Tvoja

Res je, konec je dvomov.

Odločitev je padla, pa ni bila čisto moja.
Očitno sem imela prav in je bil lep, sončen dopust res ključen za odločitev Zanjo.

Sedela sva na kavi, dva tujca v deževni Ljubljeni in mislila sama nase.

Le tvoj pes je imel glavo v mojem naročju.

Vedela sem, brez besed, da si se odločil za status, denar in svoj ego.

In vedela sem, da bi bila vsaka drugačna odločitev napačna in slaba zame.

Zdaj vsaj lahko neham sanjati o tebi in si delati utvare, da lahko zbežim od Tod.

Ni te.

Pokopljem te, dragi moj T., brez pogrebnega govora.

Pokopljem svoje želje in sanje.

Zdaj zares.

Zdaj bodo samo še brezbarvni četrtki, ko bom samo še Tista, ki s teboj ob dopoldnevih pije kavo.
In posluša.
In je tako samozavestna in prijetna,
zgovorna in smešna.

Nič več ne bom sanjala in ne dovolim, da ti še sanjaš o meni.

Ko me boš spet hotel zvabiti na svoj pomol, se bom raje potopila, da te ne slišim.

Končno jočem. Cel dan sem bila tako prekleto hladna.
Kot da ne bi imela pogreba svojih sanj.

Zbogom, Tomaž.