** Budan.blog.hr ** Alternativa, zen filozofija, duhovne teme, haiku, poezija, umjetnost, vizije, mudrosti, razmišljanja, priče

17.04.2013., srijeda

PRVOBORCI SLOVENSKE DEMOKRACIJE

PRVOBORCI SLOVENSKE DEMOKRACIJE




Intervju: Dimitar Anakiev, Zveza izbrisanih Slovenije, predsednik




»Pri izbrisu je šlo za totalno izgubo družbene subjektivitete«

Dimitar Anakiev (196O) vrsto zadnjih let deluje kot neodvisni režiser dokumentarnih filmov, pisatelj in pesnik. Leta 1986 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Nišu in nato sedem let delal kot zdravnik. V Slovenijo se je preselil leta 1987, vsa ta leta živel v Tolminu in bil 26. februarja 1992 izbrisan. Izgubil je zdravniško licenco, bil prisiljen živeti brez osebnih dokumentov in se takrat posvetil umetnosti, s pomočjo katere prikazuje posledice izbrisa. Zadnja leta opravlja funkcijo predsednika Zveze izbrisanih Slovenije.


Letos mineva 21 let od izbrisa. V 21. letu po izbrisu je bila Slovenija s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) prisiljena, da se končno neha izmikati odgovornosti za trpljenje in za škodo, ki jo je nezakonito povzročila izbrisanim. Kaj se je s to sodbo dejansko spremenilo?

Dovolite mi povedati prvo, da izbrisani nikoli ne bi videli evropskega sodišča če na sceno ne bi stopila italijanska komunista, člana takratne Partito della Rifondazione Comunista,
Roberto Pignoni in Maurizio Grassi. Pignoni, aktivist za človekove pravice, je prvi zaznal da se v Sloveniji dogaja nekaj nenavadnega, Grassi, takratni evropski poslanec, je 29. novembra 2007 organiziral sprejem izbrisanih v evropskem parlamentu. Tako je prišlo do angažiranja rimskih odvetnikov Lane i Saccuccija, ki sta potem vodila primer na ESČP in zmagala. V Sloveniji ni bilo politične stranke ali odvetniške pisarne, ki bi pomagala izbrisanim. To neverjetno dejstvo bi rad poudaril in se prvič javno zahvalil italijanskim tovarišem. Kaj se je spremenilo po odločbi evropskega sodišča? Predvsem to, da se je končno ugotovilo kdo je v tem Hitchcockovem trilerju negativec in kdo pozitivec. Pred tem so negativci zatrjevali da so oni dobri in da so izbrisani zli. Izkazalo se je da je ravno narobe. Ta ugotovitev ima resne politične in vse druge posledice, ker je demaskirala in pokazala obraz politične opcije, ki je na račun laži in montiranega procesa kar dve desetletji vladala Sloveniji.


Zagovorniki izbrisa so mnenja, da so si izbrisani sami krivi za težave, ker
niso sprejeli ponujenega slovenskega državljanstva. Ali je ta »mantra« še vedno aktualna?

Glavna laž v tej „mantri“ je bila povezati izbris z državljanstvom. V resnici izbris nima nobene zveze z državljanstvom, ker so izbrisali samo avtohtoni, multikulturni narod Jugoslovanov (v Sloveniji je živelo in še vedno živi okrog 25.000 pripadnikov naroda Jugoslovanov,v celotni takratni Jugosloviji pa pol drugi milijon. To so bili ljudje iz mešanih zakonov, katere je SFRJ uradno priznala kot narod), med tem ko so Nemce, Italijane in Madžare, pustili pri miru. Če laž ponavljate dvajset let potem se zdi resnična. Poglejte slovensko Wikipedijo in tam boste našli iste dezinformacije. Do včeraj so bile te dezinformacije zapisane na portalu RTV Slovenija in šele po protestu Zveze izbrisnih Slovenije so umaknili manipulativni video in podatke... Niso pa hoteli objaviti popravka, čeprav so, po zakonu o medijih to bili dolžni narediti.

V zadnjih letih naj bi RS 10.000 izbrisanim vrnila nekoč nezakonito odvzeti status. Kaj se dogaja s preostalimi 15.000 izbrisanimi?

Slovenske javnosti je ostalo skrito da so po celotni Sloveniji potekale nezakoniti izgoni iz države zakonitih prebivalcev (brez odločbe sodišča). Slovenska policija je imela pooblastila, da sama, po svoji prosti presoji, izvaja izgone. Podobno kot v Čilu za časa hunte. Posameznike so praktično ugrabili, odtrgali od družin, in jih pošiljali v različne dežele. Mariborčana Alija Berišo so z letalom izgnali v Albanijo, potem, ko se mu je uspelo vrmiti pa v Nemčijo. Druge so pošiljali na Madžarsko, Češko in Slovaško, tretje v Bosno, tudi v času vojne, ali na Hrvaško... Samo peščici izgnancev se je uspelo vrniti. Policija je potem izbrisala sezname izgnanih oseb, tako da so sledi nezakonitega početja zabrisane. Ostala so pa pričevanja, tistih redkih posameznikov, ki so se uspeli vrniti na svoj dom, k svoji družini.

Podobno velja tudi za vašo zgodbo?

Izgnali so me l. 1992 brez sodne odločbe, iz mojega stanovanja v Tolminu, uspelo se mi je vrniti šele l. 1995 zahvaljujoč družini in ob pomoči prijateljev. Večina izgnancev je pa izgubljena v labirintih dvajset letnega izgnanstva. Poglejte, Velimir Dabetić še vedno živi v Italiji, nekje pri Ankoni, brez kakršnihkoli papirjev. Živi kot apatrid. Njegov oče Drago Dabetić, iz Kopra, nekdanji delavec na železnici, danes pokojni, je bil tudi izbrisan. Cela družina razbita in uničena. Situacija je grozljiva, ampak se prikriva z meglico politikanske demagogije in sovražne propagande.


Ali so danes največji realni problem odškodninski zahtevki, ki naj bi jih zahtevali izbrisani?

Vaše vprašanje je politično zastavljeno, tako kot slovenska politika danes dela. Poglejte če bi hoteli ugotoviti „realen problem“ potem bi prvo morali razkriti „realno situacijo“, ki ni v interesu politikov, vsaj tistih ne, ki so pobirali smetano „ zgodbe o izbrisanih“. Gre za skrbno varovano skrivnost, da so izbrisane osebe izključili iz sukcesijskega sporazuma SFRJ. Danes, ko vidimo kako odločno se Slovenija opira na sukcesijski sporazum, ko gre za varčevalce (N)LB iz drugih republik nekdanje SFRJ, se je treba spomniti, da je Republika Slovenija 25.671 svojih zakonitih prebivalcev izključila iz stanovanjskih in drugih pravic. Aneks “G” sukcesijskega sporazuma SFRJ pa izrecno narekuje, da državljani republik bivše SFRJ pri regulaciji lastninskih vprašanj ne smejo biti tretirani kot tujci. To je točno v nasprotju z načinom stanovanjske privatizacije, ki so jo izpeljali po t.i. Jazbinškovem zakonu, za odkup družbenih stanovanj, iz katerega so bili Izbrisani izključeni. Mi danes ne vemo koliko stanovanj je bilo izbrisanim odtujenih, predvidevamo, da tam nekje med 1.000 in 5.000. Država tega podatka še vedno noče razkriti. Predstavljajte si, da vam ali vaši ženi, očetu, stricu, bratu, nekdo v hipu odvzame vso lastnino in pridobljene pravice: stanovanje, penzijo, socijalo itn. Vse tisto za kar ste 30-40 let delali. Grozljivo mar ne? Izbrisani so samo skozi vrednost stanovanj prisilno prispevali slovenski blagajni verjetno med 100 in 500 milionov evrov. Ne vemo pa usodo tega denarja in verjetno je ravno to realen problem. Se pravi, krivična odgovornost storilcev je realen problem. Ker če je realen problem samo povračilo protipravne imovinske koristi, in odškodnina, potem to pomeni, da je problem le pravna država. Osamosvojitev se je pa zgodila v imenu pravne države. Spet torej gre za politično odločitev državljanov v kakšni državi hočejo živeti, ker jutri so lahko oni na vrsti, ali pa njihovi otroci.

In izbrisane se (zopet) hoče prikazati kot nujno zlo, ki siromaši že tako obubožano državno blagajno.

Ključna manipulacija desnice je bila prikazati izbris kot državotvorno dejanje, torej kot „osamosvojitveni zločin“ ali, če citiram ameriško poiltično filozofinjo Wendy Brown, kot „founding crime“ („zločin pri ustanavljanju“), ker, kot pravi, države ni mogoče ustanoviti brez zločina. Torej, zločin je nuja pri ustanovitvi države ali „ni države brez zločina“.


Republika Slovenija plačuje svoj „founding crime“?

Problem je v tem, da izbris ni bil „founding crime“. Država Slovenije je 26.2. 1992 (datum ko so izvedli brisanje) že obstajala in bila celo mednarodno priznana – ni torej res, da je bila izbris v kakršnikoli zvezi z ustanovitvijo Slovenije. To je manipulacija. Izbris je bil na vsak način, objektivno, popolnoma nepotreban državi Sloveniji in ne samo, da ni bil državotvoren, ampak je bil za državo škodljivo dejanje, kar je danes očitno. Je pa res, da so se nekateri ob tem okoristili. In je tudi res, da se je desnica s pomočjo izbrisa lažno postavila v center slovenskega političnega življenja. Problem slovenske desnice je namreč v tem, da nima svoje državotvorne mitologije, svojega mitosa. Brez mitosa pa ni obstoja.Takrat, ko se je prelivala kri za državo Slovencev, ko se je v resnici, pogojno rečeno, zgodil resnični „osamosvojitveni zločin“ – pobijanja okupatorjev, med NOB, je desnica služila okupatorju in bila proti svojemu narodu. Izbris je zato bil poskus desnice ustvariti svoj lažni državotvorni mitos.

Primerjave z dogodki, ki so se odvijali med drugo svetovno vojno so torej več kot le na dlani?

Absolutno, izbris je poskus revanšzma desnice, ki je v drugi svetovni vojni služila tujim interesom, enako kot to dela danes. Prav ponosen sem, da smo se izbrisani znali in zmogli upreti temu sramotnemu dejanju in ponosem sem tudi na to, da smo na isti strani kot slovenski narod, enako kot leta 1941.
Po drugi strani verjamem, da je poglavarjem desnice, lažnim osamosvojiteljem, neprijetno sedeti v denimo ameriški ambasadi in priznati, da se je osamosvojitev Slovenije zgodila po leninističnem načelu „pravice naroda do osamosvojitve“, ki je bilo zapisano tudi v ustavi SFRJ in ne samo v ustavi Sovjetske zveze. Načelo „pravice osamosvojitve“ ne obstaja nikjer v „realnem“ svetu, kar dobro vedo med drugim tudi Baski in Katalonci.


Izbris pogosto interpretirate kot gospodarsko–politični zločin. Ali niso to le nekoliko preblage besede za dejanja, ki bi jih bi bilo mogoče obravnavati celo kot etično čiščenje?

Glasno razmišljanje o izbrisu je v slovenskem javnem prostoru zadušeno–še vedno je tabu. Naj vas spomnim, da je bil moj film Slovenija moja dežela, ki tematizira izbris, lansko leto cenzuriran, oziroma zavrnjen na 15. Festivalu slovenskega filma v Portorožu in to kljub dejstvu, da sem dobitnik nagrade Vesne za najboljši slovenski dokumentarec, film pa je sofinancirala država. Tudi v osrednjih medijih besede nas izbrisanih le težko najdejo mesto. Vse to vam pove da so klasifikacije izbrisa skrbno nadzorovane, še danes, neglede na odločbo ESČP in ne glede na to da so največji slovenski avtoriteti na pravnem področju v domeni človekovih pravic, kot dr. Ljubo Bovcon, jasno klasificirali in opredelili izbris kot: rasizem, anti-jugoslovanski šovinizem in revanšizem za poraz v drugi svetovni vojni. Resnica očitno ogroža interese nekaterih politikov, morda tudi nekaterih tajkunov. Ni dvoma, da so izbrisane oropali in ni dvoma da so multikulturni narod Jugoslovanov poskušali uničiti. Kdaj bomo širši javnosti to lahko povedali s primernim besedami pa je drugo vprašanje. Izbrisani se borimo za demokratično Slovenijo že 21 let, mi smo prvoborci slovenske demokracije.


Bodiva konkretna. Dejstva so, da se je izbris zgodil leta 1992 v vladi L. Peterleta, kjer sta obrambno in notranje ministrstvo vodila J. Janša in I. Bavčar, predsednik RS pa je bil Milan Kučan. Kaj se dogaja na področju odgovornosti?

Seveda se na področju odgovornosti ne dogaja nič in v tem je osnovni problem. Omenili ste najbolj direktno odgovorne, katere bi morali povabiti na odgovornost. Od dr. Bovcona vemo, da so pri tem pomagali tudi drugi: dr. Drnovšek, na primer. Verjetno se spomnite, da so se leta 2004, ko je bil izpeljan referendum o Tehničnem zakonu o izbrisanih, nekateri politiki z levice zatekli v skupščinsko stranišče pet minut pred iztekom roka za ugovor, zato, da ne bi slučajno preprečili ta sramotni referendum, drugi pa so ta vikend raje šli v hribe, kot da bi glasovali proti Janši in njegovim mentorjem. Verjetno se spomnite tudi, da je 57 slovenskih elitnih razumnikov podpisalo peticijo proti izbrisanim. V normalnih državah razumniki podpisuju peticije podpore žrtvam državnega nasilja, pri nas pa razumniki podpirajo državo, to pa tudi pomeni, da podpirajo svoj žep. To je njihova (pod) dimenzija. Ko vidite vse to zaznate resnično težino problema.Gre torej za zvrst kolektivnega političnega zločina, oziroma atavističnega tribalnega izživljanja na peščici (1,5% populacije) nemočnih ljudi. Ta orgija traja 21 let.

Ali je kdo izmed njih pokazal kakršno koli obžalovanje?

Kaj pomeni obžalovanje? To pomeni prizadevanje, da se razkrije ozadje gospodarskega in političnega zločina nad izbrisani, to pomeni aktivno sodelovanje pri seznanjenju ljudi v zvezi z izbrisom. To pomeni ukiniti cenzuro. To pomeniti vrniti ljudem kriminalno odvzeta stanovanja... Niti približno se kaj takega ni zgodilo.

Torej nihče ne prevzema ali pa je prevzel svoj del krivde nase?

Ne da bi vedel.

Ali se ali pa se bo koga kazensko preganjalo?

Omenjeni gospodje oblastniki so priredili slovensko zakonodajo tako, da so njihova kriminalna dejanja zastarela, razen če ne gre za genocid in etnično čišćenje naroda Jugoslavanov– ker, zločini proti človeštvu nikoli ne zastarajo. Tudi zato so uvedli cenzuro in kotrolo javne besede, zato je resnicoljubni pogovor o izbrisanih nemogoč.

Vlada je pred dnevi sprejela dopolnitve akcijskega načrta za izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice o izbrisanih po kateri naj bi bil rok za vzpostavitev odškodninske sheme 26. Junij. Vlada naj bi sodišče zaprosila za enoletno podaljšanje roka. Kaj to podaljšanje pomeni za izbrisane?

Poudaril bi, da se vlada o svojem namenu sploh ni pogovorila z izbrisani. Za vlado torej izbrisani še vedno ne obstajamo–tudi če bi slučajno obstajali–očitno nismo trtetrani kot subjek vreden pogovora. Za izbrisane je to huda odločitev, nadaljnje zavlačevanje, ki bi bilo neprijetno tudi če bi vsi njegovi parametri bili znani, pa niso. Recimo, spet se v neki različici omenja referendum... To pomeni vlada prosi za odlog roka, ne more pa obljubiti, da bo tudi v novem roku sploh kaj naredila. Vlada, tudi ta nova vlada, hoče nadaljavetai tekmo v play off-u v katerem spreminja pravila po lasni želji in neglede na to da smo izčrpani in ne moremo več preživeti brez denarja. Upamo da bo ministarski svet EU, ki nadzorijo izvršbo odločbe ESŠP, bolj resna inštitucija kot vse dosedanje slovenske vlade.


Verjetno najhujši primer izbrisa pa so bili tisti ljudje, ki so bili v vojnem času na področju Jugoslavije izgnani iz Republike Slovenije. V kolikor se ne motim boste o tej problematiki spregovorili v vašem naslednjem dokumentarnem filmu?

Film o deportacijah sem že začel delati, na primeru štiri izgnanih oseb in njihovih družin. Ne vem pa kako zbrati denar za nadaljevanje filma. Trenutno zadeva stoji, dokler ne dobim denarja.

Ali bi lahko rekli, da se zgodovina ponavlja in da je danes, s krčenjem socialnih in ostalih pravic svojevrstnega izbrisa deležno vse večje število državljanov RS?

Ta prispodoba se danes vse pogosteje sliši, nisem pa prepričan da je resnična. Kratenje pravic se dogaja znotraj zakonskega okvirja, pred očeh javnosti in je možno formalno in neformalno boriti se proti temu, ker so subjekti še vedno subjekti. Pri izbrisu je pa šlo za totalno izgubo družbene subjektivitete, v enem samem hipu, brez javnosti in brez možnosti borbe. „Desubjektivizacija“ je trajala 20 let in še danes izbrisani nismo subjekti.
Analogija pa obstaja med izbrisanimi in zadnjimi nezakonitimi zmanjševanjem pokojnin Janšine vlade upravičencem, ki so del svojega delavnega staža preživeli na službah po tedanji Jugoslaviji. Ta primer pokaže točno za kaj v bistvu gre: za brisanje zgodovine. Ker če ste delali v Jugoslaviji boste imeli manjšo pokojnino,in to samo zato, ker Ivan Janša, Pučnik in druščina, ne priznavajo da je Jugoslavija sploh obstajala. Ne gre za to da ne priznavajo zgodovine ne gre za različne poglede na zagodovino, ne gre za razhajanja v tolmačenju, gre za negacijo zgodovine, kot take. Delajo se, da je država Slovenija padla z Marsa, brez korenin. Želeli bi videti da je Slovenijo ustanovil kakšen bavarski ali hasburski princ, ne pa komandant Stane in tovariši. Radi bi narisali svojo zgodovino in v njo umestili Slovenijo in vse kar jih moti v teh namenih bodo zbrisali. Odnos, ki meji na blaznost, pokaže njihovo patološko obremenjenost s preteklostjo. To je mehanizem brisanja.

Robi Šabec


PRIMORSKE NOVICE: http://www.primorske.si/Priloge/7--Val/Mi-smo-prvoborci-slovenske-demokracije.aspx

Oznake: Vijesti


- 08:08 - Komentari (9) - Isprintaj - #

<< Arhiva >>

Creative Commons License
Ovaj blog je ustupljen pod Creative Commons licencom Imenovanje-Nekomercijalno-Bez prerada.

< travanj, 2013 >
P U S Č P S N
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30          

Ožujak 2016 (4)
Veljača 2016 (4)
Siječanj 2016 (8)
Prosinac 2015 (11)
Studeni 2015 (10)
Listopad 2015 (20)
Rujan 2015 (18)
Kolovoz 2015 (17)
Srpanj 2015 (24)
Lipanj 2015 (25)
Svibanj 2015 (25)
Travanj 2015 (25)
Ožujak 2015 (26)
Veljača 2015 (20)
Siječanj 2015 (27)
Prosinac 2014 (29)
Studeni 2014 (25)
Listopad 2014 (28)
Rujan 2014 (21)
Kolovoz 2014 (26)
Srpanj 2014 (28)
Lipanj 2014 (23)
Svibanj 2014 (26)
Travanj 2014 (26)
Ožujak 2014 (26)
Veljača 2014 (23)
Siječanj 2014 (25)
Prosinac 2013 (26)
Studeni 2013 (26)
Listopad 2013 (26)
Rujan 2013 (29)
Kolovoz 2013 (25)
Srpanj 2013 (17)
Lipanj 2013 (22)
Svibanj 2013 (28)
Travanj 2013 (26)
Ožujak 2013 (27)
Veljača 2013 (27)
Siječanj 2013 (26)
Prosinac 2012 (21)
Studeni 2012 (27)
Listopad 2012 (28)
Rujan 2012 (27)
Kolovoz 2012 (23)
Srpanj 2012 (15)
Lipanj 2012 (22)
Svibanj 2012 (24)
Travanj 2012 (24)

Dnevnik.hr
Gol.hr
Zadovoljna.hr
OYO.hr
NovaTV.hr
DomaTV.hr
Mojamini.tv

Uvodna poruka:

Poštovani Blogeri!

Objavljeni postovi:

Hvala svim znanim prijateljima i neznanim posjetiocima na komentarima na mom blogu!