Tvoja

Ko te ne bi hotela imeti drugače, kot v svojih rokah.

Pa ne gre.

Ti lahko berem misli?
Misliš ti name tako kot jaz mislim tebe?

Spoznala sina in psa.
In tebe, ko si želiš biti blizu mene, pa ne moreš.

Ko me proseče gledaš in si tak kot tvoj kuža z žalostnimi očmi.

Spet čakam na četrtek.
In te pogrešam.
Zelo.

Ko te čakam, takrat prideš.
S sporočilom na ekranu se zasvetiš z novico, ki pove vse.
Psa imam.

Ne, poglej, jaz tudi...
Kdo bi si mislil. Človek, ki psa nikoli, ampak res nikoli več ne bo imel, si spet deli življenje z dodatno dozo ljubezni.

Dal si mi vedeti, da misliš name, kot jaz mislim nate.
Da vzroka za tolčenje po glavi ni in da greva na pot.

Tokrat s pasjimi družbami mojega in tvojega življenja in upanjem ene in druge strani, da se nekoč tudi srečava zares.

Rada bi te objela.

Dobrodošla grenkoba dvoma.
Kraljica mojega drobovja.

Tolčenje po glavi za dejanjem ne pomaga, kaj?
Vse analiziram.
Vse seciram na prafaktorje in kot prava tehtnica preverim vse možne izzide, kote in ovinke.

Le da pri tem pozabim na to, da je impulz močnejši od glave in da stisnem tipko "send" prej kot vklopim možgane.

In potem sledi vse zgoraj našteto.

Ker občutim tišino.
Tišina pomeni molk.
Molk pomeni odmik in nevedenje.

Ničesar ne vem.
Oddaljenost me vozi na avtocesto dvoma.

Javi se.

Hej, dočakala sem.
Ti pa si se načakal.
Ker si čakal name v oranžni majici sredi oranžnega brezčasnega lokala.
In mi dal nasmeh, ki ni minil in se ne da izbrisati.
Ker sva nekaj ur sedela in bila dva, ki sta eno.
V mislih.
Ker se tvojih dotikov še vedno bojim.
Najbliže takrat, ko sva najdlje in najdlje takrat, ko sva najbliže.
A ko te ni, sem res samo v oddaljenosti od tvoje bližine.

Včeraj sva obsedela vsak zase, a eden v drugem.
Moral si počakati na danes, na varno razdaljo.
Da te ne ranim, da ti ne raniš mene.

Ostala bova vsak na svojem bregu,
a vsaj vedela, da sva v mislih eno.

Delaš me srečno, toplo in zaželjeno.
S teboj sem vse, kar si želim biti.

Zato se tako zelo bojim, da se nama najin čar razbije.

Ostala bom na varnem, na drugem bregu reke brez brvi.
Še vedno se te bojim.
Prepričaj me.

Čas je pretekel.
Ne enkrat.
Minilo je 6 ur, pa 12 in nato 24.

Potekel je rok trajanja in vsi ostali dodatni roki podaljševanja agonije in iskanja izgovorov.
Vse si porabil.

No, skoraj vse.

In iz teme moje nemoči in iskanja tebe, pogreba svojih želja,
si me spet udaril naravnost vame.

In me našel ob 21.h 35 minut z večjo bolečino, kot sem jo čutila jaz.
Vidim, da si ti še bolj čakal name in še bolj te je bilo strah.

In zato sva šla eden mimo drugega z mislimi, posajenimi vate in ti vame, in tako zamudila najin četrtek.

Ker naju je bilo strah.
Kaj pa če... Ona bi morala. Ne, moral bi on.

In potem si si nemudoma rezerviral naslednji četrtek zase.
Tudi jaz te pogrešam.
In tudi jaz bom komaj zdržala naslednjih 145 ur.

Ampak zdaj spet v meni kali.

Spet sem zvita vase.

Tudi tišina boli.

Ni utripa, ni svetlobe.
Na ekranu.
V meni.
Nespodobno povabilo je izgubilo pomen.
Verjetno zato, ker sem spet tako čakala nate.
Odštevam.
Imaš še natanko 6 ur in nič minut.

Če ne...

Bom sanjala naprej.

Kaj vse si ti meni in kaj jaz tebi nisem?
Sva si vse?
V nekem trenutku vesolja sva eno.
Mirna, pomirjena in vdana.
Vase, vate, drug v drugega.

Dokler naju dan ne loci.

Vprašal si me, če mi lahko kdo čuva psa čez noč.

Kako, prosim?
Nagajivo nespodobno povabilo ali žurka splošnega taborjenja?

Že razmišljam, kako potuješ po meni in vame rišeš sledi.
In tudi vem, da bi s teboj rada šla do konca in nazaj.
Pa ne bom.
Ker se te bojim.

Ker prideš pregloboko vame tudi brez dotika.

Spet sem imela prav.
Občutim te.
Čakal si name, kot sem jaz čakala nate.
Oba čakava.
Tokrat spet na jutri.
Thursday's child.

Kakšen izgovor si bova našla tokrat?
Smejim se.

Ko bi le lahko ostala brez besed in brez želja.
Brzdam se. Držim nazaj.
Da bi igrala igro, ki jo igrava oba.
Zdaj ti čakaš name, kaj?
Ali pa se spet motim v svojih sanjavih občutenjih tebe.
Pa bi te tako rada čutila zares.
Pozdraviš me v dnevnem časopisju.
Zakaj mora prav zdaj vse pisati o tebi?
Zdaj, ko si piševa zgodbo tudi midva?
Včasih vse, kar čutim, a ne morem otipati, enostavno ni dovolj.
Tokrat bi rada vedela.
Črno na belem, roka na roki, beseda v meni.
A oba s tem izgubljava in dobiva več.
Ne upava tvegati.
Da li ne?
Vsak trenutek je prežet s tabo.
Spet bom čakala do dogovorjenega termina, ko bom s teboj razpravljala o težavah sveta in ob tem mislila nate, kako se posedaš vame.
In trepetala, če boš ti ravno tako čutil moj odzven, kot jaz zvenim v tvojem.

Topla sem, ko sem s tabo.
In vse je tako enostavno.
Tvoje oči so zelene barve in tako nedoumljivo polne barv v mojih očeh.
Ko sem s teboj, je jasno vse. Čisto vse mi je jasno.
Vem, da me gledaš enako, kot jaz gledam tebe.
Vem, da me čutiš enako, kot jaz čutim tebe.
Ko greš, pa sem spet tam.
V oddaljenosti od tvoje bližine.
Ne rečeš nič.
Tudi jaz molčim.
In gledam in strmim, kot da si mi nič.
Pa si mi vse.
Kdo me pelje na kavo, sem te nagajivo vprašala.
In ti si mi rekel, pa naj ti bo.
Čeprav vem, da si se počutil malce drugače.
Zdaj vem, da te ne spustim.
Samo ne vem, v katero smer bova potovala.
Bova šla skupaj ali samo vzporedno in se nikoli zares ne srečala?
Nosi me tvoja bližina, tvoje upanje in zaupanje vame, tvoje spoštovanje in nemir, ki ga vnašaš vame.
Samo tega še ne vem, na kateri polovici si.
Si tam, kjer te čutim ali tam, kjer se te bojim?

Ti me delaš mene.
A premalokrat.

Spet bom čakala najinega dragocenega srečevanja.

Tokrat vem, kaj pomeni, če je čas dragocen.