Enga ti bom pa le v slovenščini napisala, saj ga boš zastopil. Tvoje prve besede so bile v slovenščini. Sedim pri računalniku in premišljujem, spominjam se vsega lepega kaj se je zgodilo v našem življenju in se vračam v tvoje zgodnje otroštvo, v dane sreče, ljubezni, upanja, skrivnosti. Imeli smo vse kar je lahko imela ena mlada družinca kakršna je bila naša in moji spomini segajo ravno tam. Tukaj jaz več nimam spominov, so kar ušli s teboj. Ne maram jih, to niso moji spomini, to niso moje sanje. Spomnim se ko smo prišli h babici in dedku na obisk, bili smo zunaj in si zagledal metulja in začel teči za njim in upiti: Lej ga metuljčka, lej ga metuljčka. Vsi so se začeli smejati, ti pa nisi vedo zakaj se smejijo, pač nisi vedo drugač povedat. Zdaj veš kaj si želim, po čem najbolj hrepenim in dejansko upam da mi bo uspelo. Moje življenje je tukaj končano, jaz nimam tukaj kaj početi, samo si želim stran. To je vse kar me zdaj še drži pokonci, upanje. Tvoja hiša je končana, to sam si zelo želela narediti preden se umaknem, zdaj sem mirna in čakam. Na kocu ti pošiljam najbolj topel, vihljajoč objem in te neskončno imam rad.
Tvoja mami
Post je objavljen 26.05.2014. u 19:21 sati.