Tvoja

Ni moj teden. Danes me spet polni žalost in zalivajo prepolne vode. Ker se vse enkrat nekje konča. In potem ni poti nazaj. Pa začelo se je tako lepo in tam tudi končalo. Počasi, do danes, do včerajšnjega tvojega neprenehnega dotika, mojega na pol priznanja in tvojega odhoda. Ne bom pozabila tvojega nasmeha. Ne tvojih trepalnic v mojih očeh. Tetoviran si vame. Rekel si, da jih pride veliko in vedno znova. Morda pa res in mene samo tlači depresija ob izgubi. Naenkrat te ni. In ni več izgovorov za dotike in bleščanje ekrana. Ni. Izbrisan. Message deleted. Vse. Čisto vse. Vse, kar mi ostane, so še ti napisi črnega na belem v mapi arhiva. Kjer bom lahko v kakšnih slabih trenutkih spet iskala del tebe. In brskala med vrsticami. Dvorišče mojega otroštva. Vedno me bo spominjalo nate. Kako poceni se je končalo. Vzel denar in odšel. Nič več izgovorov za sanje.
Že pogrešam. Tebe. Zvok tvojih misli. Napis na ekranu. Vse. Pogrešam občutek iskanja tebe v meni. In obratno. Pogrešam občutek razširjenega vesolja zaradi sanj, da bi me imel rad.

Zakaj se čudeži ne dogajajo?
Danes je teden glasnega lomljenja avtomobilov, odnosov in sanj.