zvije, ko te zagledam in se delam, da si mi nič.

In ko mi, tako kot zdaj, pravkar, v tem trenutku, pošlješ sporočilo.

In mi prekineš tok misli.

Res je, najina zgodba je končana.

Začenja pa se nova, ki bo, ko bova oba dovolj zrela, lahko zgodba krasnega prijateljstva.

To je res največ, kar si lahko dava.

Ampak najprej me mora miniti vse to, kar v meni zbujaš.

Odprl si mi nova vrata.
- 09:45 - Komentari (4) - Isprintaj - #

četvrtak, 26.05.2005.

Prebujenje



Poslušam Dave Matthews Band. Everybody Wake Up.

Počasi se prebujam. In te vidim v pravih barvah.

- 19:43 - Komentari (0) - Isprintaj - #

utorak, 24.05.2005.

Mrcvarjenje



Res je, ta vikend sem si privoščila dolg, dolg pohod po Velikem hribu. Nekaj ur pregona po strmem terenu, da si, tako kot pravi Boro, spraznim možgane in utrudim telo.

In je uspelo. Vrnila sem se utrujena, a sveža, prenovljena. Z malo bolj jasnim pogledom.

Potem pa pride ponedeljek.

In jutro, ko se po 18 dneh tišine odločiš, da spet padeš v moje življenje. Kar tako, s kratkim sporočilom, ki sprašuje:" Kako si?"

Pa j...., pa kdo si, da me zaj... v mojem lastnem življenju?!

Kdo si, da si lahko kar tako kupiš stalno vstopnico, ko ti je malo dolgčas, ko ti pada nivo oboževanja, v trenutku, ko se malce odmakneš od Nje?!

Res je, pojdi v London, tako kot si rekel.

Preseli se tja in me pusti na miru.

Dobro veš, kaj počneš. Ampak dragi, nisi se odločil zame.

Ne upaš si spustiti v moj svet in to je tvoj problem, ne moj.

Jaz pa tudi ne rabim še enega odraslega otroka.

Ja, krasen si, ampak samo takrat, ko to želiš biti. Res je, samo s teboj sem na tako isti valovni dolžini, da boli, pa prav nič ne pretiravam. Res je, s teboj imam posebno telepatsko zvezo, ki se vedno vklopi. Res je, da se s teboj lahko tako zelo smejim in da verjamem v iste reči. Res je, da sem s teboj hotela verjeti v čudeže.

Pa vendarle ne verjamem, da si ti tak, kot sem si te želela.

V četrtek hočeš na kavo. Jaz pa ne vem, če si tega želim.

Takoj, ko si London lahko gledal iz letala, si pošiljal sporočila meni.

J... se. Nisi me vreden.


- 11:55 - Komentari (2) - Isprintaj - #

petak, 20.05.2005.

Praznina




Spet moram zapolniti to praznino v meni. Ampak kako?

Možnosti je kar nekaj.
Recimo - lahko slikam, oblikujem, tečem, hodim, jočem, pišem in se smilim sama sebi, se delam močno in se prepuščam vsemu, kar me čaka.

Pa ne gre.

In potem berem. In preberem, da v Sahari ni pomembna preteklost in ne prihodnost. Je samo danes.
In ker tam ni telefonov in ni faksov, ni elektronske pošte in ostalih neumnosti, je pomembna intuicija, notranji občutki in posluh.
In potem vem, zakaj sem te tako jasno slišala, zakaj si ti slišal mene.

Ker sva se v vsem tem hrupu našla tako, kot se najdeta dva v Sahari.
A le da ni ostalo pri tem. Ker si se ti iz svoje notranjosti spet obrnil navzven in ugotovil, da je vse, kar je zunaj, le bolj pomembno.

Takšnega pa te jaz nočem imeti.

A moram sprejeti sebe, takšno kot sem in začeti reševati svoje težave, ki se kopičijo že skorajda tri desetletja.

Živim nekaj, kar nisem.

Želim si nečesa, česar se bojim.

Strah v meni me omejuje in me dela šibko.

Danes sem malo jezna nase in spet malce otožna.

Pomiriti moram notranjost in potem poiskati vsebino.

Poiskati sebe.
- 09:30 - Komentari (3) - Isprintaj - #

ponedjeljak, 16.05.2005.

Erase



Izbriši. Vse. Emocije. Spomine. Upanja.

Erase. Erase. Erase. Erase.

Delete file.

Izbrisano.

Kot da me ne bi nikoli bilo. Le da dnevi niso več enaki, barve niso sijoče in ne smejim se več.

Vsaj ne na enak način.

Čiščenje. Pomladansko čiščenje?

Četrtek, ki je za menoj, je minil brez tebe. Vse sva se dogovorila brez besed. Neverjetno. Še vedno si edini človek na svetu, s katerim se lahko pogovarjam v mislih.

Le da vem, da sva komunikacijo prekinila oba.

Channel closed.

Urban in David Bowie sta se preselila v zadnji kot omare. Sta na prepovedani listi.

Prejšnji teden sem si zato kupila Kenzoki Ginger in se do sitega najedla jagodne pite.

Ker mi nič ne more zapolniti čutov.

Pospravljam sama sebe.

In ne upam več.
- 13:20 - Komentari (3) - Isprintaj - #

četvrtak, 05.05.2005.

Konec

Res je, konec je dvomov.

Odločitev je padla, pa ni bila čisto moja.
Očitno sem imela prav in je bil lep, sončen dopust res ključen za odločitev Zanjo.

Sedela sva na kavi, dva tujca v deževni Ljubljeni in mislila sama nase.

Le tvoj pes je imel glavo v mojem naročju.

Vedela sem, brez besed, da si se odločil za status, denar in svoj ego.

In vedela sem, da bi bila vsaka drugačna odločitev napačna in slaba zame.

Zdaj vsaj lahko neham sanjati o tebi in si delati utvare, da lahko zbežim od Tod.

Ni te.

Pokopljem te, dragi moj T., brez pogrebnega govora.

Pokopljem svoje želje in sanje.

Zdaj zares.

Zdaj bodo samo še brezbarvni četrtki, ko bom samo še Tista, ki s teboj ob dopoldnevih pije kavo.
In posluša.
In je tako samozavestna in prijetna,
zgovorna in smešna.

Nič več ne bom sanjala in ne dovolim, da ti še sanjaš o meni.

Ko me boš spet hotel zvabiti na svoj pomol, se bom raje potopila, da te ne slišim.

Končno jočem. Cel dan sem bila tako prekleto hladna.
Kot da ne bi imela pogreba svojih sanj.

Zbogom, Tomaž.

- 19:41 - Komentari (5) - Isprintaj - #

srijeda, 04.05.2005.

Odločitev



Počasi izgubljam potrpljenje.
Počasi izgubljam upanje.
Počasi izgubljam živce.

Vse naenkrat.
Ne vem, ali naj verjamem v usodo in najino dvorišče, ki naju je združilo ali naj raje verjamem v realni svet, ki naju ločuje.
Tebe z Njo, mene z Njim.
Ampak v bistvu pa vsak s seboj.

Z najinimi strahovi in priučenimi mejami.

Ker se jaz tebe bojim, ker vem, kaj lahko narediš z menoj.
Ker morda ne verjamem več v Ljubezen.

Ker se ti mene bojiš. Zakaj že?

Ne vem, ali si moj pobeg iz realnosti in nekaj, o čemer lahko sanjarim, ko mi je Tukaj težko, ali pa je kaj od eteričnega in neizrekljivega, kar čutim v sebi, ko sem s teboj, res.

Ko občutim, da tudi ti misliš name ali pa pomislim na tvoj obraz in dobim tvoje sporočilo.

Ali pa te zagledam v katerem od časopisov, kako se neumno smejiš.

Izgubljam potrpljenje.

Jutri zjutraj, navsezgodaj, ko te bom pogledala v oči, si bom želela več.
In vem, da se to ne bo zgodilo.
Ker bova spet oba zmešana z najinimi svetovi čutila le hrepenenje preko mize in se ukvarjala s preprekami.

Mater, hočem te.
Dovolj, odločena sem.
Hočem te poskusiti, okusiti in zapeljati.

Pa naj se razbijem, raztreščim in popolnoma izničim.

K vragu strah, k vragu izkušnje, k vragu vse.





- 11:40 - Komentari (3) - Isprintaj - #

utorak, 03.05.2005.

Živciranje



Vse mi gre na živce.
Čisto vse.

To, da je prevroče in da mi doma klima piha naravnost v vrat.
Da imam preveč dela, ki ga danes nikakor ne bom uspela narediti.
Da imam prevelik trebuh in da sem jedla marmelado.
Da sem žejna.
Da ne morem na moj hrib.
Da se mi sveti obraz.
Da se mi ne da pospraviti stanovanja.
Da mi gre vse na živce.

Najbolj pa to, da si me danes pustil sredi stavka.

Da mi že sedem ur nisi odgovoril na vprašanje, če četrtek velja.

Pa j.... prazne baterije na mobitelu in lepe sončne dopuste z Njo.

Da te pogrešam in mislim nate, pa čeprav tega ne bi smela.

Na živce mi greš.
- 18:38 - Komentari (2) - Isprintaj - #

<< Prethodni mjesec | Sljedeći mjesec >>