punknihin
11.09.2012., utorak
VOLIM ZIVOT - UMIREM ZA NJIM !
 VIKEND JE BIL TAKO POLN IN NAPOREN, DA VČERAJ ENOSTAVNO NI BILO ČASA VSEGA ZABELEŽITI. NO, PA SE MALO VRNIMO V PETEK, KO SEM OBISKAL PRIREDITEV OB MAKOLSKEM PRAZNIKU IN SI MED DRUGIM OGLEDAL NEKAJ LOKALNIH BENDOV, RUKOLO IN BFM. BILO JE ČISTO OK, PIRA V BEKSTEJĐU DOVOLJ, OBČINSTVA PRAV TAKO - ŠE POSEBEJ, KO SO NASTOPILI ZVEZDNIKI, KATERI ZA SVOJ NASTOP ZARAČUNAJO DEBELIH PAR TISOČAKOV. PO ENI STRANI SI MISLIM, DA SO RAZLIKE V PLAČILIH POSAMEZNIH BENDOV PREVELIKE (RECIMO ZA FAKTOR 20 IN TUDI VEČ), PO DRUGI STRANI PA JIH ZDAJ, KO PRAVKAR BEREM BIOGRAFIJO ROGATČANOV MI-2, RAZUMEM, KO VIDIM, KAJ VSE JE POTREBNO PRESTATI, DA NA TEJ CENI PO VSEH TEH LETIH LAHKO PRISTANEŠ IN VZTRAJAŠ … IN TO V NEKI MALI PODALPSKI DEŽELCI Z NIČ KAJ ROKOVSKIM OKUSOM. HEH, JAZ TEH TEŽAV NIMAM – MOJE SO POVSEM DRUGAČNEGA TIPA, A RAJE NE BI ZDAJ (SPET) O TEM. NO, PA JE PRIŠLA DOLGO PRIČAKOVANA SOBOTA, KO SMO BILI POVABLJENI NA POROKO NAŠEGA ALPIJA. VZDUŠJE JE BILO NA VRHUNCU OD PRVEGA TRENUTKA, KO SO ME ČLANI MALO MORGEN (KATERI NA CELOTNI POROKI KASNEJE ODIGRAJO KAR NEKAJ POMEMBNIH FUNKCIJ) STLAČILI V AVTO IN ODPELJALI NARAVNOST PROTI LOVRENCU NA DRAVSKEM POLJU IN NA TEJ POTI MI JE KAPNILO, KAKO LAHKO PODRAŽITVE BENCINA RES PRIZADENEJO ČLOVEKA, KI SE VSAK DAN TAKO DALEČ VOZI NPR. V SLUŽBO. SLEDILI SO LOKALNI OBIČAJI S ŠRANGO, CERKVENI RITUAL, NATO PA POT DO KNEZOVEGA RIBNIKA, KJER JE BILA OPRAVLJENA TUDI REGULARNA PROCESIJA PRED MATIČARKO IN OBA STA JO OPRAVILA Z ODLIKO. V TEM ČASU JE NASTOPILA PRILOŽNOST, DA SE SVATJE POBLIŽE SPOZNAMO, POTEM PA SE JE ZVRSTIL VEČER POLN VESELJA, HRANE, HURONSKEGA SMEHA, STARIH TER NOVIH ŠTOSOV IN NAPLESAL SEM SE VEČ KOT V ZADNJIH DESETIH (BERI DVAJSETIH) LETIH. VRNILI SMO SE SREČNI IN UTRUJENI V ZGODNJIH JUTRANJIH URAH, MOJE LUČKE SO POGASNILE ŽE KAKŠNO URCO PREJ, NOVI DRUŽINICI PA ZAŽELIMO VELIKO SREČE IN ŠE KAKŠNEGA NOVEGA ČLANA ! NEDELJO SEM SPOKORNIŠKO PREŽDEL NAJPREJ DOMA IN KO SEM SE KONČNO OPOGUMIL STOPITI NA PLANO, SEM SE NAJPREJ DOBRO PRELUFTAL NA KOLESU, POTEM PA SEM SE NAPOTIL PROTI PEKARNI, KJER SO POTEKALE ZAKLJUČNE CEREMONIJE NEKEGA ANIMACIJSKEGA NOVONASTALEGA FESTIVALA. ANIMACIJA ME JE ZMERAJ V ISTI SAPI TEHNIČNO PRIVLAČILA IN KOLIČINSKO ODBIJALA, A SEM HITRO NAŠEL KAKŠNO SORODNO DUŠO ZA POGOVOR O 25 SLIČICAH NA VSAKO SEKUNDO. VČERAJŠNJI DAN BI PA RAD OMENIL KOT ZADNJI DAN OBISKA NAŠEGA MADŽARSKEGA KOLEGA ZOLIJA, DANES SE ŽE NAMREČ POSLAVLJA IN DA SMO SPET Z MUŠKATI POSNELI CELOTNE VAJE … A KAJ KO TO KLIKANJE NIKOGAR OČITNO NE ZANIMA, JAZ PA SEM VSEM ŽE TAKO ČUDEN. M.O.U. P.S.: AJA, IN PA ŠE EN KOPIPEJST (NISEM MOGEL BREZ, KO SEM GA PREBRAL): Ideologija, ko zmanjka kulture Kolumne - Dnevnik, torek, 11.09.2012 Tekst: Tanja Lesničar - Pučko Prvi dan šole so na Hrvaškem prvo uro pouka vse osnovnošolce odpeljali v cerkev, na blagoslov. Si predstavljate ta čisti verski fundamentalizem? Podatek me je toliko bolj presenetil, ker se iz Tuđmanovih časov resda spominjam neverjetnih zgodb, da so morali otroci v ponedeljek prinesti potrdilo, da so bili v nedeljo pri maši, in so se dogajale prave drame, ker neverni starši niso namesto na nedeljski družinski piknik zavili v vaško cerkev, otrok pa je bil potem v šoli stigmatiziran. A sem mislila, da se je v zadnjih letih ta norost počasi odpravila, da se je država normalizirala. A ne, eksces je očitno prešel v navado, eksces, ki je groba kršitev ločenosti cerkve in države in groba kršitev pravice do izbire vere, so ljudje očitno postopoma posvojili, ponotranjili kot nekaj normalnega. Versko enoumje, ki je zamenjalo prejšnjega ideološkega, je tako kot predhodno dobilo prijazni obrazek normalnega: tisti vdani, čredni "tako pač je", prej so otroke vozili v Kumrovec, zdaj pa pač k maši, saj je vseeno, v nič od tega nismo zares verjeli. Redki starši, ki so se v vseh teh letih upirali temu vsiljenemu pokristjanjevanju, in to - o, groza - tako, da so izpostavili svoje otroke "drugačnosti", pa so izpadli kot radikalci in fanatiki. Odpadniki od harmonične večine. Kot v kakšni fundamentalistični Savdski Arabiji. Zgodba je nadvse poučna: govori o tem, kako se družbeni in individualni vzorci primejo, tudi če so škodljivi in če se jim na začetku še upira večja množica ljudi, če le sistem vztraja, če najde pot tam, kjer je človek ranljiv (otroci, ki jih nočemo izpostaviti poniževanjem v šoli) ali če jih predstavlja kot nedolžne. Tako nedolžne kot Sneguljčica, bi rekel naš minister za kulturo, ki se mu zdi, da je treba spremeniti himno, ki je skoraj dvajset let predstavljala vsesplošno veselje, konsenz in identifikacijo, dokler niso politični jastrebi popolnoma umetno zakuhali spora. In kako lepo bi šele bilo, če bi to novo himno vsako jutro peli tudi v šoli in bi verni otroci, kot pravi Turk, v njej razpoznavali Boga, muslimani Mohameda, neverni pa Sneguljčico. Vsi pa, mali patrioti, državo, ki jih ima rada, tako zelo rada, zastonj jim da Boga, a jim zaračuna malico. No, ministra lastni zdrsi ne skrbijo, še najmanj pa mu je mar posledic svojih izjav. Tako je minuli teden na literarnem srečanju Vilenica spet našel priložnost, da blekne, očitno le zato, da bi se o njem govorilo. Človek - minister za kulturo, ki vse poletje ni prebral ene leposlovne knjige, obiskal ene razstave in si ogledal ene predstave, ki o umetnosti ne ve nič, pa si je vseeno drznil prevzeti ministrovanje kulture, ti na literarnem srečanju, kjer bi lahko lepo pozdravil pisatelje in jim prisluhnil, ker vedo neskončno več kot on, butne, da bi prvi vileniški nagrajenec Fulvio Tomizza danes nagrade morda ne dobil. Zakaj ne? Pa kaj, vraga, ve on o zapleteni zgodovini Vilenice in o nagrajencih, če mu še sam dvorni avtor Jančar na nočni omarici le "počiva"? Čemu je bila namenjena ta neinteligentna provokacija, ta gojzarski obračunčič vpričo tujih gostov, ki so le debelo gledali? Temu, da bi bolje shajali skupaj, kot je zapisal? Ali Venu Tauferju, predsedniku Društva slovenskih pisateljev, ki so ga pred meseci SDS-ovci začeli valjati po blatu? In je vojak Turk le izpolnil svoj del te diskvalifikacijske gonje, tudi za ceno mednarodne sramote? No, ta dan je bil v polni formi. Iz Vilenice je jadrno odpotoval še v Vitanje. In ponovil enako neumnost. Tam je na otvoritvi KSEVT govoril o padcu berlinskega zidu. Halo? Kaj je hotel povedati? In zakaj ni omenil še poboja Indijancev? Ali pa je hotel biti morda strog do častnega ruskega gosta, akademika in kozmonavta Jurija Baturina, ki je pokazal razglednico s Kosovelovo sliko in žigom mednarodne vesoljske postaje, ker on pač ve, da je Kosovel umetniški pendant Noordungu? Je torej Turk znova hotel le malo poideologizirati (kot dobri človek, kot temu pravi sam), opozoriti na strahote komunizma? Ker če je tako, potem mora biti vlada dosledna in nemudoma pretrgati vsako sodelovanje pri gradnji Gazpromovega južnega toka plinovoda. Minister Turk pa naj napiše izčrpno sporočilo za javnost, zakaj mi z Rusi, ki so komunizem izumili, izvozili in ga še naprej v lepi meri gojijo, nočemo imeti nobenega opravka. Minuli teden se je ekonomist Jože P. Damjan ob Janševih izjavah o bankrotu Slovenije spraševal, ali je neprišteven. Vprašanje je napačno. Kot rečeno, Turk je v enem dnevu na dogodkih z mednarodno udeležbo dvakrat prekršil tako elementarno vljudnost kot osnove razumne politične govorice. Da ne omenjam Gorenaka in Predaliča v zvezi z izbrisanimi in dolge vrste drugih "junakov", ki žalijo vse vprek. Vse to ni vprašanje klinične slike posameznikov, naj bo ta še tako skrb zbujajoča, to je vprašanje kolektivnega duha znotraj moške družbice, stranke, ki se v svojem mizoginem burševstvu sprošča do te mere, da drug drugega spodbujajo v necenzuriranih izpadih, namesto da bi odraslo drug drugemu predstavljali korektiv. To je poniglavost negotovega posameznika, ki mu skupina, če se ji podredi, če misli enako in pozabi razliko, podeli moč, alibi in odvezo odgovornosti za vse, kar naredi. To je razuzdanost tistega, ki si sam ne bi upal, a takole, z zaslombo, ko mu nihče nič ne more, je lahko vse: lahko tvitnem zadnjo slaboumnost in vulgarnost, lahko sem (anonimni) pisun v "naših" medijih, lahko blebetam o ekonomskem stanju države, o Tomizzi ali o ženskih mednožjih - o, fantje, kako fajn se imamo, a ne, kako dobro dene, ko lahko koga nekaznovano pljuneš, pa še položajčke smo si razdelili! In ta duh, to klavrno zavezništvo v pritlehnem - a tako varnem, tako toplem, med svojimi - ki se polasti moči, a se panično boji drugega mnenja, ki ga, tudi v svojih vrstah, takoj brutalno kaznuje, in ki kot papiga ponavlja floskule svojih ideologov v senci, to je duh, ki ga je Janša tri leta hranil v steklenici, zdaj pa dokončno izpustil na prosto. V tako zastrupljenem zraku vsi komaj še dihamo in za to bolezen je le eno zdravilo: treba je predreti balon, na katerem jahajo, polni sebe. Ko bodo na tleh, bodo spet le mali frustrirani ihtavci, s katerimi se prav nihče v peskovniku ne bo hotel igrati. ... KOPIPEJST KONČAN. |