Tvoja

Čas je pretekel.
Ne enkrat.
Minilo je 6 ur, pa 12 in nato 24.

Potekel je rok trajanja in vsi ostali dodatni roki podaljševanja agonije in iskanja izgovorov.
Vse si porabil.

No, skoraj vse.

In iz teme moje nemoči in iskanja tebe, pogreba svojih želja,
si me spet udaril naravnost vame.

In me našel ob 21.h 35 minut z večjo bolečino, kot sem jo čutila jaz.
Vidim, da si ti še bolj čakal name in še bolj te je bilo strah.

In zato sva šla eden mimo drugega z mislimi, posajenimi vate in ti vame, in tako zamudila najin četrtek.

Ker naju je bilo strah.
Kaj pa če... Ona bi morala. Ne, moral bi on.

In potem si si nemudoma rezerviral naslednji četrtek zase.
Tudi jaz te pogrešam.
In tudi jaz bom komaj zdržala naslednjih 145 ur.

Ampak zdaj spet v meni kali.