Počasi izgubljam potrpljenje.
Počasi izgubljam upanje.
Počasi izgubljam živce.
Vse naenkrat.
Ne vem, ali naj verjamem v usodo in najino dvorišče, ki naju je združilo ali naj raje verjamem v realni svet, ki naju ločuje.
Tebe z Njo, mene z Njim.
Ampak v bistvu pa vsak s seboj.
Z najinimi strahovi in priučenimi mejami.
Ker se jaz tebe bojim, ker vem, kaj lahko narediš z menoj.
Ker morda ne verjamem več v Ljubezen.
Ker se ti mene bojiš. Zakaj že?
Ne vem, ali si moj pobeg iz realnosti in nekaj, o čemer lahko sanjarim, ko mi je Tukaj težko, ali pa je kaj od eteričnega in neizrekljivega, kar čutim v sebi, ko sem s teboj, res.
Ko občutim, da tudi ti misliš name ali pa pomislim na tvoj obraz in dobim tvoje sporočilo.
Ali pa te zagledam v katerem od časopisov, kako se neumno smejiš.
Izgubljam potrpljenje.
Jutri zjutraj, navsezgodaj, ko te bom pogledala v oči, si bom želela več.
In vem, da se to ne bo zgodilo.
Ker bova spet oba zmešana z najinimi svetovi čutila le hrepenenje preko mize in se ukvarjala s preprekami.
Mater, hočem te.
Dovolj, odločena sem.
Hočem te poskusiti, okusiti in zapeljati.
Pa naj se razbijem, raztreščim in popolnoma izničim.
K vragu strah, k vragu izkušnje, k vragu vse.
Post je objavljen 04.05.2005. u 11:40 sati.