Z menoj hodi veter, ki kuštra mi lase,
moji oblaki in modro nebo,
tišina in glasba moje duše.
Ostajam sama s svojimi mislimi.
Potujem, tudi ko pade noč,
prepuščena svojim sanjam Foto: Huseyin Ceylan (dovoljenje autorja)
Modrina neba je prostor,
kjer se misli za trenutek ustavijo
in dobijo obliko.
Tukaj ne iščem popolnih stavkov
ali končnih odgovorov,
temveč iskrenost trenutka,
tiste misli, ki se pojavijo,
v tišini večera
na katera nimam odgovora.
To je moj osebni prostor
razmišljanj in občutkov.
Nekatere misli so lahke in tihe,
druge nemirne,
a vse imajo skupno to,
da so resnične v trenutku,
ko so zapisane.
Moje misli so besede,
ki želijo biti videne,
in prebrane.