Tvoja

Spet moram zapolniti to praznino v meni. Ampak kako?

Možnosti je kar nekaj.
Recimo - lahko slikam, oblikujem, tečem, hodim, jočem, pišem in se smilim sama sebi, se delam močno in se prepuščam vsemu, kar me čaka.

Pa ne gre.

In potem berem. In preberem, da v Sahari ni pomembna preteklost in ne prihodnost. Je samo danes.
In ker tam ni telefonov in ni faksov, ni elektronske pošte in ostalih neumnosti, je pomembna intuicija, notranji občutki in posluh.
In potem vem, zakaj sem te tako jasno slišala, zakaj si ti slišal mene.

Ker sva se v vsem tem hrupu našla tako, kot se najdeta dva v Sahari.
A le da ni ostalo pri tem. Ker si se ti iz svoje notranjosti spet obrnil navzven in ugotovil, da je vse, kar je zunaj, le bolj pomembno.

Takšnega pa te jaz nočem imeti.

A moram sprejeti sebe, takšno kot sem in začeti reševati svoje težave, ki se kopičijo že skorajda tri desetletja.

Živim nekaj, kar nisem.

Želim si nečesa, česar se bojim.

Strah v meni me omejuje in me dela šibko.

Danes sem malo jezna nase in spet malce otožna.

Pomiriti moram notranjost in potem poiskati vsebino.

Poiskati sebe.