Tvoja

...spim... globoko v sebi...
In zato potem sanjam. Dobesedno, ali ne?

Tebe. Tako izrezanega, natanko določenega kot matematično formulo.
Občutim vse tvoje robove, kote, nagibe, krivine in vonje. Vse.

Ampak samo v sanjah.

Ker mi drugače samo določiš moj geografski položaj
in me izbrišeš iz obstoja.

Pogrešaš? Seveda.

Kakšen odgovor je to?

Naj me že končno nekdo zbudi.

V morah pa je on, ki me vozi na štiripasovnici z norostjo in brez zavor naravnost v smrt.

In se spet delam, da je prav.

Ne maram se. Pa vem, da to ni prav.
Da bi morala začeti z malo šolo preoblikovanja.

Želja, pričakovanj in realnosti.

Spet se borim s strahom in realnostjo.

Utripa mi grlena čakra in boli srčna.

Brez metafor in pretiravanja.

Vem, da si ti samo aluzija na to, da konec koncev ne morem dobiti tebe, ker sebe ne maram.

Zato te lovim, ker sama sebi lovim in grizem svoj rep.