** Budan.blog.hr ** Alternativa, zen filozofija, duhovne teme, haiku, poezija, umjetnost, vizije, mudrosti, razmišljanja, priče

Za branje tega članka si vzemte čas vsaj 15 - 20 minut, ker je kar dolg in se izplača prebrati celega, ker je tu resnica,.... ker gre za nas...., kaj se lahko zgodi, oz. kaj lahko pričakujemo da se bo zgodilo....(marsikaj ne vemo!!!)

Anton Komat, ekološki ombudsman



foto: Borut Peterlin

Mož, ki je postal sinonim za sobivanje z naravo. Agens movens vseh velikih naravovarstvenih akcij zadnjih 20 let, pisec različnih knjig o ekologiji, ki kot predavatelj, kolumnist in avtor televizijskih oddaj vodi svoj osebni projekt ekološkega opismenjevanja. Medtem ko sta politika in gospodarstvo ob svetovni krizi obupana, jo on jemlje kot priložnost za pohod simbiotskega človeka, ki bo za svojega zaveznika na zemlji spet vzel naravo.

Zakaj kmetijstva ni mogoče ustrojiti po hiperprodukciji industrije, ki lahko vsako leto proizvede več izdelkov?

> Njiva ni fabrika. Kmetijstvo zavezuje človeka k spoštovanju naravnih zakonov, ti pa so močnejši od zakonov industrije. Pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot jih je v času faraonov. A mi smo kmetijstvo s sonca preusmerili na nafto. Dokler je bila nafta poceni, je delovalo. Leta 1940 je pri pridelovanju hrane človek vložil 1 kilo kalorijo fosilnih goriv in dobil 3,4 kcal hrane. Danes moramo vložiti 10 kcal energije, da dobimo 1 kcal hrane, torej imamo izjemno požrešen energetski sistem. Če vzamemo prehranski sistem kot celoto: požremo 20 odstotkov nafte, hkrati pa ta sistem izloči 40 odstotkov toplogrednih plinov. V energetski krizi se vsaka sprememba takoj reflektira v hrani. V zadnjih nekaj mesecih se je obseg ladijskega prevoza hrane med celinami zmanjšal za 40 odstotkov. Mislim, da je že 44 držav prepovedalo izvoz vsake hrane. Razpada globalni prehranski sistem. To je alarm. Energetsko bazo civilizacije moramo premakniti nazaj na sonce.

Kaj to praktično pomeni?

> Pri pridelavi na njivi porabimo 20 odstotkov naftne energije, ki jo vsebujejo kemična gnojila, pesticidi, traktorski pogon, vse drugo požrejo transport, tehnološka priprava, skladiščenje, pakiranje. To nam govori o nujnosti prehoda na lokalni trg in lokalno pridelavo hrane.

Pri konceptu lokalnega trga pa je nujna revolucija v miselnosti potrošnika, ki se bo naenkrat veselil starih jabolčnih sort z Dolenjske bolj kot izbire med mangom, papajo in ananasom.

> To je problem potrošniške družbe, ki proizvaja nekakovostno in bolj ali manj nepotrebno kramo. John Stewart Mill je že leta 1848 pisal, da bo na neki točki razvoja ekonomija prišla do ničte rasti. Ne bomo več povečevali inputa naravnih virov, sledili visoki rasti kapitalskih donosov, ampak bomo šli v recikliranje, v proizvodnjo kakovostnejših izdelkov in v servisiranje, tako da bomo proizvedli samo toliko, kolikor narava lahko obnovi. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo, za katero pa vemo, da gresta na koncu k vragu in rak in njegov gostitelj. Bom povedal osebno izkušnjo. V naši družini je bila pradedova sekira, na njej je bila še letnica 1885. Eno samo sekiro smo imeli praded, ded, oče in jaz, bila je iz vrhunskega jekla. Meni so jo žal ukradli, tako da sem kupil novo, a mi je v dveh urah počila na navadni grči. Kupil sem še eno, pa mi spet ni služila.
Zdaj proizvajamo kramo, ne pa kakovostne izdelke.

Pri sekiri lahko človek praktično presodi njeno kakovost. Kako pa naj meščan presodi kakovost zelenjave in mesa, ko ne pozna razlike med okusi hrane iz industrijske in domače pridelave?

> Kakovost hrane lahko primerjamo, če imamo dober monitoring. Pri nas so institucije, ki se ukvarjajo z monitoringom, popolnoma neučinkovite, saj so razdrobljene, delujejo po različnih parametrih in med seboj tako rekoč sploh ne sodelujejo. Potrebovali bi enotno agencijo za kemično in biološko varnost. Brez novih zaposlitev, samo združila bi vse, ki so zdaj nesistematično razmetani po desetih koncih. In bi sodila pod nadzor parlamenta, ne pa pod politično opcijo, ki je trenutno na oblasti. Po metodi agencije EPA (Environmental Protection Agency), izjemno učinkovitega neodvisnega organa, ki ga poznajo v severni Evropi in Ameriki.

Kaj je cena industrijske pridelave hrane?

> Zdravje ljudi. Fiziologi pravijo, da bi bilo danes tako rekoč nemogoče napisati učbenik fiziologije človeka. Izredno težko bi našli človeka, ki bi bil absolutno zdrav. Ne rečem, da ljudje akutno obolevajo, imamo te subklinične primere, ko nismo ne zdravi ne bolni. Tu je dobesedno zločinska naveza v ekonomiji, kjer je cilj kapitala, da ljudje neprestano obolevajo, da potem posegajo po zdravilih in farmakologiji. V zahodnem svetu je delež zdravstvenih storitev med bruto stroški države okoli 15 odstotkov, to je trikratni porast v zadnjih 30 letih.

Ko prebiramo o razlogih za obolevanje, so glavni vzroki tobak, holesterol, stres in premalo gibanja.

> To se ponavlja že 50 let. Zdravstveni sistem bi moral bdeti nad biološko in kemično varnostjo hrane, saj ta danes najbolj ogroža človeka. Tu je zanimiv podatek, da je v istem deležu, kot narašča cena zdravstvene oskrbe, padla cena hrane. Povezava med hrano in zdravjem je merljiva. Kmetijstvo je naredilo napako, ko je šlo v industrijsko proizvodnjo tovarniških hal. To je vsiljeno, navsezadnje: pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot v dobi faraonov. Narave ne moreš oblikovati po kalupu povečevanja industrijske proizvodnje.

Kakšna je voda v Sloveniji?

> Četrtina je prek mere kontaminirana, četrtina je kontaminirana, polovica pa je na meji. Zdaj se je pojavil še hujši problem zaradi velikih gradbenih posegov v okolje, ki povzročajo hude motnje v hidrorežimu pokrajin. Ogromne parkirne površine megamarketnih in industrijskih con, avtoceste in druge asfaltirane površine so narejene tako, da voda hitro odteka v kanale in ne pronica več v zemljo, torej je ne namaka več. Imamo v bistvu relativno sušo, čeprav padavin ni premalo. Od leta 1984 hidrologi v Sloveniji ugotavljajo negativno vodno bilanco, ki se pospešeno povečuje. V državi, ki da kaj nase, ne smejo dopustiti, da ekonomisti in sami politiki odločajo o temeljnih razvojnih ukrepih brez sodelovanja ljudi, ki kaj vedo o posledicah teh odločitev. Potem namreč posledice padejo kot breme na ljudstvo.

Katera voda je boljša, iz pipe ali iz plastenke?

> Država naravnost podpira ustekleničenje vode, ker ji to prinaša zaslužek od koncesije in DDV od prodaje. Toda za liter vode v plastenki se zlije mimo pet litrov, porabi četrt litra nafte, nato pa še plastenka konča na deponiji. Zraven se iz plastenke emitirajo v vodo še nevarne kemikalije, ki so hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe, če upoštevamo sedanji evropski standard 0,1 mikrograma kemičnih substanc na liter. Če bi se propagirala voda iz pipe, če bi država dala trdnejša jamstva, da je nadzor res dober, da bi javljala, kdaj se pojavljajo kontaminacije, da bi ljudje dobili nazaj zaupanje v vodo iz pipe, bi prek tega varovali primarne vodne vire. Vsak pomik v smeri ustekleničene vode pomeni, da smo se odrekli vodnim virom. Vprašanje vodne varnosti je vprašanje nacionalne varnosti. Nacionalna varnost niso samo vojska, policija, tanki in patrie, ampak predvsem pitna voda, rodnost prsti in genski viri.

Vaš naravni zaveznik bi moralo biti torej prav ministrstvo za obrambo?

> Pred leti smo poskušali najti stik z njimi, ko smo razmišljali o monitoringu pitne vode. Rekli smo, da bi naredili karto naravnih izvirov, ki še niso vključeni v vodovodne sisteme, da bi pri sto takih izvirih redno opravljali biološko testiranje. To ni interes samo vojske, ki bi imela rezerve, če bi izbruhnila vojna, ampak tudi, če bi zaradi kontaminacije upadla oskrba z vodo delujočih vodovodov in bi brez vode ostala cela naselja. Vojski smo predlagali, da bi naredili kataster teh vodnih virov. Najprej so rekli, da jih zanima, potem pa nič več.

Zakaj se nikoli ne pojavi minister, ki bi rekel: v mojem mandatu bo voda tako čista, da bodo ljudje lahko plavali v njej in jo pili?

> Točno takšen stavek je izrekla švedska sekretarka za okolje. Pri nas je bizarno, da ministrstvo za zdravje propagira zdravo življenje, tiska plakate, kako naj jemo več sadja, hkrati pa vemo, da je 70 odstotkov sadja in zelenjave kontaminiranih s strupi in tega ne bi smeli jesti. Namesto da bi delovali preventivno in rekli, da bomo vsaj v šolah in vrtcih zagotovili biotsko hrano, saj imamo nekaj tisoč sonaravnih kmetij, je kmetijsko ministrstvo naredilo vse, da bi jih ne bilo več. To je tragedija. Če bi z delom subvencij podpirali ekološko pridelano hrano! Zadnji ukrep Tonyja Blaira, preden je odstopil, je bila vpeljava sonaravno pridelane hrane v vrtcih. Zakaj pri nas ni podobnega? Mislim, da je naša oblast dovolj dobra preslikava razpoloženja med ljudstvom. Pri nas je jasna bipolarizacija na skupino ljudi, ki narašča in ki stavi na kakovost življenja, in večino, ki se gre potrošništvo ter roma v megamarkete in na razprodaje.

Kaj lahko stori manjšina, denimo na Celjskem, kjer je izmerjena visoka kontaminacija zemlje?

> Mislim, da je na evropskem sodišču vloženih že 140 tožb zoper državo, kajti nihče ne zavaruje teh ljudi. Brez uspehov so pisali inšpekcijskim službam, se obrnili na župana. Teh primerov je v Sloveniji veliko, tudi primer Lafargea bo končal na evropskem sodišču. Blizu Dobrne, v kraju Socka, so domačini množično umirali za rakom, ker so škropili hmelj pod njihovimi okni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto škropili s pesticidi in vsaka hiša je imela po enega mrtvega ali enega s karcinomom. Potem sta mi pisala lokalni župnik in zdravnik, ki sta bila nemočna. Za župnika še razumem, da je nemočen, samo da lokalnemu dohtarju ni uspelo prepričati nikogar nad seboj? Z aktivisti smo dosegli, da so morali plantaže hmelja umakniti stran od hiš, toda tamkajšnja zemlja je še vedno kontaminirana.

Kakšno je torej pivo, ki ga pridelujejo iz tega hmelja?

> To je problem. Pred desetletjem sva v Mladini z Jako Elikanom naredila članek o tem, da smo v Sloveniji prvič testirali, koliko ostankov pesticidov je v vinih. Našli smo krepke številke in smo jih objavili. Vinarji so vložili tožbo zoper časopis. Z Botterijem smo se takrat dogovarjali, kaj narediti. Spravili smo kontra vzorce za neodvisno tretjo preiskavo. Hrvatje so takrat odpovedali veliko pošiljko vin, česar naj bi bili krivi mi. Iz vsega ni bilo nič, zakaj vsaka neodvisna preiskava bi pokazala točno toliko strupa, kot smo ga bili našli mi. Vprašanje vina je v Sloveniji problem, saj je trta toliko škropljena, da večina mošta sploh ne povre. Dodajati morajo umetne kvasovke, ker s fungicidi pomorijo naravne kvasovke.
Problem je tudi z medom. Koruzno seme se nataplja v klotianidinu in potem, ko koruza kali, je vsa rastlina strupena, v cvetu pa je strup petkratno koncentriran. Priletijo čebele in klotianidin konča v medu, z njim pa v človeku, ki ta med je.

Zakaj torej na etiketah za pivo, vino in med ni podatkov o količini vsebovanih pesticidov?

> Rešitev je postavljena na glavo. Ko bo osveščenost v družbi večja, bo to postala tržna niša za kmetovalce, ki pesticidov ne uporabljajo. Potem si bodo oni dali ponosno napisati, da v njihovih izdelkih niso našli nič strupenega.

Vprašanje potrošnika: katere ribe so bolj neoporečne, morske ali rečne?

> Načelno so reke veliko bolj kontaminirane kot morje. Reka, ki je kontaminirana, je zelo kontaminirana. Bi pa opozoril na nekaj, kar ljudje navadno ne vedo. Grem v ribarnico in imam na izbiro sardelo, osliča in tuna. V prehranski verigi oslič je sardelo, tun pa osliča. Če je v sardeli enota toksina, jih je v osliču desetkrat več, v tunu pa stokrat. Kadarkoli izbiramo hrano, moramo biti pozorni, na kateri stopnji prehranske verige je. Vedeti moramo, da je tun najmanj stokrat bolj kontaminiran od sardele, najmanj toliko, ker ima sardela kratko življenjsko dobo, tun pa živi od 20 do 30 let.

Če izbiram manjše zlo, je torej bolje, da se hranim s pesticidno koruzo kot z mesom prašiča, ki so ga krmili s to koruzo?

> Še bolj banalen primer, če damo v verigo še človeka. Imamo njivo koruze, kravo in žensko, ki doji. Če se ženska hrani z mesom kontaminirane krave, bo v njenem mleku desetkrat večji odmerek, kot je v kravjem mleku. Tu se postavi vprašljivost koristnosti dojenja, vendar teh raziskav pri nas ne delajo.

Nekatera velika mesta na čelu z Ljubljano imajo težave s čezmerno onesnaženostjo zraka s trdnimi delci. Kakšni so koncepti reševanja teh težav?

> V Ljubljani poznamo sistematičen izgon vrtičkarjev. V svetu so močne težnje, da se mesta, tudi velemesta, spreminjajo v eco-cities. To so tudi mesta, kot so London, Montreal in Chicago, ki se ne ukvarjajo samo s samooskrbo s hrano, ampak tudi z izgonom avtomobilov. V Ljubljani se dogaja prav nasprotno. Namesto da bi postavili garažne hiše na štirih vpadnicah, ki jih preči obvoznica, in napeljali tramvaj v središče, rinemo z avti v mesto, kjer v središču postavljamo garažne hiše. Promet je eden glavnih emitorjev trdnih delcev v zrak. Sedanji koncept mesta je gradbeno profitno navdahnjen za nekatere sloje, ne bomo pa govorili o problemih, ki jih bomo umaknili pred javnostjo. O tem ni zaželeno govoriti. Čedalje pogosteje se dogaja, da politika sama odloča, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako ga bo reševal. Zato uporablja ekspertokracijo, tisti del znanosti in stroke, ki je malce skorumpiran in svoj doktorat proda za dobro šumenje na računu in napiše ekspertizo, kakršnokoli naročnik želi. V Sloveniji sploh nimamo neodvisnih okoljskih institucij, niti nihče ne razmišlja, da bi jih finančno podprli.

Ko je minister Pogačnik spet dovolil uporabo prej prepovedanih pesticidov, ni bilo opaziti nobenih strokovnih protestov.

> Sprožili bomo upravni spor, s katerim mislim, da nam bo uspelo spodbiti ministrovo odločbo. Zraven pa bomo vložili še kakšno kazensko ovadbo. Zbiramo podatke o nevrotoksinih, o katerih že obstajajo študije, ki govorijo o rakotvornosti teh snovi pri človeku. Pri nas ministrstvo straši kmete, da ne bodo mogli več sejati koruze, če jim ne ponudijo teh spornih pesticidov. Kaj pa Kanadčani, Francozi in Nemci, ki so prepovedali te strupe in imajo ogromno hektarov koruze? Če lahko oni nemoteno sejejo koruzo, zakaj bi je naši kmetje ne mogli?

Polja in njive se zdijo kot ideja sicer večni, toda kakšna je zdaj rodnost zemlje?

> Če vzameva biozofski pogled na prst. V njej imamo tri elemente: producente, konzumente in razgrajevalce. Producenti so kulturne rastline in tiste, ki so ob nepravem času na nepravem mestu, to je plevel. Plevel moramo eliminirati in udarimo s herbicidi. Herbicid uniči vse producente razen ciljnega pridelka, uniči pa na ravni prsti vse mikroorganizme. Zdaj gledamo drugi člen, to so konzumenti, torej vsa živalska bitja. Če ta udarimo z insekticidi, bomo potolkli vse živali, ki razgrajujejo ostanke v prsti. Če pa udarimo še s fungicidi, uničimo še vse gljive v prsti. Deževniki so izjemno občutljivi za fungicide. Kmet, ki bo zaradi večjega pridelka uporabljal herbicide, insekticide in fungicide, si bo zagotovo pokončal rodnost prsti. Nazadnje bo dobil prst, ki je samo še mineralna struktura, mehanična opora brez življenja.

Potem si na nizozemskem sistemu paradižnikov in rož, ki jih gojiš v vodi, v katero samo dodajaš minerale in umetna gnojila.

> Oni so šli v to, ker imajo prst tako uničeno, da je tako rekoč nerodovitna.

Ali obstaja postopek oživljanja mrtve prsti?

> Pokojni slovenski biolog dr. Nastis Mršić, eden glavnih avtorjev temeljne knjige o slovenski biološki pestrosti, je razvil zamisel, da bi izvažali živo prst. Da bi v polja mrtve prsti injicirali kubuse žive prsti, iz katere bi se širilo življenje. Enkrat je šel v Bochum, kjer so imeli popolnoma uničeno prst, tam injiciral živo prst in čez mesece so ga klicali, da je začela prst oživljati. Lahko bi imeli čudovit posel z oživljanjem neplodnega sveta v severni Evropi. Pred več kot desetimi leti sem parlamentu predlagal, naj bi Slovenijo razglasili za biotski park Evrope. V ograjo bi dali tehnosfero človeka, ne pa parke. Rekli bi: tule bomo imeli obrtne cone, tam mesto Ljubljano, tod avtoceste, drugo pa je narava. Nekaj mesecev pred smrtjo je pokojni predsednik iskal stik z menoj, kako bi to zamisel obnovili. Toda takrat, ko je bil predsednik vlade, tega ni razumel, je imel pa vso moč, da bi kaj naredili iz tega.

Značilnost Slovenije niso samo množica skritih morišč, ki jih zadnja leta odkrivajo, ampak tudi množične deponije nevarnih odpadkov, ki so skrite pod travniki. Kakšna je usoda teh podzemskih odlagališč?

> Za Mladino sem na Dravskem polju nekoč igral raziskovalnega novinarja in odkrili smo odlagališča nevarnih odpadkov v gramoznicah. Pričakovali smo, da jih bo država sanirala, saj smo podpisniki stock-holmske konvencije, ki predpisuje izkopavanje starih grehov. Do danes se ni zgodilo nič. Celoten akvatorij Dravskega polja je za nekaj stoletij kontaminiran, če strupi iz starih sodov pronicajo v podtalnico. Ne morem dojeti, da ministri ne nekoč ne danes nič ne ukrenejo.

Zgled pasivnega okoljskega kriminala?

> To je opustitev preprečitve kriminalnega dejanja. Lani je začel veljati nov kazenski zakonik. V javnosti ga poznamo bolj po polemiki o dosmrtni ječi, prinaša pa tudi umestitev uničevanja okolja med kazniva dejanja. Začeli ga bomo uporabljati, predvideva namreč tudi zaporne kazni.
Danes je brezupno. Name se obrača na stotine ljudi iz vse Slovenije, kaj narediti. So v popolnem brezpravju.

Zakaj se ljudje obračajo na vas in ne na ministrstvo za okolje, ki po funkciji varuje naravo? Ste nekakšen okoljski ombudsman?

> Ja, ha ha. Rad pomagam, ampak včasih sem tako zasut, da ne zmorem. Ljudje potrebujejo predvsem pravne nasvete. Pri nas ni odvetnikov, ki bi bili specializirani za okoljsko pravo, čeprav bi bilo tudi to donosno. Ko sem hodil po Pomurju zaradi onesnažene vode, sem se pogovarjal z župani, ki so mi kazali, da analize vzorcev ne kažejo nič alarmantnega. Vzorec je bil seveda ničen, ko pa analiza ni merila najpomembnejšega - vsebnosti atrazina in nitratov! Bili so presenečeni in so mi rekli, da tega niso vedeli. To je vprašanje ekološke pismenosti. Velika večina politikov je ekološko popolnoma nepismena, da o zdravstvu ne govorim. To je nacionalna katastrofa, saj se zdravniki sploh ne zavedajo, da je zlo v okolju, ne samo v bakterijah. Tudi splošna ekološka pismenost prebivalstva je obupna.

Kakšni so učinki vašega opismenjevanja?

> Ko predavam po Sloveniji, mi daje dober občutek to, da je odziv ljudi vedno večji. Čedalje več ljudi prihaja na predavanja. Vsak poslušalec, ki pride, potem vsaj še dva zastrupi z ekoidejami. Mislim, da že 12 do 15 odstotkov Slovencev krepko razmišlja o kakovosti življenja. Ko jih bo več kot 20 odstotkov, bodo dobili vpliv na javnomnenjske voditelje in začelo se bo spreminjati tudi javno mnenje.

V njem danes vlada mit čistoče, kuhinje in kopalnice so polne plastenk s čistili.

> Američani so naredili eksperiment in so več kot 200 stanovanj 14 dni pustili brez čiščenja. Potem so vzeli mikrobiološke vzorce. In kje so našli največ bakterij? Na tipkovnicah računalnika jih je bilo 200-krat več kot v straniščni školjki, ki so jo medtem splakovali samo z vodo. V istem razredu sta še mobitel in daljinec. Vse zlivanje čistil in razkužil je posledica reklamne obsesije s sterilnostjo stanovanj. V stranišče bo ekolog od časa do časa vsul nekaj sode, da očisti vodni kamen, in sol. Absurd potrošništva je, da danes prodajajo zelo nevarna čistila z učinkom sode, ki so petkrat dražja od iste količine sode.

Ali ni ta potrošniški absurd možen zato, ker človek nima več primarnih znanj in ni več sposoben sam karkoli izdelati. Za vsem, kar potrebuje, teka po trgovinah?

> Stara znanja, ki so jih imele še naše babice, izginjajo. Moja mama je celo stanovanje očistila s soljo, sodo, kisom, limono in vodo. In je sijalo in dišalo.
Večina ljudi danes sploh ne zna gojiti zelenjave. Brez dvoma prihaja prehranska kriza. V Sloveniji uvažamo dve tretjini hrane, Kitajska ima strahovito erozijo prsti, reke so spremenili v greznice in kanale. In ker razmišljajo strateško, vdirajo v Afriko, tam kupujejo cele pokrajine plodne zemlje. Tomo Križnar mi je pravil, kako postajajo lastniki zemljišč po Sudanu. Ne le ekonomska kriza, prihaja tudi sprememba podnebja. Leta 2005 je bil sončni minimum. Zadnja velika suša je bila leta 2003. Obdobje suš se je končalo, začela so se neurja. Vstopamo v čas ohladitve za približno 2 stopinji. Začeli se bomo prilagajati mrazu.

Kako se kot ekolog prilagajate delovanju v državi?

> S prijatelji Pretnarjem, Kodermacem in Firbasom smo v jedru povezani v elektronski mreži. Zraven obstaja še mreža aktivistov; reševali smo plinske terminale, ustavili gradnjo pomurskih elektrarn, omejujemo delovanje Lafargea, ustavili smo neumne načrte na Savi Dolinki. Nimamo nobenega sedeža, nobene formalne organizacije, nismo društvo, nič nas ni, toda ko je problem, gremo vsi tja pomagat; to se je izkazalo za izjemno uspešno. Hkrati to mobilizira ljudi. Poglejte, zdaj me kličejo ljudje izpod Potoške gore. Neki avstrijski baron je dobil z denacionalizacijo nazaj gozd in v njem so opravili golosek, nekaj tudi pod pretvezo boja proti lubadarju. S tem se je razsul hidrorežim in teren se je začel premikati, tako da jim hiše pokajo. Najprej stare, letos že nove. Inšpekcija se ne odzove, občine se to ne tiče, zdaj kličejo mene. Drugi primer so Železniki. Ko je bila ujma, so vsi drveli snemat, jaz pa sem šel s prijateljem in posnela sva stanje na vrhu, pri izviru Selške Sore. Našla sva dizaster, serijo napak, ki vsaka zase ne bi povzročila te tragedije. Iz tega delam dokumentarec. Tam je potencialna bomba. Naslednjič, ko udari ujma, lahko pride še v Škofjo Loko. Reka ni nič kriva, zadaj so človeške napake.
Pri načrtu gradnje pomurskih elektrarn nam je avstrijski Greenpeace sporočil, da je zadaj nemški jedrski lobi, ki ima by-pass podjetje v Avstriji, da bi prikril denar; kupuje namreč energetske inštalacije. Ti Avstrijci so naredili tretjo firmo z Dravskimi elektrarnami, ki naj bi postavila šest elektrarn na Muri. Vsa elektrika iz njih bi šla v Nemčijo.
V Kidričevem so hoteli delati ogromno plinsko elektrarno. Najprej so hoteli speljati ogromne daljnovode prek Kozjaka. Ljudje so se postavili, ker so jim hoteli posekati najlepše gozdove, ki so zadnji habitat za planinskega zajca in jerebico, zadnje ostanke alpske favne. Da bi naredili največje daljnovode v Evropi. Skupaj smo gruntali, zakaj nameravajo delati te daljnovode. Seveda, ideja je bila zgraditi plinsko elektrarno, ki bi zadovoljevala potrebe po elektriki v Avstriji. Kmetje niso hoteli prodati gozda, v enem tednu so zbrali 15.000 podpisov in zadeva je ustavljena.
V Trzinu je hotela imeti gospoda elitno sosesko, da ne bo živela med rajo. Postaviti so jo hoteli v zadnji ostanek gozda, ki ga imajo domačini za sprehode. Rob so hoteli posekati in postaviti elitne vile, ljudstvo pa je bilo proti. Legalno ni šlo, potem so se spomnili trika, da bi sredi gozda naredili lepo pokopališče za naše pokojnike. Do pokopališča mora jasno peljati cesta, druga bi peljala ven. Ob zgrajeni cesti bi nato naklestili vile. Dobil sem se z domačini in jim predlagal referendum za pokopališče ali proti njemu ter jim svetoval, naj poprej povedo ljudem, za kaj sploh gre. Rezultat je bil, da 85 odstotkov ljudi ni hotelo pokopališča!
Pobuda vedno pride od ljudi, mi pa imamo mrežo. Z državo sem imel hude težave. Ko smo pred leti vložili kazenske ovadbe proti ministru Kebru, smo vsi trije akterji dobili na glavo davkarijo. To je zdaj namesto Udbe. Zato od tedaj ne maram več imeti nobene uradne organizacije.

Kakšno je zdravje Slovencev?

> Američani so imeli pred tremi leti blazno akcijo, zbrali so 200 prostovoljcev in jim v krvi iskali različne kemikalije. Stvar so objavili na spletu, ob vsaki fotografiji so navedli količino kemičnih substanc, ki so jo v človeku našli, in zapisali še, kaj to lahko pomeni za zdravje. V Sloveniji bi bilo pomembno narediti tak monitoring, da bi sploh videli, kakšen je realen vpliv okolja in prehrane. Kot hudič žegnane vode se bojijo narediti to. Ko sem na Radiu Študent imel kontaktno oddajo o hormonskih motilcih, sem dobil sto prostovoljcev za pregled sperme. Rezultat bo dobil osebno posameznik, mi pa smo dobili samo skupno sliko. Ko sem dobil rezultate, sem z njimi odhitel k direktorici Inštituta za varovanje zdravja. Z vseh koncev nabrana in seksualno aktivna populacija. Pa mi je rekla, daj no, saj veva, da je četrtina funkcionalno neplodnih. Zakaj bi vznemirjali javnost? To je odnos zdravstva.
Ali pa fantki s hipospadijo, z defektnimi lulčki. Lani sem govoril s kirurgom, ki mi je rekel, da operira samo še te defektne lulčke, toliko je tega. Prav bentil je. Ko sem ga vprašal, ali ve, zakaj je tako, ni vedel. Mlad kirurg ni vedel za problem hormonskih motilcev, ker mu tega ni nihče predaval na faksu.
Vseh pet obrazov krize, podnebna, prehranska, zdravstvena, energetska in finančna, je rešljivih s prehodom na samooskrbo in lokalni trg. Zadnjič se peljem z mojo šjoro v hribe in naletiva na kmetijo odprtih vrat in sva se ustavila. Dobila sva tri gajbe hrane za 7 evrov: repe, kolerabe, vsega živega.

Kakšen je učinkovit način, ko izbiraš hrano?

> Enostavno, izključiti moraš pogled. Sit sem bil prerekanja z otrokoma, ki nista marala starih sort jabolk, ker so bila pikčasta, onadva sta rekla, da so krastava. Pa smo se šli igrico: zavezal sem jima oči in sta ugibala, katero jabolko ima najboljši okus in vonj. Izbirala sta med petimi, najboljša so bila seveda najbolj krastava. Od takrat sem ju navadil na visokodebelna jabolka. Takšno vajo delamo z otroki v ekošolah. Trgovci nategujejo rajo ravno s tem, da je vse v bleščečih in umetnih lampah. Bodite pozorni v trgovini na lampe, boste videli, kakšne so žarnice. To je naštudirano v nulo. Pred leti sem debatiral s tehničnim direktorjem Maximarketa, ki se mu je blazno mudilo v Hongkong nakupovat najnovejši model lamp za osvetljevanje hrane. Pod njimi hrana prav žari, bodite pozorni na zelenjavo, sadje in meso.

In pri nas mesta ne spodbujajo zunanjih tržnic.

> Trdim, da bodo v dveh do treh letih police v megamarketih precej prazne. Sistem transportov hrane bo razpadel. Vsaka država bo začela skrbeti samo zase. V Ameriki poteka blazna akcija ťGardens of VictoryŤ. Med drugo svetovno vojno so morali oskrbeti ne samo svojo vojsko, ki je bila v Evropi in na Pacifiku, ampak so s hrano oskrbovali tudi druge države, kjer so bili lačni. Zagnali so projekt 25 milijonov večjih vrtov, od koder so vso pridelano hrano pošiljali v Evropo. Danes ta projekt množično obnavljajo, velika mesta zdaj odstopajo cele kvarte za vrtičkarje. Ljudje hodijo na tečaje vrtičkarstva in kuhanja hrane, ker ne zanjo več kuhati iz osnovnih surovin. Chicago ima blazen program vrtičkarstva, vsem težko zaposljivim in brezposelnim ljudem daje mesto priložnost, da si vsaj hrano pridelajo sami.
Če poleg krize upoštevamo še napovedi klimatologov o ohladitvi, ki naj bi leta 2012 znašala nekaj stopinj, bo motena tudi pridelava rastlin. Pri nas imamo v skladu kmetijskih zemljišč ogromne količine zemlje, ki stoji. Več kot pol milijona hektarov, nekaj špekulirajo s stavbnimi zemljišči. Ta sklad bi lahko bil vir za samopomoč, ko bo treba reševati prehransko vprašanje Slovenije. Imamo samo tretjinsko samooskrbo s hrano. Če pa bi šli v sonaravno kmetovanje, dobimo takoj na desettisoče delovnih mest. S prodajo biohrane pa sploh ni problem, mi še enega Milana ne moremo prehraniti. Ni mi jasna rigidnost oblasti, ki varčuje pri kavi in se gre traparije, vitalne, osnovne stvari pa stojijo povsem nedotaknjene. Globalizacije je konec, vsaka država bo iskala svoje načine preživetja. V Južni Ameriki mora vsak, ki hoče postaviti market, zraven odpreti še lokalno tržnico.