Tvoja

Počasi izgubljam potrpljenje.
Počasi izgubljam upanje.
Počasi izgubljam živce.

Vse naenkrat.
Ne vem, ali naj verjamem v usodo in najino dvorišče, ki naju je združilo ali naj raje verjamem v realni svet, ki naju ločuje.
Tebe z Njo, mene z Njim.
Ampak v bistvu pa vsak s seboj.

Z najinimi strahovi in priučenimi mejami.

Ker se jaz tebe bojim, ker vem, kaj lahko narediš z menoj.
Ker morda ne verjamem več v Ljubezen.

Ker se ti mene bojiš. Zakaj že?

Ne vem, ali si moj pobeg iz realnosti in nekaj, o čemer lahko sanjarim, ko mi je Tukaj težko, ali pa je kaj od eteričnega in neizrekljivega, kar čutim v sebi, ko sem s teboj, res.

Ko občutim, da tudi ti misliš name ali pa pomislim na tvoj obraz in dobim tvoje sporočilo.

Ali pa te zagledam v katerem od časopisov, kako se neumno smejiš.

Izgubljam potrpljenje.

Jutri zjutraj, navsezgodaj, ko te bom pogledala v oči, si bom želela več.
In vem, da se to ne bo zgodilo.
Ker bova spet oba zmešana z najinimi svetovi čutila le hrepenenje preko mize in se ukvarjala s preprekami.

Mater, hočem te.
Dovolj, odločena sem.
Hočem te poskusiti, okusiti in zapeljati.

Pa naj se razbijem, raztreščim in popolnoma izničim.

K vragu strah, k vragu izkušnje, k vragu vse.