|
Danes ti pišem pismo.
Minilo je nekaj minut od tvojega odhoda.
Kaj je med nama?
Ti razumeš?
Vse vem. Vem, da endorfini mešajo občutke, resničnost in želje. Vem vse.
Tudi to, da si Ti tak, kot si. Da imaš Njo in jaz Njega. In da nihče od naju ne bo popustil tej skušnjavi. Da to počneva že več kot leto dni le na papirju in s pogledi, z nekaj izmenjanimi frazami, katerih pravi pomen poznava le midva. Z nasmehi iz pod obrvi, ki jih skrivaš, tako kot jih skrivam jaz. Z gesto, ki ti pobegne, ko me zagrabiš in poljubiš in se potem delaš, da je bilo to slučajno. Kar tako.
Vem, da goriš. Nikoli tega ne bi priznala sama sebi, če v to ne bi bila prepričana.
Ne vem več, kam naj postavim barikade. Ker vem, da Te nočem.
Ker, in to pišem sebi, da si še bolje zapomnim:
1. Imam Njega
2. Si nepoboljšljiv
3. Ker Ti nikoli ne bi mogla povsem zaupati
4. Ker bi me odpeljal predaleč, na rob blaznosti
5. Ker Te tako močno čutim, da me je tega občutka strah
Na vso moč se borim.
Ne dvigujem telefonov. Ne odgovarjam na sporočila. Elektronska in kratka. Ne pridem na kavo.
Nikoli nimam časa. Sem nesramna.
Potem pa ne morem več. In Ti spet pustim, da me posrkaš vase, v svoj vorteks strasti.
KAM NAJ POSTAVIM BARIKADE IN KAKO VISOKE NAJ BODO?
Ti pa me najdeš.
V tujem mestu, ki ga ne poznaš, se zapelješ naravnost v mojo ulico. Kar tako, ker te vleče.
Ne morem verjeti.
In to prav na dan, ko Njega prvič po dveh letih ni doma in ga ne bo. Pa tega ne veš. Skušnjava je velika.
Sebe imam za realista, ki ne naseda kvaziblazi verovanjem.
Ampak ne vem več, kaj naj si o vsem skupaj mislim.
Vem, da se tudi ti boriš. In potem na ves glas razpravljava, Ti o Njej, Jaz o Njem, da bi si ja lahko jasno pokazala, kje so meje.
Potem pa predolgo stojiš na mojem dvorišču.
Ne vem, zakaj Te je kdo pripeljal v moje življenje. Nič mi več ni jasno. Ne vem več, katero orožje naj uporabim, kam se naj preselim.
Tako naravno in tako lepo je, ko sva skupaj. In to vsakič znova.
Kako lahko to poimenuješ po več kot letu dni?
Agonija.
Kje so meje realnosti?
Ko te nekaj časa ni, se uspem prepričati, da si samo iluzija in da mi bo uspelo.
Tako močno me vleče k Tebi, da boli. Na vso moč. Pa tega nočem.
In tale skriti blog drugega jezika je moj način, da ne znorim.
Da lahko jutri razširim roke Njemu in spet skušam pozabiti Nate.
Dokler me spet ne boš našel s svojim vprašanjem... Če?...
Ja, če...
Spet si sveže zarezan vame. Kri se strjuje več.
|