Tvoja

.... danes imam hrapavo kožo in notranjost misli... ker sem spet nizko padla in se pustila zapeljati privlačni depresiji... bi ti napisala to, kar hočem? Enkrat brez izmikanja, oblikovanja besed in misli - namesto, da se oblikujem tako, kot me hočeš ti. Ne mine tren, da te ni. Povsod, zapakiran tako ali drugače. Vedno te pakiram v primerno formo. Kot da si res samo plod moje domišljije. Pa to vem, da nisi. Le da te nikakor ne razumem. Ali pa te? Se spet skušam vnesti v prazne prostore črk v tvojih besedah? Zakaj me mučiš z obljubami, razmišljanji in ugibanji, veš, kaj počneš? Vem, imaš me. Ampak kako? Saj je vedno prisotna Ona. V tvojih besedah, kontradiktorno pomešanih z mojimi željami.
Ne daš me zapeljati, tako kot te v mojih mislenih norijah zapeljem jaz. Smejiš se. Me predolgo gledaš v oči. Mi ponujaš stol in razlagaš sanje. Počneš to vsem? Me sprašuješ, ali te imam rada. OOOO, imam. Saj veš. A ne odgovoriš nič, ampak me zapeljuješ naprej. In mi ne daš dihati. Topotaš po mojih sanjah. Me nato prosiš za pomoč in ne zagrabiš povabila v propad. A, ne. To pa ne. Ne vem, kaj in kdo si ali pa sem jaz v tebi. Koliko jih je, ki jim na tak način krajšaš dneve? Sem posebna ali enaka? Še ena na tvojem listku potencialnih vironosk ali tisto, kar si želim jaz? Vem, kaj si želim. Rada bi vedela, kaj si želiš ti, pa to ni ladja, s katero boš potoval. Lahko potuješ z mano. Pa to veš, kajne? Čakam na utripanje ekrana. Besno pogledujem nanj in ga vlačim po rokah, kot da mi bo rešil življenje. Absolute beginners. S tabo. Obstaja Tisti? Ne vem. Še enkrat se pustim zapeljati dišečemu vetru, ki prinaša rane. Ista jaz. Tolikokrat enako, a vendar vsakič drugače. In nikoli nič bolje. Kdo pravi, da enkrat več ne boli? O, kako ne drži. Vedno vsaj enako, vedno vsakič znova in vedno kot še nikoli doslej. Si res drugačen ali si tak le kot plod mojih želja? Si moja Utopija, zato da lažje prenašam vsakdan? Želim si biti Ženska v tvojih očeh.