Povtorno ziveam

ponedjeljak, 16.01.2006.

Glasot na sudbinata

Kojznae po koj pat ja sobiram krvta svoja od ladniot pod.Gi sobiram i poslednite kapki za da utredenta povtorno se slevaat niz moeto telo.Ne sum znael deka mozese da go rastopis ovaa ledeno srce so svojot pogled koga se sretnavme vcera.Mozebi uste odamna trebase da zaminam vo nekoj drug grad ili na nekoj pust ostrov kade sto ti ne postois.Mozebi e taka a mozebi i ne.Bi sakal barem eden den da docekam, a da ne pomislam na tebe.Bi sakal da mislam na idninata, no nema mesto za toa.Minatoto gi osvoi site prostori vo moite misli.Pa i ne tolku prosto i obicno za da ne bi poseduvalo tolkava mok.
Ja zdogledav tvojata senka koja me prekori iako nerazbrav zosto.Vidov edno lice nekogas dopreno od mojata strana, no toa kako da ne me poznava.
Slusnav poznati cekori koi brzaa sto podaleku od mene iako nekogas trcaa kon mojata blizina.Poglednav so pogled kon neboto nagore, no moeto srce te dovikuvase.Go prepoznav sjajot vo tvoite oci, no ovoj pat gi presece moite gradi.Sakav da trgnam po tebe, no slusnav glas koj mi go zabrani toa.Verojatno glasot na sudbinata.Prodolziv ponatamu.Nekako se dovleckav do svoeto mracno gnezdo ispolneto so tisina i beznadeznost za da ja soberam ovaa istata krv koja potece otkako gi otvori starite rani, rani od minatoto.

- 16:42 - Komentari (0) - Isprintaj - #