Stojam na rabot na morskiot greben i gledam.Gledam vo morskata beskrajna sir.Razmisluvam.Se obiduvam da pronajdam odgovori za sustinata na cuvstvata koi ne obzemaat.Mirno e.Sonceto poleka zaspiva nekade zad moreto.Me pozdravuva so vedra nasmevka.I dodeka gulabite brzaat kon svojot dom, jas kako skamenet kip stojam na toj proklet rab.Zosto?Koj me donese tuka?
Nadoaga plimata.Dodeka branovite silno udiraat vo karpite, zacekoruvam cekor napred.Me obzema strav.Premnogu e lizgavo tuka.Nesto me tera napred, no ne go gledam.Ja pruzam rakata vnimatelno, no koj ke mi podade raka?Gletkata e prekrasna.Nedoziveano e cuvstvoto koe e prisutno vo ovoj mig.Dali ke se rodi utresniot den, a jas da bidam seuste prisuten na ovoj nerazbirliv svet?
Begam so mislite nekade daleku.Se obiduvam da ne mislam na idninata.Tamu mene me nema.Ne postojam tamu.