Tvoja

Res je, ta vikend sem si privoščila dolg, dolg pohod po Velikem hribu. Nekaj ur pregona po strmem terenu, da si, tako kot pravi Boro, spraznim možgane in utrudim telo.

In je uspelo. Vrnila sem se utrujena, a sveža, prenovljena. Z malo bolj jasnim pogledom.

Potem pa pride ponedeljek.

In jutro, ko se po 18 dneh tišine odločiš, da spet padeš v moje življenje. Kar tako, s kratkim sporočilom, ki sprašuje:" Kako si?"

Pa j...., pa kdo si, da me zaj... v mojem lastnem življenju?!

Kdo si, da si lahko kar tako kupiš stalno vstopnico, ko ti je malo dolgčas, ko ti pada nivo oboževanja, v trenutku, ko se malce odmakneš od Nje?!

Res je, pojdi v London, tako kot si rekel.

Preseli se tja in me pusti na miru.

Dobro veš, kaj počneš. Ampak dragi, nisi se odločil zame.

Ne upaš si spustiti v moj svet in to je tvoj problem, ne moj.

Jaz pa tudi ne rabim še enega odraslega otroka.

Ja, krasen si, ampak samo takrat, ko to želiš biti. Res je, samo s teboj sem na tako isti valovni dolžini, da boli, pa prav nič ne pretiravam. Res je, s teboj imam posebno telepatsko zvezo, ki se vedno vklopi. Res je, da se s teboj lahko tako zelo smejim in da verjamem v iste reči. Res je, da sem s teboj hotela verjeti v čudeže.

Pa vendarle ne verjamem, da si ti tak, kot sem si te želela.

V četrtek hočeš na kavo. Jaz pa ne vem, če si tega želim.

Takoj, ko si London lahko gledal iz letala, si pošiljal sporočila meni.

J... se. Nisi me vreden.