Tomaz Salamun
PRAZNIK
Na poti vseh krogel,
na strmih skalah porascenih s segmenti barv,
porisanih s kredo,ki so jo lomili
otroci,gledamo drobce,
ki se dvigajo,
stisnjeni kot pod pritiskom vode,
njihov pocasen vzlet:MARKACIJO,
dvignjene bele zavese.
Ni tezav z dihanjem,
prav tu,v tem krogu,
ni tezav z dihanjem
in tudi naprej,spredaj,se zdi
kot da je ravotezje vgrajeno,nezlomljivo;
sproti razsirja votline,
razsirja in zozuje,
kot pod mikroskopom povecano delovanje
neznanega(predstavljivega)respiratornega sistema.
Neveljavni so nostalgija,noc,melanholija,
smeh,ki pada kot sneg,
vse UZPOREDNO,vse TAM,ki ga lahko
dosezemo od TUKAJ,vsa`pot`vmes.
Gledamo reakcije na to stanje,
pocasi,postopoma,zunanji listi articoke
pocasi odplavajo.
Odtiskujemo lahko poljubne spomine predstav.
Bila je ris.
Bil je ravno zato,ker ga nismo mogli
uporabljati.
Katerakoli predstava,vse so koncentricno
rasporejene blizu,dalec.
Pega,ki je bil lift,zarek,
je a priori zavarovana z nedotakljivostjo.
Iniciacija je neverjetno pocasno delo,
najbolj podobno vrtenju poletja,zime in zvezd.
Je to,kako smo jedli?
Smo si sproti pripravljali hrano?
Dovolj,da ostane v procesu majhna razpoka
in vse se neverjetno hitro regenerira,zdaj je.
Kdor vodis dnevnik rasti in zrtev,
poglej!
Morda ga lahko mnogi berejo,
ker luc PADA okrog,
le sem seveda nic ne pada,navzven gre.
Center,vir energije,ki jo opazujemo v tem
procesu je PRAZEN.Vesolje locus`zgine`,poje ga.
Energija,ne zavest,preskoci,(je)v negativu.
Torej je VSE v necem,kar grobo,zaradi
predstave,lahko imenujemo zrno peska
in je ves prostor samo ostanek,
kot zaganje pri zaganju drv.
Na enem kubicnom mikromilimetru
je neskoncno galaksij in VSAKA s tem ogromnim
prostorom,z lucmi,lunami,sonci,z ozvezdji,
ki so nas begala in nam stiskala opno.
Intergalakticne,in seveda tudi te,
`vbrizgane`komunikacije,so samo pritisk.
Ob tem oknu,v tem oknu
je se nesteto drugih civilizacij,
nesteto drugih kozmoloskih sistemov.
Torej ne gre za trpljenje,
ampak za plasti.
To tu kazem.
|
