Štefek Međimorec
subota, 25.06.2016.
SAT PIJONIRSKE ORGANIZACIJE
SAT PIJONIRSKE ORGANIZACIJE
Saki petek popolne smo melji sat pijonirske organizacije. Naša učiteljica, drogarica Dragica, je odredila da bo nam pijonirski rukovoditelj Frenki. Frenki je bil por ljet stareši od nas. Te Frenki je potlji postal doktor i to provi, alji ne mom.
Na sato pijonirske organizacije smo nekaj čitalji ilji smo se igralji. Frenkijo smo moralji govoriti „druže“, kak provomo učiteljo, a mel je i šibo i si koji so ga ne posljuhnolji so dobilji packe. Nejpre smo z Maljih novina čitalji nekaj kaj smo za domačo zadačo unda moralji sastaviti. Ak smo bilji dobri, unda smo moglji čitati kaj smo štelji. Mi si dečki smo čitalji stripe: Tarzan, Malji partizan, Tim i Tom Tejlor, Mirko i Slavko... To kaj smo f stripima prečitalji, to smo se celji den f parko pret školom igralji dok je bil veljki odmor. Grintavec je jempot štel pokozati kak Tarzan skoče z jene grane na drugo grano i unda je tak z dreva copil kaj sje roko premeknol.
Deklje so obično zrezovelje sljičice koje smo moralji ljepiti v albume.
Jempot je Frenkijo ne bilo volja kaj bomo čitalji, nek je rekel da to štivo z Maljih novina prečitamo za domačo zadačo i sastavimo. Unda smo moralji saki som nekaj popevati. Jo sem popeval Kat čuješ trubo, ti uzmi sombrero, a Grintavec je popeval Aj, čavela. I unda se Frenki zmisljil i rekel je da se bomo mi dečki hitalji, a deklje so navijalje. Sakomo je Frenki odredil protivnika s kojem se moral hitati. On je slabešega na jakšega hujstril, a i deklje so navek navijalje za slabeše i menše. Slabešima so se delalji norca, samo kaj se bodo bolje srčano bilji.
Došel je red na Grintafca. On se moral biti protiv Naceka Frotrovoga. Nacek je bil malo preveljki za svojo visino, alji je bil suhoterni. Nacek je rekel Grintafco:
– Grintavec, se mi se čini da si boš ti po podo zobe iskal!
A Grintavecmo je rekel:
– Naj mi se nikaj nagrožati! Ak treba, jo te bom hmoril!
I Grintavec se zapičil pravac na Naceka. Tak so se kefalji kaj je se proščalo. Jo sem navijal za Grintafca jerbo je on moj pajdoš.
Na krojo je Grintavec i pobedil. Pokljekel sje na Naceka i za vuha ga gori zdigal,
Nacek je počel cviljiti i predal se.
Došel je ret i no me. Jo sem se moral biti protif Ferija Mendekovoga. Feri je bil
droben, alji nabiti. Malo me bilo stroh kaj mi na kaj naprajel ilji kaj mi na kaj ftrgel, a sigurno me bo i boljelo dok me nekam žugne. Feri mi velji:
– Kaj je, strahopezdec Štef? Vidim da si mi stroho!
A jo mo veljim:
– Feri, naj srati gluposti! Bomo vidlji što je bolji!
I počelo je. Feri se hapil tak kak sem se jo ne nodjal. Podmeknol me i, culo ti
cusravo, jo sem tak ljusnol, kak sem dogi i široki, kaj sem skeknol. Unda se hitil no me i počel me gristi za roko. Frenki je viknol:
– To je nepravilno! Ne sme se gristi!
Unda sem ga jo za losi prijal i hitil sem ga pot sebe. I veljim jo njemo:
– Saci moj!
Ščapil sem ga za vrot i počel sem ga gotiti. Frenki je prekinol borbo i rekel je:
– Štefek je pobedil jer je Feri grizel, a da sem ve ne prekinol, Štefek bi ga zagotil! Potlji sake borbe smo si jen drugomo moralji dati roko.
I tak je prešel i te sat pijonirske organizacije. Na krojo sata smo se f klopi si moralji stati, a redor je išel nopri pozdrovljat. Stisnol je šako i šako je pretisnol na sljepočico i fest viknol:
– Mirno! Za domovino s Titom!
Unda smo si mi moralji tak šakom pozdraviti i unda je redor viknol:
– Pozdraf!
A mi smo viknolji:
– Zdravo!
A potlji toga je Grintavec viknol:
– Skoči na kravo!
Frenki ga je mom pozval nopri i dobil je pet vroči packi na sako roko. Unda smo
si pograbilji svoje torbe, a deklje cekere, i dimo. Mi dečki smo uglavnom melji s plotna domaj zašite torbe kaj bokci, samo nekoji malo bogateši so melji nekve store strgane taške. Deklje so uglavnom melje z ljoščinja pljetene cekere. A na ručkama so viselji pljehnoti lončeki. Saki lonček je bil scinjani jerbo je po stopot ljupil po kamenjo dok smo torbe nahitalji. S tejo lončeki smo jelji f školji, i to hrono.
Frenki je rekel da ne smemo domaj reči da smo se f školji hitalji i bilji, alji nešče je itak povedal. Jo i Grintavec smo ne. Tak je to došlo i do drogarice Dragice i ona je zmenila Frenkija. Več nam je ne bil pijonirski rukovoditelj, nego mesto njega je došla jena puca.
subota, 18.06.2016.
SVATI
SVATI
Kolji pol sedem v jutro so bandisti zaigralji v naši vuljici. Čujem jo „dunde-rete-re, dunde-rete-re“. Vujec Roki i još nekof čovek so bilji pozoviči. Vujec Roki so bilji fest pot šusom. Japa sje naručil igrati Četiri staze. Prije toga sje dve rakije gotnol i bandisti so počelji igrati, a on je popeval:
Četiri staze, preda mnom stoje, neznam na koju ču pooooooč
Na koju got pođem, u Petrinjsku dođem i tamo me čeka pendrek.
Vujec Roki so melji v jenem žepo flašo z rakijom, a v drugem flašo z vinom i saki je pil kaj je štel. Unda so bandisti od naše hiže dalje po vuljici marša igralji i išlji so pot korak i sukalji so se ljevo-desno.
Došlji smo na gosti i unda je bil zojtrek. Bil je čaj, a to je bilo zapraf kuhano vino, i zdigani koloči. I meni se ot toga čaja malo počelo motati. Unda smo jelji čurke i hladnetino pok sem nekak došel k sej. Unda smo pre strico Ivijo, čija je čerka Dorica išla zamoš i to za svojega moža Zdrafkeca, gljedalji kak se veže venjčenjak na hruško. Podeljilji so nam cimere i prepičilji so nam cimere na opravo. Kapiton je bil moj krsni kum Vinci i kum Vinci so moralji spričovati. Nekaj so šljebekovalji i stolno so govorilji:
– Tak droga moja rodbina...
Stric Ivi i strina Jona, kakti hižni japek i hižna mamica, so otpralji pljesa i pljesalji so valcera. Stric Ivi so se tak ozbiljno držalji kak pes f čono, a strina Jona so se samo pocmehovalji.
Unda smo skupa išlji k mlodenco Zdrafkeco. Mi deca smo bilji nopri, za nami zastavnjak i podzastavnjak koji so držalji črljeno zastavo koja je mela cambljine na krojo, a na vrho je bila fteknjena jaboka f kojo je bilo napikano nekvo paperno cvetje i dolji so viselji papernati sakojočke forbe krep-paperi. I zastavnjak i podzastavnjak so melji belje rokavice i to je mej bilo joko ljepo.
Pre Zdrafkecovi hiži so pok kum Vinci počelji šljebekovati:
– Faljen bodi Jezoš Kristoš! Tak droga moja rodbina...
Jo sem dalje ne štel posljušati jerbo mje to več bilo dosadno.
Unda smo pok nazoj išlji k Dorici. Tu se Grintavec joko štimal jerbo je on pefca nesel i dobil je ot sokačice nekve drobne dinare. Dok smo išlji k Dorici, nopri smo bilji mi deca, z jedne strone zastavnjak, f sredini Zdrafkec, a z druge strone podzastavnjak. Za njimi so išlji muški, za muškima kljencari i podekljiči, unda žene, a na krojo pljeh-mužika.
Pok so stric Vinci spričovalji i prepovedalji se iste bedastoče. Strina Jona so doneslji sveto vodo i posvetilji so Dorico kak da so veljičasni. Dorica, Zdrafkec, kapitoni, hodnač i pocneholja so se prijalji za roke i kak mala deca so išlji kolji stola. Misljil sem da bodo počelji popevati Ringa-ringa-raja. Dorica i se žene so se počelje plakati. Išlji smo v opčino i f cirkvo na venčanje. Si smo nuter išlji pod zastavo. S cirkve smo išlji k Dorici i unda so bandisti igralji venčenjaka. Muški so hitalji f tenjer peneze, a bandisti so krotko igralji kaj je što štel.
Mi deca smo se fljetno najelji i ajt vun. To je bila priljika kaj smo moglji kaditi. Matek s Prekmostja nam je rekel kaj se zmečemo i kupimo cigaretljine. Kupilji smo nekve s filterom. Rekel je Matek da mi deca ne smemo kaditi Drove ilji Ibare jer bomo raka na pljuči dobilji. Jo sem mel beloga ropčeka i unda smo moralji fest poteči cigaretljina i v belji ropček puhnoti dima. Ak je bil ropček žoti, unda je bilo f cigaretljino puno nikotina i trebalo je cigaretljina vgasiti. I drugi so puhalji v moj ropček i ves ropček je bil žoti. Kaj nej to mama primetila, ropčeka sem f krej hitil. Dok smo tak kadilji, došla je znoglo Matekova mama. Mi smo mom cigaretljine skrilji za rit, a Matek je ne ftegnol jerbo mo je mama došla s hrpta. Fljetno je roko s cigaretljinom porinol v žep od jakne i samo najempot se cigaretljin vun žepa pokozal jerbo se žep presmodil. Mama ga je scopala i mom je moral ž njom iti nuter. Mi drugi smo bilji stroho pok smo počelji snega jesti kaj namo smrdelji po dimo.
Čenjčec, de smo negda jo i Grintavec race i goske nagonjalji, se zmrzel, alji je ljet bil vijanec i unda smo mi begalji po tem vijanco. Akat tamo, najempot je nekaj spraskalo i jo sem prepal. Odišel sem pod ljet. Grintavec mje jeno debelo veho porinol. On i drugi dečki so me vun zvljeklji. Bil sem moker kaj copi. Kaj ve? Ajt se dimo presločit. Jo veljim Grintafco kaj pemo po poljo kaj nas na nišče videl. Domaj sem si obljekel sakidešnjo opravo, a to mokro i blatno svetešnjo sem obesil na štalji kaj se bo sušila.
Potlji me na svatima mama pitala zakaj sem f sakidešnji opravi, a jo sem rekel da sem se presljekel kaj se nam zblatil jerbo se stolno vuni nekaj igramo.
Pok smo išlji jest i unda z lomorom. Bandisti so na sakem križonjo stalji i igralji so za pljes. Pljesalji so i oni kaj so bilji svati i oni koji so ne bilji. A igralji so some ljepe pesme: Četiri staze, Simeroni, Ja pijem čašu gorkih suza, Jedan dan života, Autobus Kaljipso to je ljepi hobi moj, Imam konja zvanog Smokija, Da bi se zrušilje Teljegrafske gore i sakefeljejočke druge. Dok smo došlji do Doričine hiže, pok smo išlji jest. Unda so nekvoga muškoga obljeklji kak ženo, a na glovi je mel ropca i popevalji so Baba gljive brola i si so moralji f tenjer hititi nekve peneze za sokačico. Dever i pocneholja so pljesalji na zelje i stolno je dever moral potlji krotkoga pljesa reči:
– Mlodem na veselje, storem na poštenje!
A primeš i šere kapiton so mo odgovorilji:
– Tancarom na zdrovje!
Ako se dever nekaj zabunil i krivo rekel, pok je za kazno moral sokačicom iti dalje pljesat.
Dorica se ve morala oproščati ot svoji roditelji jerbo je morala iti v Zdrafkecovo
hižo za sneho. Moja mama je dola igrati pesmo: Ružica sem bila, ružica več nebom i unda so se se žene joko plakalje. To je meni bilo joko bedasto. Kaj se ve si rožđijo? Ak je Dorica ne misljila za Zdrafkeca zamoš iti, unda so se ne trebalji ženiti, a ne se ve rožđiti. Noto je morala prije misljiti. Obglobal sem još dve bocke i pomalji smo se pakovalji dimo spot. Puno svotof je bilo na heljaj jerbo so se celo vreme naceđalji s futakom ilji, kak nekoji veljido, z direktorom. A dok te futak šupi v glovo, kak so reklji sosed Jondri, unda si f tomlji tri dni. I Grintafcova mama je bila pijana kak majka.
Drugi den je Dorica bila mloda sneha. Išla je f cirkvo na fpeljovanje. Veljičasni Ante so ji dolji štolo, a štola je kak šol kaj veljičasni imajo kolji vrota kaj jim po vroto ne puše. Dorica je morala to štolo za jen krej prijeti i veljičasni so jo peljalji kolji lontora. To je meni ne bilo baš poprovomo jasno zakaj se Dorica za štolo morala držati jerbo je ona mogla normalno iti. Pok je ne bila pijana! Potlji meše je Dorica hitala drobne peneze, a deca so se borila što bo več penez zgrabil po zemlji i celo vreme so vikalji:
– Mloda sneha dinara!
Na obed drugi den smo moralji nazoj iti na gosti, a to se zove prviči. Meni je to več bilo dosadno i rekel sem mami da jo nikam nem. Mama mje za obed dola meso z lodrice i kvošene vugorke i ljepo sem se najel.
Dok so nam roditelji išlji na prviče, jo i Grintavec smo odišlji na vrt i f stajici korzinja smo kadilji. Saki smo skadilji samo jenoga cigaretljina jerbo smo znogla počelji strašno krehuntati i bilo nam je momica, a puna stajica je bila dima. Kodelo se kaj se se dimilo. Grintavec je rekel:
– Štefo, jen cigaretljin nam je dost. Vidiš kak več krehunčemo. Ako si još jenoga vužgemo, sigurno bomo raka dobilji!
I nesmo več kadilji.
Na večer je išla mama hronit i na štalji je našla mojo zmržnjeno i blatno novo opravo. Jo sem na opravo čisto zobil. Vikne ona meni:
– Štefo, hodi nuter!
A jo jo pitam:
– Kaj idemo večerjat? Jo sem ne gloden!
A mama velji:
– Dojdi mom nuter, imam te nekaj pitati!
I dojdem jo f kuhnjo, a mama me pita:
– Štefo tje bilo ljepo na svatima? Bi se ti još gostil?
A jo veljim:
– Ah, mama, znoš da je na svatima navek ljepo i da smo si srečni kaj se gostimo. A mama velji:
– Unda se boš još jempot gostil!
A jo jo pitam:
– Mama, a što ide zamoš?
– Mama mi velji:
– Tvoja rit ide zamoš i ve jo bom jo zgostila!
I žuk pok žuk s šibom po riti. Prije nek sem jo dospel pitati zakaj me bije, mama
mi velji:
– Ve si se još jempot gostil kaj si zmazal novo opravo i kaj ste f stajici kadilji. Tak sem se čisto neplanerano još jempot gostil.
subota, 11.06.2016.
NA PAŠI
NA PAŠI
Mi smo f selji melji kanose koji so pre Drovi svinje pazilji. Kanos je rano v jutro z nekvom trobentom trobentoval po vuljici, a to je bil znak da se morajo svinje pustiti na pašo.
Melji smo i čerdore. Oni so pazilji krave. Isto tak je i čerdor rano v jutro kutil krave po selji. On je pocal s korbočom tak kaj je se proščalo. Meni je to bilo joko ljepo, pok sem ga prosil kaj bom i jo probal. Unda sem fest zamohnol, a korboč je ne počil, nek se zamotal kolji mene kak kača. Se sem bil sprelojtreni. Počel sem se bečati i vikati:
– Pustite me vun, pustite me vun!
Z vremenom ljudi so se menje puščalji krave i svinje na pašo, a i čerdori i kanosi so se zdošlji i se se to dotrglo zanavek.
Mi deca smo rado išlji s kravomi na pašo jerbo smo se moglji do milje volje igrati, a i nekvo hasen smo naprajlji. Jo i Grintavec smo navek išlji skupa. Nejprije smo hodalji za grobje i tam smo se unda pincekovalji, loba ritalji, z deklama se igralji graničare i pomalji smo se hapljuvalji kaditi. F nedeljo smo znalji iti f Storo šumo. Tam smo se igralji tofkače, kauboje i indijonce, tarzane, partizane i Švobe. Alji jempot je f Stori šumi moja krava zginola. Dve vure smo jo iskalji i komaj smo jo našlji. V grmjo je lježola i pomalji preživala.
Alji unda smo počelji hodati na igraljišče za Jadanom. Tam smo se shođalji s celoga sela. Oni z Gašparičevoga kota, dečki z Črne Pešte i Beloga Beča i mi z Gornjega kraja. Tam nam je bilo joko ljepo jerbo je ne bilo puno grmja i krave so nam bilje na videlji. Za Jadanom smo uglavnom loba ritalji. Navek je nešče donesel mantljina, a to je bilo puno ljepše nego dok smo ritalji s prepičenem gumenem lobom.
Š Črne Pešte je dohođal i Tonček. On je išel z menom f školo. Si smo ga zvolji Konj Češelj zoto kaj so oni melji tak suhoga konja kaj so mo se rebra vidla prek kože i rebra so mo zgljedala kak češelj. Tonček je isto bil tak joko suhi – noge so mo bilje kak botice, pok smo unda i njega, kak i njegvoga konja, zvolji Konj Češelj. Jempot nam je f školji drogarica učiteljica Dragica podeljila sljičice na kojima je bil nekof joko suhi dečec z Bijafre. I unda smo mi drugi den moralji donesti peneze za toga dečeca z Bijafre. Grintavec je rekel drogarici Dragici:
– Drogarica, jo predložem da drugi tjeden pobiramo peneze za Konja Češlja jerbo i on zgljeda kak da je z Bijafre, a ne š Črne Pešte. Trebal bi se i on malo opkohljati.
A drogarica Dragica mo je rekla:
– Ivane, zašto tako ružno govoriš? Ne kaže se predložem, nego predlažem, ne tjeden, nego tjedan i tako dalje i tako dalje.
A Grintavec ji odgovori:
– Ampok, drogarica, si smo mi domoči i si se razmemo, kaj bomo ve štacunorilji. Konj Češelj je joko dobro loba rital i oni de je on igral navek so pobedilji. Tak je
dobro znal sukljati kaj si ti dišel na jeno strono, a on z lobom na drugo strono.
Te den smo mi za Jadanom naprajlji prvenstvo. Igralji so Doljjončani, Gornji, Črna Pešta i Belji Beč. Koji so zgubilji, te so ispalji. Praf smo mi Gornji igralji protif Črne Pešte. Nam je na golo bil Grintavec. A to so ne bilji provi golji, nego so z jene strone za stativo bilje hlače, a z druge strone Grintafcova bela majica. Konj Češelj je bil som pret Grintafcom i dol je gola. Si š Črne Pešte so počelji skokati, akat tamo, imamo mi kaj za videti. Nega nam jene stative. Grintavec je počel vikati:
– Neje gol! Neje gol! Kaj ne vidite da nam je Štefekova Cveta gola pojela.
Moja Cveta je žvenčila Grintafcovo majico. Jo sem fljetno dobežal i v zodnji, i to posljednji, čas sem z obedvema rokami počel vlječi Grintafcovo majico s Cvetine lampe. Vun je stol još samo jen rokof. Nekak sem jo uspel vun scukati. Majica je prije bila čisto bela kak snek i bila je zapraf onak malo pljehnotosifkasta kak belji pljeh, a ve je bila žočkastozeljena i so z prelami i jen rokof, on za kojega sem jo z lampe vun vljekel, se resporal. Grintavec se prijal za glovo i rekel:
– Ve sem nahrdal kaj tvorec f pormi.
I unda smo počelji Cveto f čerevo boksati i to tak fest kaj je zatuljila, zritnola se i begac.
Mi smo zgubilji, alji so unda bilji finalje. Igralji so oni z Gašparičevoga kota protif Črne Pešte. I več je utakmica bila skoro gotova, culo ti cusravo, nešto zaviče:
– A de so nam krave?
Niti jene krave na vidiko. Se krave so se rezišlje po poljo ilji so odišlje Fojsak. I mi begac krave iskat. Saki svojo kravo zove, alji se nečejo glositi. I dok smo došlji Fojsak, naša Cveta je mirno lježola v grmjo i preživala. A Grintafcova Đunđa je samo zbelno i zbešnjeno gljedala, tuljila je i so je bila nekak pukljava i debela. Mom smo znalji da se mlode rosne detelje najela i da se naduva. Samo je na mesti štrptala. Grintavec velji:
– Ve moramo ž njom begati kaj precera inače se bo respočila.
I mi begac z Đunđom po senokošaj, alji je nikaj ne hasnelo. Počelje so ji pene iti z lampe. Vidlji smo da vrok šolo bere i jo veljim:
– Jo idem po kuma Jožija, oni so skorom kak provi veternor, makar so zapraf ne, i oni se vu to razmejo.
A Grintavec mi velji:
– Kaj unda tu drmiš? Beži po kuma Jožija!
I jo begac. Srel se po poto Grintafcovoga japo, soseda Jondrija, i rekel sem jim da jim se krava Fojsako naduva. A sosed Jondri so reklji sosedi Mari:
– Mara, elj ve vidiš to! Te junec grintavi posrani me bo na nikaj sprajel. Jo se močim kaj Kristoš kaj se f hižo nekov dinar dosmica, a te pekljenski duh mi bo se zarojtal. Zgrabilji so sosed Jondri fljetno becikljina i direkt pravac Fojsak.
Došel sem do kuma Jožija i rekel sem jim kaj se dogodilo. Kum Joži so do penzije delali v Apatino i dok so došlji f penzijo, nazoj so se vrnolji v Međimorje. Oni so navek po gracki govorilji. I oni so zgrabilji becikljina, zelji so si cekera i f ceker so nametelji nekvo meštrijo i ajt Fojsak.
Kaj se pripetilo so čulji i tetec Fronci i oni pravac direkt Fojsak. Reklji so:
– Ako je Jondrijeva Đunđa mojo koruzu zgozila, unda bo platil globo ilji pe v rešt. Dok so kum Joži došlji, reklji so Grintafco:
– Da sam ti ja otac, ja bih tebi pokazao tvojega Boga!
A unda so reklji:
– Vi muškarci primite kravu za rogove i za rep i čvrsto ju držite da vam ne pobegne.
I unda so kravi fpičilji trokera f čerevo i vun je zljetela nekva zeljena ščava i se koji so bilji bljizo je pošpricala. Unda so kravi zaljepilji nekvoga ferbanta i reklji so sosedo Jondrijo:
– Andrija, pozovi sad odmah veterinara i on će da ti kaže šta moraš dalje da radiš!
Dobežalji so i sosed Đuri. Oni so melji zemljo Fojsako. Melji so kaj za videti. Latje je bilo pojeđeno i kuruza zgožena. Počelji so vikati:
– Pok meni so krave pojelje tri metre kuruze! Što bo to meni platil?
Sosed Jondri so reklji Grintafco:
– Samo dok se to prede, boš ti meni splatil! Ti muljec jen neotesani, grintavi!
Jo sem mom znal da bom i jo nadropal dok moja mama to zezna.
Grintafcova Đunđa se čisto oporojla kak da je čisto nikaj ne bilo. Alji sosed Jondri so reklji:
– Ti i Štefek več nigdor ne smete iti s kravomi skupa na pašo na isto mesto. Ak vas jo zahlopim, ti Ivo boš domaj vehje cepal ilji peš z mamom graha brot.
Sosed Jondri so znalji da je Grintafco nejhujše delo vehje cepati i graha brati. I tak smo mi več ne holji skupa na pašo. A kaj se tu more?!
subota, 04.06.2016.
MLATILKA ILJI DREŠ
MLATILKA ILJI DREŠ
Sako ljeto dok smo poželji, voza z žitom smo ne dimo peljalji, nego mom direkt na gmojno de je bila mlatilka ilji, kak so nekoji govorilji, dreš.
To ljeto smo mi melji pšenico f Šloprogo. Zoto kaj je moj japa delal na Grockem pok je ne mogel delati napoljo i zoto kaj smo melji samo jeno kravo, mi smo sopregovalji s sosedom Đurijom i s sosedom Dorom. Tak smo i to ljeto želji na poljo. Sosed Đuri so s kosom želji i na kosi je bila jena debela šiba koja se zove locen. Moja mama i soseda Dora so nabiralje pšenico i vezalje f snope. Jo sem moral zobačiti, sestro Katico paziti i snope f stajico slagati. Nafčil sem se da se po strniščo noge morajo vlječi i unda te ne špeca i unda se ne napičiš.
Moja sestra Katica je još bila mala i neje znola hoditi po strniščo, pok je stolno vikala:
– Mama, mama, mene joko pika!
Stolno se bečala. Unda sem jo jo posel na ponjovo, alji je unda počela bečati da ona na soma. Unda sem ji rekel kaj pe v deteljo ružice brot jerbo je detelja praf precvela. I unda smo išlji nametat voza. Ober dreki smo ponjovo prestralji kaj pšenica koja se zrulji ostone f ponjovi. Nazodnje smo žrt svezalji i ajt na vos. Spupalji smo se na vos i jo i sosed Đuri, a nazodnje smo i Katico poteglji. Krave so bilje nekak samolodne i stolno so grabe zahođalje. I tak smo se dopeljalji do jene veljke grabe i najempot je nekaj skreknolo i zaproščalo i mi ljusk – skupa z vozom smo se prehitilji. Sosed Đuri so viknolji:
– Deca, ve nejpre iščite mojo kapo!
Dobežalji so i ljudi koji so bilji tam na poljo i pitajo soseda:
– Đuri, kaj se pripetilo?
A sosed veljido:
– Am, ročica se ftrgla!
I unda sem jo za jeno roko Katico vljekel pešice, a z drugom rokom sem vojke
scukoval i krave tiral, a sosed Đuri so z rasovami voza držalji i tak smo pomalji išlji. Dopeljalji smo tak voza do gmojne. Tam se joko prošilo od mlatilke. Bilo je joko vroče i ljudi so lježalji pot kolji i čakalji dok dojdejo na ret. Stolno so moralji voza porivovati. Nekoji so več unda melji gumenjoke, a ne drvena kola. To so bilji oni provi gazdi. I tak smo mi pomalji porivovalji našega voza se bljiže i unda je najempot mlatilka stola jerbo se remen ftrgel. Mom so se muški skutilji i saki je nekaj predlagal kaj bi trebalo naprajti kaj bi mlatilka nazoj predelala. Remena so nekak složilji, alji unda se nekaj pošemerilo na traktoro i celji den so ga poprovljalji. Rokek z Dolnjega kraja se joko napil i stolno je nekaj palamudil:
– Dejte ve ovak, dejte ve onak! To je tak ne dobro!
Sosed Đuri so se nekaj razmelji f traktor, pok so i oni nekaj poprovljalji, alji Rokek je i dalje palamudil. I unda so se sosed Đuri tak resrdilji kaj so Rokeka zobačama tak poteglji kaj je skeknol i reklji so mo po gracki:
– Budala jedna pijana! Nemoj ti meni predavati konjsko pismo kako se traktor popravlja.
I traktor je predelal, a jo veljim sosedo Đurijo:
– Sosed Đuri, to ste ne dobro poprajlji jerbo traktor stolno pomalji šči. Voda se sceđa z one kiblje.
A unda so se sosed Đuri i no me resrdilji pok so reklji:
– Štefo, ak naš tiho i tebe bom potegel zobačami kak i Rokeka!
Ljudi so se počelji svaditi što je za kem došel i što je prije na redo. Jenomo čoveko so i voza prehitilji jerbo je bil bezobrazen kak prasec praseči. I konačno smo i mi bilji na redo. Stric Ivi so s kol na dreš snope hitalji, mama je bila na drešo i pojose ot snopi je rezala i podovala, sosed Đuri so bilji pre vreči de je pšenica curela, soseda Dora i soseda Bora so slamo othitovalje i hitalje na kola na kojima so sosed Donči voza slagalji. Jo sem zobačami pljeve zobačil.
Dok smo došlji dimo, mama je bila joko srečna jerbo smo dobilji puno pšenice makar smo i voza prehitilji. Poslala me je f štacun kaj donesem pol kilje jegera i jeno pivo, a sebi sem smel kupiti jeno veljko mošnjico karamelji.
