18.04.2012. (13:05)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
Univerza po mnenju Mramorja ne bo prenesla tako drastičnih zmanjšanj financiranja
Ljubljana, 16. aprila (STA) - Potem ko so rektorji slovenskih univerz konec tedna opozorili na varčevalne ukrepe, ki bodo ostro zarezali v visoko šolstvo, so na sestanku v soboto profesorji, sindikalisti in rektor ljubljanske univerze Stanislav Pejovnik napovedali drastične posledice. Univerza ne bo prenesla tako drastičnih zmanjšanj financiranja, meni dekan EF Dušan Mramor.
Na sobotnem sestanku na ljubljanski univerzi so namreč ugotavljali, da bi univerza, če bodo varčevalni ukrepi uveljavljeni, verjetno morala razglasiti insolventnost, nekatere fakultete bi izgubile mednarodne akreditacije, drastično bi bila prizadeta avtonomija univerze, verjetna bi bila uvedba šolnin za drugo bolonjsko stopnjo.
Na sobotnem sestanku sta z rektorjem Pejovnikom, kot je za STA pojasnil dekan Ekonomske fakultete (EF) Dušan Mramor, na pobudo kolegov, ki so analizirali rebalans proračuna, ocenila, da morata seznaniti sindikate o tem, da univerza ne bo prenesla tako drastičnih zmanjšanj financiranja in da lahko prenese le smiselno zmanjšanje financiranja pri stroških dela, ki predstavljajo okoli 80 odstotkov stroškov. "A brez kadrovskih rezov, saj je univerza že tako močno kadrovsko podhranjena, in z zmanjšanjem materialnih stroškov v enakem odstotku kot drugje v javnem sektorju," poudarja Mramor.
Sindikatom so zato na sobotnem sestanku želeli pojasniti stališče vodstva ljubljanske univerze, da ne nasprotujejo morebitnemu znižanju plač, in hkrati želijo, da se nekateri drugi ukrepi, ki onemogočajo izvedbo (zakonskih) nalog univerze, v pogajanjih izpostavijo in ustrezno popravijo.
Sektor izobraževanja in znanosti je pri rebalansu proračuna 2012 po navedbah Mramorja popolnoma nesorazmerno obremenjen, saj z okoli 20 odstotkov vseh proračunskih izdatkov v neto prihrankih prispeva 75 odstotkov, v bruto prihrankih pa okoli 50 odstotkov. To je z vidika konkurenčnosti in dolgoročnega razvoja Slovenije po njegovem mnenju popolnoma nelogično, zagotovo pa bi lahko ta sektor prispeval sorazmerni delež prihrankov.
Vodja koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, eden od navzočih na sobotnem sestanku, je na današnji novinarski konferenci dejal, da so jih na sestanku seznanili s tem, da bi ukrepi, če bi jih uresničili, pripeljali do insolventnosti ljubljanske univerze že čez nekaj mesecev.
Uresničitev varčevalnih ukrepov bi pomenilo tudi odpuščanje zaposlenih, konec doktorskih študijev, nekatere fakultete bi izgubile mednarodne akreditacije. Zdi se, da ima tu nekdo misijo in da gre za poseg v avtonomijo univerze, ki je po ustavi avtonomna in vrhunska intelektualna inštitucija, je prepričan Štrukelj.
Morebitna uvedba šolnin je po oceni Štruklja drug problem, ki bo prizadel študente. V nacionalnem reformnem programu, v katerem se država obvezuje, da bo krizo reševala v skladu z evropskimi dogovori, je zapisano, da če finančna situacija tega ne bo omogočala, ne bo financirala drugega bolonjskega kroga, pojasnjuje Štrukelj. Kot dodaja, bi to pomenilo, da bi bila druga stopnja bolonjskega študija (neznanstveni magisterij) plačljiva.
"Ker nimamo nobenega resnega sistema štipendij in financiranja študentov iz revnejših in socialno šibkejših družin, bi to drastično omejilo možnosti te skupine prebivalstva, da bi prišla do univerzitetne diplome oziroma magisterija in kakovostnejšega življenja," je poudaril Štrukelj.
Predvidena višina varčevalnih ukrepov v visokem šolstvu in znanosti je približno 70 milijonov evrov, od tega 31 milijonov evrov v visokem šolstvu.
18.04.2012. (13:05)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
Edvard Kardelj in anonymousi Kolumne Dnevnik - sobota, 07.04.2012 Tekst: Boris Dežulović
Pred tremi leti sem bil v času študentske zasedbe Filozofske fakultete v Zagrebu, malo sem se družil s študenti, ki so po hodnikih zgradbe poslušali Wilca, predvajali Antonionijeve filme in imeli na plenumih v nabito polnem amfiteatru najpomembnejšo hrvaško razpravo zadnjega desetletja.
Staršem študentov s filozofske - torej moji generaciji, ki je svoje barikade že davno zapustila in končala z visokim holesterolom in nizkim sarkazmom - so se zdeli njihovi uporniški otroci seveda nepojmljivo smešni.
Nekateri so nanje gledali z vzvišenim prezirom, kot na nezrele telebane in neodgovorne lenuhe, ki zapravljajo njihov denar, se drogirajo, zafrkavajo, popivajo, vzklikajo komunistične parole in poštenim, pridnim študentom ne dovolijo, da bi se učili. Drugi spet so nanje gledali z vzvišenim sočutjem, kot na čudovito naivne otroke, ki gredo skozi svoje adolescentno uporništvo, tako kot se prebolevajo vse druge otroške bolezni, od noric in rdečk do svetovne revolucije, in ki, ubožčki, še ne vedo, da se bo njihova slavna revolucija čez nekaj let končala z nervozno debelo ženo, dvema prestopnikoma, nadutim mladim šefom, stanovanjskim posojilom v višini sedemsto evrov in zamašenim odtokom v kopalni kadi.
Meni pa so se zdeli smešni prav oni, moji zabuhli in plešasti vrstniki, ki so brezglavo zbežali iz komunizma med belo blago, zdaj pa serjejo po lastnih otrocih, ker nočejo biti belo blago kot oni. Do njih sem čutil enako mešanico prezira in sočutja, ki so jo oni čutili do lastnih otrok s filozofske. Potem sem gledal te otroke, jih poslušal, kako z veliko strastjo govorijo o neposredni demokraciji, pravični družbi in delavskem upravljanju, pa se mi je spet zdelo smešno. A to ni imelo zveze z njimi.
Smešno se mi je zdelo, da se zgodovina vrti kot pralni stroj, vse v tem bobnu se obrača in sprevrača ter prihaja ven narobe obrnjeno, pomešano in premaknjeno. Nihče nima takšnega smisla za humor kot zgodovina.
Gledal sem namreč ta dekleta in fante, kako sanjajo o novi družbi socialne pravičnosti in resno preučujejo najnovejšo idejo zahodnega protikapitalističnega gibanja - delavsko upravljanje -, in videl samega sebe pred petindvajsetimi leti, študenta prvega letnika umetnostne zgodovine, ki se je šel med dvema svetovnima revolucijama učit o skrivnostih nemškega ekspresionizma, pričakal pa ga je predmet - socializem in samoupravljanje!
Povejte: kaj ni to čudovito noro?
To, kar se danes kot obvezna literatura študentskega revolucionarnega gibanja napol naskrivaj kopira in deli po spletnih družabnih omrežjih, smo imeli mi kot obvezen predmet v srednjih šolah in univerzah! Teorija in praksa samoupravnega socializma v srednji šoli, socializem in samoupravljanje na fakulteti so bila naša najhujša nočna mora! Danes pa so čista subverzija! Jebenti, ta socializem je bil prav huda avantgarda. Le da mi tega nismo mogli vedeti.
18.04.2012. (13:07)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
Prav res, nihče nima takšnega smisla za humor kot zgodovina: petindvajset let pozneje se revolucionarji učijo iz učbenikov svojih staršev, oni - nekdanji nezreli telebani in neodgovorne lenobe, ki so v osemdesetih zapravljali denar svojih staršev, se drogirali, zafrkavali, popivali in vzklikali protikomunistične parole, pa zdaj ponavljajo razred in se učijo od svojih otrok teorijo in prakso samoupravnega socializma!
Delavcem Jadrankamena z otoka Brač, tipičnega nekdanjega uspešnega hrvaškega podjetja, ki je v devetdesetih pripadlo Tuđmanovemu teniškemu sparing partnerju Brunu Orešarju in končalo okradeno, v agoniji stečaja, so tako pred kratkim strokovnjaki z zagrebškega Inštituta za ekonomsko demokracijo predavali o delavskem delničarstvu in samoupravljanju! Prebivalci Šolte, nekega drugega otoka v bližini Splita, pa so ustanovili pravo kmetijsko zadrugo, ki naj bi povezala lastnike razdrobljenih parcel in pridelovala organsko hrano!
Delavci in kmetje so, skratka, odkrili socializem.
Potem ko se ga je spet spomnila tujina in se je tako na naše univerze vrnil davno pozabljeni Karl Marx, skoraj novi Che Guevara, ikona protikapitalistične gverile. Povsem nepravično pa je pri tem zapostavljen neki drug, mulariji povsem neznan, njihovim staršem pa dobro znan lik: Edvard Kardelj, tovariš Bevc, drugi človek Titove Jugoslavije in oče delavskega samoupravljanja.
18.04.2012. (13:09)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
Tovariš Bevc je imel kar veliko lepih idej, morda je bil to najtrši komunist od vseh, verjel je v leninistično odmiranje države - eno tistih abstraktnih stvari iz Teorije in prakse samoupravnega socializma, ki smo se jih učili na pamet, a jih pravzaprav nikoli nismo razumeli - in brezrazredno skupnost svobodnih ljudi, družbo namesto države, prav tisto "society", ki jo je nekako prav v teh letih Margaret Thatcher, mati liberalnega kapitalizma, slovesno pokopala z znamenito izjavo, da "kaj takega, kot je 'družba', ne obstaja".
18.04.2012. (13:31)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
http://efnet.si/2012/04/izjava-za-javnost-ef-se-ne-bo-pridruzila-napovedan i-stavki/
http://www.ff.uni-mb.si/?pe=1
18.04.2012. (13:05) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
Univerza po mnenju Mramorja ne bo prenesla tako drastičnih zmanjšanj financiranja
Ljubljana, 16. aprila (STA) - Potem ko so rektorji slovenskih univerz konec tedna opozorili na varčevalne ukrepe, ki bodo ostro zarezali v visoko šolstvo, so na sestanku v soboto profesorji, sindikalisti in rektor ljubljanske univerze Stanislav Pejovnik napovedali drastične posledice. Univerza ne bo prenesla tako drastičnih zmanjšanj financiranja, meni dekan EF Dušan Mramor.
Na sobotnem sestanku na ljubljanski univerzi so namreč ugotavljali, da bi univerza, če bodo varčevalni ukrepi uveljavljeni, verjetno morala razglasiti insolventnost, nekatere fakultete bi izgubile mednarodne akreditacije, drastično bi bila prizadeta avtonomija univerze, verjetna bi bila uvedba šolnin za drugo bolonjsko stopnjo.
Na sobotnem sestanku sta z rektorjem Pejovnikom, kot je za STA pojasnil dekan Ekonomske fakultete (EF) Dušan Mramor, na pobudo kolegov, ki so analizirali rebalans proračuna, ocenila, da morata seznaniti sindikate o tem, da univerza ne bo prenesla tako drastičnih zmanjšanj financiranja in da lahko prenese le smiselno zmanjšanje financiranja pri stroških dela, ki predstavljajo okoli 80 odstotkov stroškov. "A brez kadrovskih rezov, saj je univerza že tako močno kadrovsko podhranjena, in z zmanjšanjem materialnih stroškov v enakem odstotku kot drugje v javnem sektorju," poudarja Mramor.
Sindikatom so zato na sobotnem sestanku želeli pojasniti stališče vodstva ljubljanske univerze, da ne nasprotujejo morebitnemu znižanju plač, in hkrati želijo, da se nekateri drugi ukrepi, ki onemogočajo izvedbo (zakonskih) nalog univerze, v pogajanjih izpostavijo in ustrezno popravijo.
Sektor izobraževanja in znanosti je pri rebalansu proračuna 2012 po navedbah Mramorja popolnoma nesorazmerno obremenjen, saj z okoli 20 odstotkov vseh proračunskih izdatkov v neto prihrankih prispeva 75 odstotkov, v bruto prihrankih pa okoli 50 odstotkov. To je z vidika konkurenčnosti in dolgoročnega razvoja Slovenije po njegovem mnenju popolnoma nelogično, zagotovo pa bi lahko ta sektor prispeval sorazmerni delež prihrankov.
Vodja koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, eden od navzočih na sobotnem sestanku, je na današnji novinarski konferenci dejal, da so jih na sestanku seznanili s tem, da bi ukrepi, če bi jih uresničili, pripeljali do insolventnosti ljubljanske univerze že čez nekaj mesecev.
Uresničitev varčevalnih ukrepov bi pomenilo tudi odpuščanje zaposlenih, konec doktorskih študijev, nekatere fakultete bi izgubile mednarodne akreditacije. Zdi se, da ima tu nekdo misijo in da gre za poseg v avtonomijo univerze, ki je po ustavi avtonomna in vrhunska intelektualna inštitucija, je prepričan Štrukelj.
Morebitna uvedba šolnin je po oceni Štruklja drug problem, ki bo prizadel študente. V nacionalnem reformnem programu, v katerem se država obvezuje, da bo krizo reševala v skladu z evropskimi dogovori, je zapisano, da če finančna situacija tega ne bo omogočala, ne bo financirala drugega bolonjskega kroga, pojasnjuje Štrukelj. Kot dodaja, bi to pomenilo, da bi bila druga stopnja bolonjskega študija (neznanstveni magisterij) plačljiva.
"Ker nimamo nobenega resnega sistema štipendij in financiranja študentov iz revnejših in socialno šibkejših družin, bi to drastično omejilo možnosti te skupine prebivalstva, da bi prišla do univerzitetne diplome oziroma magisterija in kakovostnejšega življenja," je poudaril Štrukelj.
Predvidena višina varčevalnih ukrepov v visokem šolstvu in znanosti je približno 70 milijonov evrov, od tega 31 milijonov evrov v visokem šolstvu.
18.04.2012. (13:05) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
Edvard Kardelj in anonymousi
Kolumne Dnevnik - sobota, 07.04.2012 Tekst: Boris Dežulović
Pred tremi leti sem bil v času študentske zasedbe Filozofske fakultete v Zagrebu, malo sem se družil s študenti, ki so po hodnikih zgradbe poslušali Wilca, predvajali Antonionijeve filme in imeli na plenumih v nabito polnem amfiteatru najpomembnejšo hrvaško razpravo zadnjega desetletja.
Staršem študentov s filozofske - torej moji generaciji, ki je svoje barikade že davno zapustila in končala z visokim holesterolom in nizkim sarkazmom - so se zdeli njihovi uporniški otroci seveda nepojmljivo smešni.
Nekateri so nanje gledali z vzvišenim prezirom, kot na nezrele telebane in neodgovorne lenuhe, ki zapravljajo njihov denar, se drogirajo, zafrkavajo, popivajo, vzklikajo komunistične parole in poštenim, pridnim študentom ne dovolijo, da bi se učili. Drugi spet so nanje gledali z vzvišenim sočutjem, kot na čudovito naivne otroke, ki gredo skozi svoje adolescentno uporništvo, tako kot se prebolevajo vse druge otroške bolezni, od noric in rdečk do svetovne revolucije, in ki, ubožčki, še ne vedo, da se bo njihova slavna revolucija čez nekaj let končala z nervozno debelo ženo, dvema prestopnikoma, nadutim mladim šefom, stanovanjskim posojilom v višini sedemsto evrov in zamašenim odtokom v kopalni kadi.
Meni pa so se zdeli smešni prav oni, moji zabuhli in plešasti vrstniki, ki so brezglavo zbežali iz komunizma med belo blago, zdaj pa serjejo po lastnih otrocih, ker nočejo biti belo blago kot oni. Do njih sem čutil enako mešanico prezira in sočutja, ki so jo oni čutili do lastnih otrok s filozofske. Potem sem gledal te otroke, jih poslušal, kako z veliko strastjo govorijo o neposredni demokraciji, pravični družbi in delavskem upravljanju, pa se mi je spet zdelo smešno. A to ni imelo zveze z njimi.
Smešno se mi je zdelo, da se zgodovina vrti kot pralni stroj, vse v tem bobnu se obrača in sprevrača ter prihaja ven narobe obrnjeno, pomešano in premaknjeno. Nihče nima takšnega smisla za humor kot zgodovina.
Gledal sem namreč ta dekleta in fante, kako sanjajo o novi družbi socialne pravičnosti in resno preučujejo najnovejšo idejo zahodnega protikapitalističnega gibanja - delavsko upravljanje -, in videl samega sebe pred petindvajsetimi leti, študenta prvega letnika umetnostne zgodovine, ki se je šel med dvema svetovnima revolucijama učit o skrivnostih nemškega ekspresionizma, pričakal pa ga je predmet - socializem in samoupravljanje!
Povejte: kaj ni to čudovito noro?
To, kar se danes kot obvezna literatura študentskega revolucionarnega gibanja napol naskrivaj kopira in deli po spletnih družabnih omrežjih, smo imeli mi kot obvezen predmet v srednjih šolah in univerzah! Teorija in praksa samoupravnega socializma v srednji šoli, socializem in samoupravljanje na fakulteti so bila naša najhujša nočna mora! Danes pa so čista subverzija! Jebenti, ta socializem je bil prav huda avantgarda. Le da mi tega nismo mogli vedeti.
18.04.2012. (13:07) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
Prav res, nihče nima takšnega smisla za humor kot zgodovina: petindvajset let pozneje se revolucionarji učijo iz učbenikov svojih staršev, oni - nekdanji nezreli telebani in neodgovorne lenobe, ki so v osemdesetih zapravljali denar svojih staršev, se drogirali, zafrkavali, popivali in vzklikali protikomunistične parole, pa zdaj ponavljajo razred in se učijo od svojih otrok teorijo in prakso samoupravnega socializma!
Delavcem Jadrankamena z otoka Brač, tipičnega nekdanjega uspešnega hrvaškega podjetja, ki je v devetdesetih pripadlo Tuđmanovemu teniškemu sparing partnerju Brunu Orešarju in končalo okradeno, v agoniji stečaja, so tako pred kratkim strokovnjaki z zagrebškega Inštituta za ekonomsko demokracijo predavali o delavskem delničarstvu in samoupravljanju! Prebivalci Šolte, nekega drugega otoka v bližini Splita, pa so ustanovili pravo kmetijsko zadrugo, ki naj bi povezala lastnike razdrobljenih parcel in pridelovala organsko hrano!
Delavci in kmetje so, skratka, odkrili socializem.
Potem ko se ga je spet spomnila tujina in se je tako na naše univerze vrnil davno pozabljeni Karl Marx, skoraj novi Che Guevara, ikona protikapitalistične gverile. Povsem nepravično pa je pri tem zapostavljen neki drug, mulariji povsem neznan, njihovim staršem pa dobro znan lik: Edvard Kardelj, tovariš Bevc, drugi človek Titove Jugoslavije in oče delavskega samoupravljanja.
18.04.2012. (13:09) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
Tovariš Bevc je imel kar veliko lepih idej, morda je bil to najtrši komunist od vseh, verjel je v leninistično odmiranje države - eno tistih abstraktnih stvari iz Teorije in prakse samoupravnega socializma, ki smo se jih učili na pamet, a jih pravzaprav nikoli nismo razumeli - in brezrazredno skupnost svobodnih ljudi, družbo namesto države, prav tisto "society", ki jo je nekako prav v teh letih Margaret Thatcher, mati liberalnega kapitalizma, slovesno pokopala z znamenito izjavo, da "kaj takega, kot je 'družba', ne obstaja".
18.04.2012. (13:31) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...