Tvoja

Spet. Znova in znova. To je kot cikel, ki se ga nikoli ne znebiš. Poglej, tako malo je treba, da sem spet srečna. Čeprav vem, da to nikamor ne vodi. Ampak spet si pustil prazen prostor med besedami in mi dal sanjati.
Spravim te stran. Te pospravim, tlačim stran, čeprav nikamor ne greš. Potem pa - tako zlepa, naenkrat, spet vlomiš v moje življenje.
S povabilom na kavo.
Tudi ti ne moreš z mislijo, da me ni?
Včeraj zvečer sem tako zelo, zelo, zelo, zelo mislila nate, da je bolelo. In si želela, da se prisveti sporočilo, da si. Pa se ni. Danes zjutraj pa je brez zvoka spet planilo nazaj. Se jezno zavrtelo in me povsem napolnilo.
Mater, kaj ti delaš z mano.
Spet najstnica.
Danes spet zgoraj, se tepem z oblaki, jutri pa bom najverjetneje spet na dnu.
Ampak te bom vsaj spet, za nedoločen čas brez delavnika, lahko pospravila vase.
In si še enkrat skušala zapomniti, kakšne barve so tvoje oči.
Vem, da te begam. A ne tako, kot ti begaš mene.

Spet si mi podaril nekaj ur sanjarjenja.

Pogrešam. Izgubljene minute in prazne prostore med vrsticami. Vse. Pogrešam možnost sanjarjenja. Pogrešam. Pogrešam te.
Kako rada bi to enostavno rekla.
Pa ne bom. Kako dolgo traja ta občutek odvisnosti, dokler ne mine?
Teden, dva, tri, morda mesec ali leto?
Izgubljam se z vprašanji, ki se vsa začnejo na "kajpače"?
Sem naredila dovolj, vse, preveč?
Sama vprašanja. Pri katerih me še vedno najbolj zanima, če si me čutil tako, kot sem jaz tebe.
Pogrešam te. Pika.

Ni moj teden. Danes me spet polni žalost in zalivajo prepolne vode. Ker se vse enkrat nekje konča. In potem ni poti nazaj. Pa začelo se je tako lepo in tam tudi končalo. Počasi, do danes, do včerajšnjega tvojega neprenehnega dotika, mojega na pol priznanja in tvojega odhoda. Ne bom pozabila tvojega nasmeha. Ne tvojih trepalnic v mojih očeh. Tetoviran si vame. Rekel si, da jih pride veliko in vedno znova. Morda pa res in mene samo tlači depresija ob izgubi. Naenkrat te ni. In ni več izgovorov za dotike in bleščanje ekrana. Ni. Izbrisan. Message deleted. Vse. Čisto vse. Vse, kar mi ostane, so še ti napisi črnega na belem v mapi arhiva. Kjer bom lahko v kakšnih slabih trenutkih spet iskala del tebe. In brskala med vrsticami. Dvorišče mojega otroštva. Vedno me bo spominjalo nate. Kako poceni se je končalo. Vzel denar in odšel. Nič več izgovorov za sanje.
Že pogrešam. Tebe. Zvok tvojih misli. Napis na ekranu. Vse. Pogrešam občutek iskanja tebe v meni. In obratno. Pogrešam občutek razširjenega vesolja zaradi sanj, da bi me imel rad.

Zakaj se čudeži ne dogajajo?
Danes je teden glasnega lomljenja avtomobilov, odnosov in sanj.

Danes zjutraj sem si oči očistila z acetonom. Zares. Česa nisem hotela videti? Spet sem imela več sreče kot pameti.
Kdaj me bo to doletelo pri tebi?
Včeraj si bil tako nasmejan. Takšnega sem te videla jaz. In spet si me vlekel za besede.
Potem pa jih jaz krajšam, da zmanjšam možnost napake.
Včeraj si me potreboval ti.
Zakaj?
Zvečer bi jaz potrebovala tebe.
Jutri pa bom spet premočno utripala v tvoji bližini in se te skušala nasititi za naslednjih 168 ur.
Tako prebrisano poreden si, da se te nikakor ne morem znebiti.

...danes sem te za trenutek spet imela, potem pa si pobegnil... izletel iz roke, kot lahko zleti le sipki pesek puščave... sem lahko puščava jaz?


... preklel sem te...
?!
... preklel sem dan, ko sem te poslušal...
Hvala.
...jaz bi se moral zahvaliti tebi...
Lahko te poslušam, lahko razpravljam, lahko sem marsikaj. Nikakor pa nisem predmet projekcije jeze.
...halo? kdo pa ti je kaj rekel?...
Superman, nisem dovolj brihtna, sploh pa ne v svetu SMSov. Klic ali kava?
...kava...

In se nisi več igral.

Zbiram trenutke in nianse.

.... danes imam hrapavo kožo in notranjost misli... ker sem spet nizko padla in se pustila zapeljati privlačni depresiji... bi ti napisala to, kar hočem? Enkrat brez izmikanja, oblikovanja besed in misli - namesto, da se oblikujem tako, kot me hočeš ti. Ne mine tren, da te ni. Povsod, zapakiran tako ali drugače. Vedno te pakiram v primerno formo. Kot da si res samo plod moje domišljije. Pa to vem, da nisi. Le da te nikakor ne razumem. Ali pa te? Se spet skušam vnesti v prazne prostore črk v tvojih besedah? Zakaj me mučiš z obljubami, razmišljanji in ugibanji, veš, kaj počneš? Vem, imaš me. Ampak kako? Saj je vedno prisotna Ona. V tvojih besedah, kontradiktorno pomešanih z mojimi željami.
Ne daš me zapeljati, tako kot te v mojih mislenih norijah zapeljem jaz. Smejiš se. Me predolgo gledaš v oči. Mi ponujaš stol in razlagaš sanje. Počneš to vsem? Me sprašuješ, ali te imam rada. OOOO, imam. Saj veš. A ne odgovoriš nič, ampak me zapeljuješ naprej. In mi ne daš dihati. Topotaš po mojih sanjah. Me nato prosiš za pomoč in ne zagrabiš povabila v propad. A, ne. To pa ne. Ne vem, kaj in kdo si ali pa sem jaz v tebi. Koliko jih je, ki jim na tak način krajšaš dneve? Sem posebna ali enaka? Še ena na tvojem listku potencialnih vironosk ali tisto, kar si želim jaz? Vem, kaj si želim. Rada bi vedela, kaj si želiš ti, pa to ni ladja, s katero boš potoval. Lahko potuješ z mano. Pa to veš, kajne? Čakam na utripanje ekrana. Besno pogledujem nanj in ga vlačim po rokah, kot da mi bo rešil življenje. Absolute beginners. S tabo. Obstaja Tisti? Ne vem. Še enkrat se pustim zapeljati dišečemu vetru, ki prinaša rane. Ista jaz. Tolikokrat enako, a vendar vsakič drugače. In nikoli nič bolje. Kdo pravi, da enkrat več ne boli? O, kako ne drži. Vedno vsaj enako, vedno vsakič znova in vedno kot še nikoli doslej. Si res drugačen ali si tak le kot plod mojih želja? Si moja Utopija, zato da lažje prenašam vsakdan? Želim si biti Ženska v tvojih očeh.

...tako se verjetno občutiš, ko se te dotakne še kaj drugega, kot moje oči... moje oči znajo božati, a moje misli znajo bežati in si delati gnezdo prihodnosti... ki je ne bo... lažje je plesati po tvojem oblaku... je res, ni res? ... kaj drži? ne vem... le lažje mi je in visoko v zraku se občutim, ko utvara pravi, da si... se me po mislih dotikaš tudi ti? ...lahko to prepustim sinapsam, ki te nosijo? ...želim si tvojega impulza... impulza tebe...zares... zdaj, takoj...