** Budan.blog.hr ** Alternativa, zen filozofija, duhovne teme, haiku, poezija, umjetnost, vizije, mudrosti, razmišljanja, priče

STRAŠLJIVO
Skrivnostne smrti v vili nad Lovranom
Objavljeno: 28.11.2013 15:46
Posodobljeno: 28.11.2013 15:48
Avtor: E. B.

Hiša nad Kvarnerjem je že stoletje zakleta, so prepričani bližnji prebivalci.
V hiši strašijo duhovi treh umorjenih žensk, so prepričani mnogi (fotografija je simbolična).

V hiši strašijo duhovi treh umorjenih žensk, so prepričani mnogi (fotografija je simbolična).

LOVRAN – Kilometer in pol iz Lovrana, na Križevici, na kamniti ploščadi stoji hiša, nad njo se še nekaj sto metrov nadaljuje strmina. Dolga leta je bila zapuščena in osamljena, danes pa je v njej prijeten hotelček z restavracijo, izjemno priljubljen pri turistih, okoliški prebivalci, predvsem starejši, pa se je na široko izogibajo. Kajti med njimi je znana kot bermudski trikotnik nad Kvarnerjem, kjer se zbira vsa slaba energija, kjer nesreča nikoli ne počiva in kjer zlovešči duhovi žrtev okrutnih usod venomer iščejo maščevanje.

Razbijanje kozarcev

O svojih strahovih krajani Lovrana neradi govorijo, redki, ki si upajo povedati kaj več, pa zaupajo, da še danes v hiši bivajo – duše zlorabljenih in brutalno umorjenih žensk. Tam so se dogajale nenavadne stvari, o katerih so menda pričali mnogi, ki so se za las izognili tragediji. Denimo, ugledni opatijski gostinec, ki naj bi se nekoč z ljubimko zatekel v zapuščeno hišo pred hudim neurjem: ko sta vstopila, sta iz prvega nadstropja zaslišala hrup, smeh, razbijanje kozarcev in krožnikov, kakor da bi se odvijala divja zabava – nikjer pa žive duše, le podivjane sence. Sprva sta odrevenela od strahu, potem pa se pognala v beg proti avtomobilu, a ko sta sedla vanj, kar ni hotelo kreniti: kolesa so se vrtela na mestu, avto pa je začel grozeče drseti proti prepadu. In ko je par že pomislil, da se jima bliža konec, naj bi v steno nad hišo udarila strela in vozilo preusmerila nazaj proti cesti!

Kot je pripovedovala neka Lovranka, naj bi davnega 1912. mož ženi zaradi ljubosumja tam prerezal vrat, potem pa sam skočil v prepad, njuni štirje otroci so tako ostali sirote. Grozljivo izkušnjo naj bi pred kakšnimi desetimi leti doživel tudi reški radiestezist Borivoj Bukva, ki je po številnih legendah sklenil priti resnici do dna: opogumil se je in vstopil v srhljivo zgradbo, v kateri pa so ga pričakali pleteni fotelji, miza s štirimi krožniki in zibelka. Potem naj bi dobil jasna navodila, češ naj se čim prej pobere iz hiše, kar je seveda na smrt prestrašen tudi upošteval. Vedel je namreč, da je očitno zakleta nepremičnina v zadnjih sto letih pokončala vse svoje lastnike pa tudi naključne mimoidoče, ki so se tam nastanili začasno. Bukva je poznavalsko sklenil, da bi lahko hiši nekdanji sloves povrnil le tujec, kar je bil tudi prvi lastnik, ki je sredi hriba uredil prijeten hotelček. Tega so obiskovali sami elitneži in družabna smetana iz Avstro-Ogrske, a neke noči, 1923., je zagorel, ogenj pa je po vsej verjetnosti podtaknil sam lastnik, da bi unovčil zavarovanje. Po nekaj letih je hišo kupila neka družina in jo temeljito prenovila, potem pa se je razbesnela nevihta in odtrgala streho ter strešnike raznosila po okolici. Zanimivo, v nevihti je bil poškodovan le nekdanji hotelček, lastniki pa so potem zboleli in umrli. Tudi za tretjega lastnika je bila usodna nenadna bolezen, za četrtega pa prometna nesreča, in to nekaj mesecev po začetku prenove. V hiši so potem umrli tudi češki turisti, ki so v njej poiskali zavetje pred nevihto.

Zdaj hiša ljubezni

»Hiša sama izbira lastnike,« je pojasnil Bukva in pristavil, da je imel med obiskom občutek, kakor da bi ga kdo hotel potisniti z roba prepada. Tam naj bi živeli tudi duhovi treh žensk: eno so trpinčili in potem umorili med drugo svetovno vojno, drugo pozneje. Za zločini naj bi stal italijanski fašistični častnik Scrobognia, rojen na Reki, čigar naloga je bila tudi, da je zbiral mlada dekleta za italijanske vojake v Opatiji, tiste, ki visokim častnikom niso bila všeč, pa je Scrobognia menda odpeljal v osamljeno hišo ter jih tam posiljeval in mučil. Trpeli so tudi vojaki, ki so jih za kazen obesili v hiši, potem pa zaukazali krajanom, da so po njih pljuvali, kakor da bi bili na sramotilnem stebru.

V hiši naj bi se v 20. stoletju zvrstilo še veliko umorov, samomorov in nepojasnjenih smrti, na katere so opozarjale tudi podobe lobanj s križi v kamnu, toda zdajšnji gospodar, in to sin prav tistega lastnika, ki je umrl v prometni nesreči, vztraja, da gre le za neresnične zgodbice. Kot pojasnjuje, je na očetovo željo tam uredil gostinski objekt, Draga di Lovrana, kakor se je že imenoval nekoč, v zlatih časih, pred požigom; zaupal je še, da je njegova družina, Nikolac, madžarsko-italijanskega rodu, njegov oče pa je imel avstrijsko državljanstvo, ki ga očitno ni obvarovalo smrti, torej Bukvova teorija o tujcih lastnikih odpade, opozarja, solastnica pa pristavlja, da jim v zadnjih šestih letih, kolikor vodijo uspešno dejavnost, ni nihče od gostov potožil o kakršni koli nenavadni izkušnji. In ker je lokacija od odprtja 2006. priljubljena predvsem kot poročno prizorišče, vsaj med mladimi generacijami ni znana kot hiša strahov – temveč hiša ljubezni.


Preuzeto sa linka: http://www.slovenskenovice.si/novice/svet/skrivnostne-smrti-v-vili-nad-lovranom

--------------

Lp, Borivoj
http://budan.blog.hr/

Oznake: Osobno