ČESTITKE "HALOŽANU, KI JE ONEGA PRLIMAL NA TLA" (HERR SISIJEVE BESEDE) IN POSTAL SVETOVNI PRVAK :
http://www.dejanzavec.com/domov.html
16.12.2009. (12:27)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
The Damned Prekleti prvoborci punka, prekleti prvoborci gotha
Dnevnikov objektiv - sobota, 12.12.2009 Tekst: Gregor Bauman
Ljubljana - Pozno popoldne v manjšem severnoitalijanskem mestecu. Zdelo se je, da ni ničesar, kar bi lahko vplivalo na monotoni tok sobotnih dogodkov, ko se je izza vogala pojavila prikazen v podobi vampirja in se z gentlemanskim korakom neprizadeto sprehodila do koncertnega prizorišča.
Zanimivo je bilo opazovati začudene poglede mimoidočih, ki jim zagotovo ni bilo jasno, kaj počne potomec grofa Drakule v njihovem mestu.
Dave Vanian se tudi tokrat ni pustil motiti. S svojimi Prekletimi je že dolgo nazaj postavil temelje temni strani novega vala, ki se je nekje v letih 1982/83 "odcepil" v gibanje darkerjev ali gothov, gibanje, ki tudi po zaslugi številnih ekranizacij (Somrak) doživlja pravo renesanso. Bela Lugosi je očitno znova oživel.
The Damned so vedno bili tam: med prvimi na okopih punka, med prvimi, ki so spoznali moč mračnih aranžmajev. V njihovi skupini sta se kalila Chrissie Hynde (The Pretenders) in Lemmy Kilmister (Motörhead), malo je manjkalo, pa bi za mikrofon prijel tudi notorični Sid Vicious. "Takrat je bilo vse mogoče, tudi jaz bi lahko končal pri Sex Pistols ali Motörhead," je dejal živopisni Captain Sensible (CS), pravo nasprotje vampirskega kolega Dava Vaniana (DV).
The Damned niste samo enciklopedični del punkovske scene, od samega začetka ste jo tudi aktivno - dovolj je pogledati gverilski videozapis New Rose - sooblikovali. Kako se danes spominjate neukrotljivega Duha '76 (Spirit of '76)?
CS: Tisto poletje je bilo v Londonu zelo vroče, tako v zraku kot tudi v undergroundu. Na odprtem so za to poskrbele neznosne temperature, v klubih pa trideset, štirideset glasbenikov in aktivistov, ki s(m)o spontano začeli razvijati punkrockovsko sceno. Tu so bili Johnny Rotten, Malcolm McLaren, The Clash, Siouxsie Sioux, Chrissie Hynde… Takrat se še nismo zavedali, kaj smo začeli. Ko je nekaterim postalo jasno, je bilo prepozno, da bi stvar zaustavili. Duh časa je bil rezultat naših življenj, našega čustvenega dojemanja sveta. Vsa ta jeza, ki se je kanalizirala v nas, je morala ven. Naša glasba je bila rezultat te jeze.
DV: Bilo je noro.
CS: Igrali smo po mnogih skupinah. Chrissie Hynde je bila dva tedna naša članica. Spali smo po klubih ali stanovanjih, kakor je pač naneslo. Ni bilo glamurozno.
DV: In še vedno ni!
V veliko pomoč vam je bila tudi tako imenovana do-it-yourself ideologija.
DV: Brez nje scena zagotovo ne bi bila takšna, kot jo poznamo danes. Pred prihodom punka si moral veliko vaditi, če si hotel uspeti. Vendar sama vaja še ni bila dovolj, moral si imeti talent, zato so bili mnogi iskreni fantje zasenčeni s tehnično dovršenimi glasbeniki. Po letu 1976 je v ospredje stopila strast same izvedbe. To nam je omogočilo prepoznavnost. Ljudje so nam zaupali, saj so vedeli, da ne blefiramo, da resno mislimo tisto, kar pojemo. Mogoče res nismo znali igrati tako dobro kot mnogi pred nami, vendar smo glasbi vrnili moč prvinskega udarca. Z dvema ali tremi akordi smo znali povedati vse tisto, za kar so nekateri potrebovali dvajsetminutne solistične izlete. Po pravici povedano: mogoče bi jih vključevali tudi mi, vendar tega nismo bili sposobni.
Tudi vaša glasba je z leti spreminjala dominantni akcent: od svežega vonja po garažnih šestdesetih do temnih odtenkov novega vala.
DV: Pri The Damned je šlo vedno za konsenz različnih karakterjev. V preteklosti smo vsi poslušali različno glasbo, ki je nekje našla skupni imenovalec. V šestdesetih sem na skrivaj poslušal ameriško radijsko postajo s sedežem v Nemčiji American Forces Network Europe. Didžej Wolfman Jack je vrtel neverjetne stvari, za katere v Veliki Britaniji do takrat še nihče ni slišal: The Electric Prunes, Shadows of Knight, The Chocolate Watchband, The Seeds. Ko sem prvič slišal robustni vokal Skyja Saxona v pesmi Pushin' Too Hard, sem bil šokiran in navdušen hkrati.
CS: Pretežno je šlo za kalifornijski garažni rock šestdesetih, kjer so zbrane vse prvine, ki so desetletje kasneje vplivale na razvoj punkrockovske kulture. Ko je Lenny Kaye leta 1972 izdal kompilacijski album Nuggets: Original Artyfacts from the First Psychedelic Era 1965-1968, je napovedal - in pospešil - rojstvo nove generacije. Vplival ni samo na punk, temveč tudi na postpunkovske vibracije, ki so se v osemdeseta odlično prenesle s skupino Plasticland. Za The Damned lahko rečem, da smo bili zelo ponosni, da smo pred dobrim letom v Los Angelesu oder delili s Skyjem Saxonom. Na žalost je pred kratkim umrl.
17.12.2009. (00:44)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
DV: Poteza Lennyja Kaya je bila ključnega pomena, da nekatere odlične skupine niso šle v pozabo.
Del vaše identitete - kar je bilo med punkerji kar priljubljeno - je tudi uporaba novih imen, sprva kot vzdevkov, ki pa so kmalu postali vaše pravo "uporabniško" ime. Danes ni veliko ljudi, ki bi vedeli, da pred menoj sedita Raymond Burns (CS) in David Lett (DV).
DV: Imen si nismo izbirali sami, imena so izbrala nas. Poudarjajo našo pravo osebnost, veliko bolj kot krstna imena. Nekateri smo lahko sami izbrali novo ime, drugi ne.
CS: Svoj vzdevek sem sprva sovražil, vendar sem se kmalu navadil živeti z njim.
Menda ste ta imena privzeli tudi zato, da ste kot glasbeniki lahko živeli od prodaje plošč in avtorskih pravic ter hkrati še vedno prejemali socialno pomoč za nezaposlene.
CS: Res je. Takrat še nisem verjel, da bo moje profesionalno življenje glasbenika trajalo dlje od treh tednov.
DV: Ko sem prišel v The Damned, sem bil še vedno zaposlen kot grobar. Po nekaj koncertih sem se znašel pred dilemo, ali se odreči redno plačani službi in se prepustiti negotovemu življenju rock 'n' rolla.
Danes bi lahko rekli, da se je energija omenjene garažne (psihedelične) ere skozi punkovske in novovalovske oblike ohranjala do konca stoletja, potem pa se porazgubila v poplavi številnih - z redkimi izjemami - prepotentnih wanna-be glasbenikov. Ali menite, da je v novih razmerah še mogoče restavrirati duha, ki je krasil prejšnje generacije?
DV: Zagotovo. Sam bi rad slišal kaj novega, vznemirljivega. Dolgočasno postaja, ker si vsi sposojajo od nekod, pri tem pa ne znajo niti dobro zakamuflirati sposojenega. Že nekaj časa čakam, da bi slišal kaj novega, nekaj, ob čemer se človek vpraša, kaj za vraga posluša. Česa takega ne smete pričakovati od nas starih prdcev. Mi smo svoje bolj ali manj že povedali. Ne moremo se ukvarjati s problemi današnje mladine. Kam bi nas to pripeljalo? Mi smo dinozavri in skrajni čas je, da nas nove generacije spodijo s scene in prevzamejo naše položaje.
Kako ocenjujete novodobne poskuse samooklicanih naslednikov punkovske kulture?
CS: Ne maram ameriškega punka. Ne razumem ga. Predstavlja vse, kar punk nikoli ni bil: posnetki so studijsko in računalniško preveč obdelani. Obstajajo različni programi, ki jih ameriške skupine uporabljajo za dosego množic. To so pesmi brez napak, brez ostrih prehodov, brez jajc. Vse to je skregano s temeljno idejo punka. Verjamem, da mora biti punk rock nad tem. Glasba mora biti nora in nepredvidljiva. Vsebovati mora element šoka, ki ga danes ni več.
DV: Ko danes poslušaš albume The Stooges ali MC5, takoj slišiš številne pomanjkljivosti. Za to pri vsej stvari gre: surova energija je nadomestila vse tehnične hibe. Današnji mulci niso več sposobni niti razmišljati v tej smeri, kaj šele, da bi pesmi izvajali s takšno neukrotljivo vnemo.
Ali mislite, da današnja kriza lahko vpliva na novo vstajenje punk rocka?
DV: Vsaka kriza ustvarja prostor za dobro glasbo. Ljudje se uprejo, ker nočejo živeti na robu preživetja. Punk v Veliki Britaniji je bil reakcija na depresivno stanje v družbi. Na ulici so bile vojne razmere: vladal je rasizem, nezaposlenost je bila visoka. Ni nam bilo vseeno. Ko nastane kriza, ljudje iščejo različne oblike eskapizma. Glasba je sredstvo za zabavo, pozabljenje, ali politični pamflet, preko katerega izražajo svoje nezadovoljstvo. Tako je bilo tudi leta 1976.
Je bila korak v tej smeri tudi vaša politična stranka, Captain Sensible?
CS: Stranko sem ustanovil, ker sem bil jezen na Tonyja Blaira in Georgea W. Busha ter njune vojne igrice. Ves konflikt je nastal zaradi nafte, ne zaradi politike Sadama Huseina. Deset let prej so bili najboljši prijatelji, ko pa jim je Sadam zaprl pipico, je postal sovražnik številka ena. Ne maram laži!
Kaj je temeljni program vaše stranke?
CS: Norčevati se iz politikov, ki si to zaslužijo. Vsa britanska politika - razen mene - je vojno podprla. Zavzemamo se tudi za močno Evropsko unijo. Zelo rad imam Evropo. Potrebujemo močno EU, saj samo tako lahko kljubujemo požrešnim ZDA.
So člani skupine tudi člani vaše stranke?
DV: Brez komentarja.
CS: Dave je minister za zunajsvetne zadeve.
Zgodovini ne moremo obrniti hrbta: prehiteli ste Sex Pistols, prehiteli ste The Clash in se v enciklopedije zapisali kot skupina, ki je izdala prvo malo (New Rose) in prvo veliko ploščo (Damned Damned Damned) punka.
DV: Nič od tega nismo načrtovali, kar zgodilo se je. Bilo je srečno naključje. Podpisali smo pogodbo z neodvisno založbo Stiff Records, medtem ko so Sex Pistols in The Clash čakali na ugodne ponudbe velikih založb (EMI, CBS). Ni nam šlo za denar, zato smo jih prehiteli. The Damned smo album izdali na punkovski, Sex Pistols in The Clash pa na tržni način.
Je bilo zaradi tega čutiti kaj nevoščljivosti?
CS: Malcolm McLaren nas je zasovražil, vendar smo s Sex Pistols ostali zelo dobri prijatelji.
DV: Danes Pistolsi ne marajo McLarna, tako da se je vse uredilo.
Pri vaši drugi plošči bi za mešalno mizo moral sedeti nori diaman
17.12.2009. (00:46)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
Pri vaši drugi plošči bi za mešalno mizo moral sedeti nori diamant Syd Barrett. Zakaj se to ni zgodilo?
CS: Vse je bilo dogovorjeno, potem pa se je načrt izjalovil. Nikoli nismo izvedeli pravega razloga. Rečeno nam je bilo, naj ga pustimo v njegovi osami, in mi smo takšno odločitev spoštovali. Ploščo je kasneje produciral bobnar Pink Floydov Nick Mason, kar se je izkazalo za napačno odločitev. Moram poudariti, da sem še danes prepričan, da plošča ni tako slaba, potrebuje le nov remiks. Že nekaj časa prepričujem Briana Jamesa, da bi se tega lotila. Music for Pleasure bi lahko bila velika plošča, kajti hoteli smo narediti nekaj novega. Izšlo pa se je tako, da so po fiasku pri založbi celo prekinili pogodbo z nami. Danes nam je jasno, da je bila skupina takrat v krizi, saj je v studio vstopil vsak, ki je imel pet minut časa. Naša politika je bila, da se nočemo ponavljati, narediti eno stvar dvakrat. Tudi zato smo kasneje začeli eksperimentirati z mračnimi aranžmaji, ki danes veljajo za osnovo darkerske glasbe. Vsak album je drugačen. Podobno smo naredili tudi na naši zadnji plošči So, Who's Paranoid?, tako ohranjamo svežino. Nočemo biti kot Exploited, ki že dvajset let snemajo podobne albume.
Kako ste lahko za producenta izbrali nekoga iz Pink Floydov, če je vaš prijatelj Johnny Rotten leta 1975 po Londonu paradiral z majico, na katero je nad geslo Pink Floyd dopisal I Hate (sovražim)?
DV: Johnny Rotten je s tem mislil na Pink Floyde takrat, ne na njihove začetke. S Sydom Barrettom so bili Pink Floyd povsem druga skupina. Tako kot The Rolling Stones, ki so bili fantastični, dokler je z njimi nastopal Brian Jones. Obe skupini sta začeli vidno stagnirati v sedemdesetih, in to je bilo Johnnyjevo sporočilo.
Niste bili samo prvaki punkovske scene, že na samem začetku se je na odru pojavil tudi vampir - podoba, ki je odločilno zaznamovala subkulturo na temni strani novega vala. Dave, kako in zakaj ste izbrali vampirski imidž?
DV: Nisem ga jaz izbral, on je izbral mene!
Skozi osemdeseta se je na veliko manipuliralo z vašim imidžem. Lahko bi celo rekli, da ste bili začetnik darkerske mode. Brez vas ne bi bilo Sisters of Mercy, The Mission, Virgin Prunes, (Suthern Death) Cult… Dovolj je preposlušati The Black Album (1980) na čelu s sedemnajstminutno sago Curtain Call.
DV: Težko je posamezniku pripisati zasluge za razvoj nove scene. Moja podoba, ki je bila sprva deležna kritik, je danes nekaj povsem vsakdanjega. Snemajo se filmi, katerih zgodbe slonijo na liku, podobi vampirja. Vendar gre v tem primeru za igranje, jaz pa tako živim, tako čutim. Že večkrat sem poudaril, da moja podoba ni samo del odrskega nastopa, ampak se vsakodnevno tako oblačim. Lahko bi vam razlagal na dolgo in široko, vendar vam priporočam, da si ogledate kakšno klasično grozljivko, in vse vam bo jasno.
Ste se kdaj srečali z Buffy Summers, ki je svoje življenje posvetila izganjanju vampirjev?
DV: Večkrat sem jo izzval na dvoboj, vendar se ni odzvala. Očitno sem preveč resničen.
Vašo soprogo Patricio Morrison ste spoznali po njenem odhodu iz Sisters of Mercy.
DV: Zasebno življenje naj ostane za štirimi stenami.
Bolj me zanima, kako vi vidite njenega prejšnjega delodajalca Jeffreyja Leeja Piercea, s katerim je sodelovala v The Gun Club.
DV: Jeffrey Lee Pierce je bil genij, ki se tega ni zavedal. Tisto, kar je naredil, je naravnost fantastično. Neponovljivo. Vendar bi lahko naredil še veliko več. Nick Cave mu veliko dolguje. Če ne bi bilo The Gun Club, ne bi bilo niti Nicka Cava.
Bi se strinjali, da mlajše generacije The Damned poznajo ali spoznavajo predvsem iz priredb njim bližjih Guns n' Roses in Offspring?
CS: Po pravici povedano nobene izmed priredb še nisem slišal. Nisem ljubitelj teh skupin. Gotovo so fantje v redu, vendar osebno ne maram heavy metala, ker se mi zdi ta glasba primitivna. Besedila so patetična, nimajo prave vsebine. Ne govorim neposredno o Guns n' Roses, temveč o sami sceni, ki nima kaj dosti povedati.
Kaj bi na to porekel vaš bivši član Lemmy Kilmister, ki si ga združeni metalci dokaj (ne)srečno lastijo?
CS: Lemmy je pravi dedec. Pri njem ni blefiranja, živi svoje življenje in se ne pusti motiti. Je to, kar je. Nekajkrat je že skoraj umrl, pravzaprav je čudež, da je še vedno z nami. Velikokrat sem prenočil pri njem, ko sem pohajal po londonskih ulicah. To so bile nore noči. Lemmy je vase tlačil vse, kar je bilo belega, samo da je ostal buden, medtem ko smo gledali posnetke luftwaffe. Večkrat je omenil, da je to izključno zaradi stila, saj ne verjame v politiko. Ko poje Ace of Spades, ne poje o neki fiktivni stvari, temveč o norem kockarskem življenju, ki ga živi. Lahko bi rekel, da je prijetno neprišteven. Drugi glasbeniki ga opazujejo in hočejo postati to, kar vidijo. Vendar je to nemogoče. Lemmy je enkraten in neuničljiv. V drugi polovici novembra se z Motörhead in Girlschool odpravljamo na turnejo po Veliki Britaniji. Že zdaj se veselim. Upam, da bomo vsi v enem velikem avtobusu.
17.12.2009. (00:48)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
pa oni italijanski haložan tudi ni brezveze meto katedrale
ker je berluskoni Ob odhodu iz bolnišnice pozval k dialogu in k "mirnejšemu" političnemu ozračju v državi. "Če se bo po tem, kar se je zgodilo, okrepilo zavedanje, da potrebujemo v italijanski politiki mirnejši in bolj pošten jezik, ta bolečina ne bo zaman," je poudaril. "Na te dni bom imel dva spomina: sovraštvo nekaterih in ljubezen številnih, tako številnih Italijanov," je še dodal in ocenil, da v Italiji ne bosta prevladala niti fizično nasilje niti "nasilje besed".
17.12.2009. (15:06)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
pa da vidimo
18.12.2009. (11:49)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
JA, VČASIH JE RES BOLJE ROVATI PO NOSU KOT PO SPOMINU, A SI TOKRAT NE MOREM POMAGATI:
http://www.mladina.si/tednik/200829/silvio_b_
20.12.2009. (10:45)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
prvo sn prebral tisto o berluskonijevem alternativnem programu brez alternative, pa sn še naleto na toto kritiko sicer lansko ampak ?
Danko Jones: Never Too Loud
2008, Bad Taste Iggy Rock
Čeprav skupina Danko Jones prihaja iz Toronta, si je ime klubske rockovske atrakcije ustvarila predvsem na severu Nemčije in v Skandinaviji. To ne preseneča, saj so na evropskem severu že desetletje in več zelo plodna tla za bende, ki srkajo iz dediščine rock klasikov po zgledu AC/DC ali Thin Lizzy. Seveda z obveznim nabritim pankovskim pospeškom. V tem referenčnem sklopu se je skupina Danko Jones v prvih letih kariere izvrstno znašla. Z novim izdelkom Never Too Loud pa je očitno podlegla pritisku uspeha v ZDA. Razen nekaterih izjem zveni album zelo medlo in predvsem brezjajčno, kar je lahko za mačističnega frontmena tudi problem. No Guts, No Glory.
20.12.2009. (18:00)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
mi je pa všeč besedna zveza nabriti pankovski pospešek, zveni nekam žlehtno
20.12.2009. (18:01)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
obstajao spekulacije da si je berluskoni sam naročo napad, alternativne metode dvigovanja rejtingov
Javnomnenjska raziskava: Berlusconiju je po napadu zrasla podpora v javnosti
Svet - nedelja, 20.12.2009 16:19 Tekst: (tp), (reuters)
Rim - Podpora javnosti italijanskemu premierju je po napadu več kot 50-odstotna. Fotografije in posnetki okrvavljenega Berlusconija so pri Italijanih sprožili val sočustvovanja s premierjem, so pokazale javnomnenjske raziskave.
20.12.2009. (18:08)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
TEBI JE OVI POSEBNI TRN V OUKI ?!
21.12.2009. (09:47)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
ČESTITKE "HALOŽANU, KI JE ONEGA PRLIMAL NA TLA" (HERR SISIJEVE BESEDE) IN POSTAL SVETOVNI PRVAK :
http://www.dejanzavec.com/domov.html
16.12.2009. (12:27) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
The Damned
Prekleti prvoborci punka, prekleti prvoborci gotha
Dnevnikov objektiv - sobota, 12.12.2009 Tekst: Gregor Bauman
Ljubljana - Pozno popoldne v manjšem severnoitalijanskem mestecu. Zdelo se je, da ni ničesar, kar bi lahko vplivalo na monotoni tok sobotnih dogodkov, ko se je izza vogala pojavila prikazen v podobi vampirja in se z gentlemanskim korakom neprizadeto sprehodila do koncertnega prizorišča.
Zanimivo je bilo opazovati začudene poglede mimoidočih, ki jim zagotovo ni bilo jasno, kaj počne potomec grofa Drakule v njihovem mestu.
Dave Vanian se tudi tokrat ni pustil motiti. S svojimi Prekletimi je že dolgo nazaj postavil temelje temni strani novega vala, ki se je nekje v letih 1982/83 "odcepil" v gibanje darkerjev ali gothov, gibanje, ki tudi po zaslugi številnih ekranizacij (Somrak) doživlja pravo renesanso. Bela Lugosi je očitno znova oživel.
The Damned so vedno bili tam: med prvimi na okopih punka, med prvimi, ki so spoznali moč mračnih aranžmajev. V njihovi skupini sta se kalila Chrissie Hynde (The Pretenders) in Lemmy Kilmister (Motörhead), malo je manjkalo, pa bi za mikrofon prijel tudi notorični Sid Vicious. "Takrat je bilo vse mogoče, tudi jaz bi lahko končal pri Sex Pistols ali Motörhead," je dejal živopisni Captain Sensible (CS), pravo nasprotje vampirskega kolega Dava Vaniana (DV).
The Damned niste samo enciklopedični del punkovske scene, od samega začetka ste jo tudi aktivno - dovolj je pogledati gverilski videozapis New Rose - sooblikovali. Kako se danes spominjate neukrotljivega Duha '76 (Spirit of '76)?
CS: Tisto poletje je bilo v Londonu zelo vroče, tako v zraku kot tudi v undergroundu. Na odprtem so za to poskrbele neznosne temperature, v klubih pa trideset, štirideset glasbenikov in aktivistov, ki s(m)o spontano začeli razvijati punkrockovsko sceno. Tu so bili Johnny Rotten, Malcolm McLaren, The Clash, Siouxsie Sioux, Chrissie Hynde… Takrat se še nismo zavedali, kaj smo začeli. Ko je nekaterim postalo jasno, je bilo prepozno, da bi stvar zaustavili. Duh časa je bil rezultat naših življenj, našega čustvenega dojemanja sveta. Vsa ta jeza, ki se je kanalizirala v nas, je morala ven. Naša glasba je bila rezultat te jeze.
DV: Bilo je noro.
CS: Igrali smo po mnogih skupinah. Chrissie Hynde je bila dva tedna naša članica. Spali smo po klubih ali stanovanjih, kakor je pač naneslo. Ni bilo glamurozno.
DV: In še vedno ni!
V veliko pomoč vam je bila tudi tako imenovana do-it-yourself ideologija.
DV: Brez nje scena zagotovo ne bi bila takšna, kot jo poznamo danes. Pred prihodom punka si moral veliko vaditi, če si hotel uspeti. Vendar sama vaja še ni bila dovolj, moral si imeti talent, zato so bili mnogi iskreni fantje zasenčeni s tehnično dovršenimi glasbeniki. Po letu 1976 je v ospredje stopila strast same izvedbe. To nam je omogočilo prepoznavnost. Ljudje so nam zaupali, saj so vedeli, da ne blefiramo, da resno mislimo tisto, kar pojemo. Mogoče res nismo znali igrati tako dobro kot mnogi pred nami, vendar smo glasbi vrnili moč prvinskega udarca. Z dvema ali tremi akordi smo znali povedati vse tisto, za kar so nekateri potrebovali dvajsetminutne solistične izlete. Po pravici povedano: mogoče bi jih vključevali tudi mi, vendar tega nismo bili sposobni.
Tudi vaša glasba je z leti spreminjala dominantni akcent: od svežega vonja po garažnih šestdesetih do temnih odtenkov novega vala.
DV: Pri The Damned je šlo vedno za konsenz različnih karakterjev. V preteklosti smo vsi poslušali različno glasbo, ki je nekje našla skupni imenovalec. V šestdesetih sem na skrivaj poslušal ameriško radijsko postajo s sedežem v Nemčiji American Forces Network Europe. Didžej Wolfman Jack je vrtel neverjetne stvari, za katere v Veliki Britaniji do takrat še nihče ni slišal: The Electric Prunes, Shadows of Knight, The Chocolate Watchband, The Seeds. Ko sem prvič slišal robustni vokal Skyja Saxona v pesmi Pushin' Too Hard, sem bil šokiran in navdušen hkrati.
CS: Pretežno je šlo za kalifornijski garažni rock šestdesetih, kjer so zbrane vse prvine, ki so desetletje kasneje vplivale na razvoj punkrockovske kulture. Ko je Lenny Kaye leta 1972 izdal kompilacijski album Nuggets: Original Artyfacts from the First Psychedelic Era 1965-1968, je napovedal - in pospešil - rojstvo nove generacije. Vplival ni samo na punk, temveč tudi na postpunkovske vibracije, ki so se v osemdeseta odlično prenesle s skupino Plasticland. Za The Damned lahko rečem, da smo bili zelo ponosni, da smo pred dobrim letom v Los Angelesu oder delili s Skyjem Saxonom. Na žalost je pred kratkim umrl.
17.12.2009. (00:44) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
DV: Poteza Lennyja Kaya je bila ključnega pomena, da nekatere odlične skupine niso šle v pozabo.
Del vaše identitete - kar je bilo med punkerji kar priljubljeno - je tudi uporaba novih imen, sprva kot vzdevkov, ki pa so kmalu postali vaše pravo "uporabniško" ime. Danes ni veliko ljudi, ki bi vedeli, da pred menoj sedita Raymond Burns (CS) in David Lett (DV).
DV: Imen si nismo izbirali sami, imena so izbrala nas. Poudarjajo našo pravo osebnost, veliko bolj kot krstna imena. Nekateri smo lahko sami izbrali novo ime, drugi ne.
CS: Svoj vzdevek sem sprva sovražil, vendar sem se kmalu navadil živeti z njim.
Menda ste ta imena privzeli tudi zato, da ste kot glasbeniki lahko živeli od prodaje plošč in avtorskih pravic ter hkrati še vedno prejemali socialno pomoč za nezaposlene.
CS: Res je. Takrat še nisem verjel, da bo moje profesionalno življenje glasbenika trajalo dlje od treh tednov.
DV: Ko sem prišel v The Damned, sem bil še vedno zaposlen kot grobar. Po nekaj koncertih sem se znašel pred dilemo, ali se odreči redno plačani službi in se prepustiti negotovemu življenju rock 'n' rolla.
Danes bi lahko rekli, da se je energija omenjene garažne (psihedelične) ere skozi punkovske in novovalovske oblike ohranjala do konca stoletja, potem pa se porazgubila v poplavi številnih - z redkimi izjemami - prepotentnih wanna-be glasbenikov. Ali menite, da je v novih razmerah še mogoče restavrirati duha, ki je krasil prejšnje generacije?
DV: Zagotovo. Sam bi rad slišal kaj novega, vznemirljivega. Dolgočasno postaja, ker si vsi sposojajo od nekod, pri tem pa ne znajo niti dobro zakamuflirati sposojenega. Že nekaj časa čakam, da bi slišal kaj novega, nekaj, ob čemer se človek vpraša, kaj za vraga posluša. Česa takega ne smete pričakovati od nas starih prdcev. Mi smo svoje bolj ali manj že povedali. Ne moremo se ukvarjati s problemi današnje mladine. Kam bi nas to pripeljalo? Mi smo dinozavri in skrajni čas je, da nas nove generacije spodijo s scene in prevzamejo naše položaje.
Kako ocenjujete novodobne poskuse samooklicanih naslednikov punkovske kulture?
CS: Ne maram ameriškega punka. Ne razumem ga. Predstavlja vse, kar punk nikoli ni bil: posnetki so studijsko in računalniško preveč obdelani. Obstajajo različni programi, ki jih ameriške skupine uporabljajo za dosego množic. To so pesmi brez napak, brez ostrih prehodov, brez jajc. Vse to je skregano s temeljno idejo punka. Verjamem, da mora biti punk rock nad tem. Glasba mora biti nora in nepredvidljiva. Vsebovati mora element šoka, ki ga danes ni več.
DV: Ko danes poslušaš albume The Stooges ali MC5, takoj slišiš številne pomanjkljivosti. Za to pri vsej stvari gre: surova energija je nadomestila vse tehnične hibe. Današnji mulci niso več sposobni niti razmišljati v tej smeri, kaj šele, da bi pesmi izvajali s takšno neukrotljivo vnemo.
Ali mislite, da današnja kriza lahko vpliva na novo vstajenje punk rocka?
DV: Vsaka kriza ustvarja prostor za dobro glasbo. Ljudje se uprejo, ker nočejo živeti na robu preživetja. Punk v Veliki Britaniji je bil reakcija na depresivno stanje v družbi. Na ulici so bile vojne razmere: vladal je rasizem, nezaposlenost je bila visoka. Ni nam bilo vseeno. Ko nastane kriza, ljudje iščejo različne oblike eskapizma. Glasba je sredstvo za zabavo, pozabljenje, ali politični pamflet, preko katerega izražajo svoje nezadovoljstvo. Tako je bilo tudi leta 1976.
Je bila korak v tej smeri tudi vaša politična stranka, Captain Sensible?
CS: Stranko sem ustanovil, ker sem bil jezen na Tonyja Blaira in Georgea W. Busha ter njune vojne igrice. Ves konflikt je nastal zaradi nafte, ne zaradi politike Sadama Huseina. Deset let prej so bili najboljši prijatelji, ko pa jim je Sadam zaprl pipico, je postal sovražnik številka ena. Ne maram laži!
Kaj je temeljni program vaše stranke?
CS: Norčevati se iz politikov, ki si to zaslužijo. Vsa britanska politika - razen mene - je vojno podprla. Zavzemamo se tudi za močno Evropsko unijo. Zelo rad imam Evropo. Potrebujemo močno EU, saj samo tako lahko kljubujemo požrešnim ZDA.
So člani skupine tudi člani vaše stranke?
DV: Brez komentarja.
CS: Dave je minister za zunajsvetne zadeve.
Zgodovini ne moremo obrniti hrbta: prehiteli ste Sex Pistols, prehiteli ste The Clash in se v enciklopedije zapisali kot skupina, ki je izdala prvo malo (New Rose) in prvo veliko ploščo (Damned Damned Damned) punka.
DV: Nič od tega nismo načrtovali, kar zgodilo se je. Bilo je srečno naključje. Podpisali smo pogodbo z neodvisno založbo Stiff Records, medtem ko so Sex Pistols in The Clash čakali na ugodne ponudbe velikih založb (EMI, CBS). Ni nam šlo za denar, zato smo jih prehiteli. The Damned smo album izdali na punkovski, Sex Pistols in The Clash pa na tržni način.
Je bilo zaradi tega čutiti kaj nevoščljivosti?
CS: Malcolm McLaren nas je zasovražil, vendar smo s Sex Pistols ostali zelo dobri prijatelji.
DV: Danes Pistolsi ne marajo McLarna, tako da se je vse uredilo.
Pri vaši drugi plošči bi za mešalno mizo moral sedeti nori diaman
17.12.2009. (00:46) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
Pri vaši drugi plošči bi za mešalno mizo moral sedeti nori diamant Syd Barrett. Zakaj se to ni zgodilo?
CS: Vse je bilo dogovorjeno, potem pa se je načrt izjalovil. Nikoli nismo izvedeli pravega razloga. Rečeno nam je bilo, naj ga pustimo v njegovi osami, in mi smo takšno odločitev spoštovali. Ploščo je kasneje produciral bobnar Pink Floydov Nick Mason, kar se je izkazalo za napačno odločitev. Moram poudariti, da sem še danes prepričan, da plošča ni tako slaba, potrebuje le nov remiks. Že nekaj časa prepričujem Briana Jamesa, da bi se tega lotila. Music for Pleasure bi lahko bila velika plošča, kajti hoteli smo narediti nekaj novega. Izšlo pa se je tako, da so po fiasku pri založbi celo prekinili pogodbo z nami. Danes nam je jasno, da je bila skupina takrat v krizi, saj je v studio vstopil vsak, ki je imel pet minut časa. Naša politika je bila, da se nočemo ponavljati, narediti eno stvar dvakrat. Tudi zato smo kasneje začeli eksperimentirati z mračnimi aranžmaji, ki danes veljajo za osnovo darkerske glasbe. Vsak album je drugačen. Podobno smo naredili tudi na naši zadnji plošči So, Who's Paranoid?, tako ohranjamo svežino. Nočemo biti kot Exploited, ki že dvajset let snemajo podobne albume.
Kako ste lahko za producenta izbrali nekoga iz Pink Floydov, če je vaš prijatelj Johnny Rotten leta 1975 po Londonu paradiral z majico, na katero je nad geslo Pink Floyd dopisal I Hate (sovražim)?
DV: Johnny Rotten je s tem mislil na Pink Floyde takrat, ne na njihove začetke. S Sydom Barrettom so bili Pink Floyd povsem druga skupina. Tako kot The Rolling Stones, ki so bili fantastični, dokler je z njimi nastopal Brian Jones. Obe skupini sta začeli vidno stagnirati v sedemdesetih, in to je bilo Johnnyjevo sporočilo.
Niste bili samo prvaki punkovske scene, že na samem začetku se je na odru pojavil tudi vampir - podoba, ki je odločilno zaznamovala subkulturo na temni strani novega vala. Dave, kako in zakaj ste izbrali vampirski imidž?
DV: Nisem ga jaz izbral, on je izbral mene!
Skozi osemdeseta se je na veliko manipuliralo z vašim imidžem. Lahko bi celo rekli, da ste bili začetnik darkerske mode. Brez vas ne bi bilo Sisters of Mercy, The Mission, Virgin Prunes, (Suthern Death) Cult… Dovolj je preposlušati The Black Album (1980) na čelu s sedemnajstminutno sago Curtain Call.
DV: Težko je posamezniku pripisati zasluge za razvoj nove scene. Moja podoba, ki je bila sprva deležna kritik, je danes nekaj povsem vsakdanjega. Snemajo se filmi, katerih zgodbe slonijo na liku, podobi vampirja. Vendar gre v tem primeru za igranje, jaz pa tako živim, tako čutim. Že večkrat sem poudaril, da moja podoba ni samo del odrskega nastopa, ampak se vsakodnevno tako oblačim. Lahko bi vam razlagal na dolgo in široko, vendar vam priporočam, da si ogledate kakšno klasično grozljivko, in vse vam bo jasno.
Ste se kdaj srečali z Buffy Summers, ki je svoje življenje posvetila izganjanju vampirjev?
DV: Večkrat sem jo izzval na dvoboj, vendar se ni odzvala. Očitno sem preveč resničen.
Vašo soprogo Patricio Morrison ste spoznali po njenem odhodu iz Sisters of Mercy.
DV: Zasebno življenje naj ostane za štirimi stenami.
Bolj me zanima, kako vi vidite njenega prejšnjega delodajalca Jeffreyja Leeja Piercea, s katerim je sodelovala v The Gun Club.
DV: Jeffrey Lee Pierce je bil genij, ki se tega ni zavedal. Tisto, kar je naredil, je naravnost fantastično. Neponovljivo. Vendar bi lahko naredil še veliko več. Nick Cave mu veliko dolguje. Če ne bi bilo The Gun Club, ne bi bilo niti Nicka Cava.
Bi se strinjali, da mlajše generacije The Damned poznajo ali spoznavajo predvsem iz priredb njim bližjih Guns n' Roses in Offspring?
CS: Po pravici povedano nobene izmed priredb še nisem slišal. Nisem ljubitelj teh skupin. Gotovo so fantje v redu, vendar osebno ne maram heavy metala, ker se mi zdi ta glasba primitivna. Besedila so patetična, nimajo prave vsebine. Ne govorim neposredno o Guns n' Roses, temveč o sami sceni, ki nima kaj dosti povedati.
Kaj bi na to porekel vaš bivši član Lemmy Kilmister, ki si ga združeni metalci dokaj (ne)srečno lastijo?
CS: Lemmy je pravi dedec. Pri njem ni blefiranja, živi svoje življenje in se ne pusti motiti. Je to, kar je. Nekajkrat je že skoraj umrl, pravzaprav je čudež, da je še vedno z nami. Velikokrat sem prenočil pri njem, ko sem pohajal po londonskih ulicah. To so bile nore noči. Lemmy je vase tlačil vse, kar je bilo belega, samo da je ostal buden, medtem ko smo gledali posnetke luftwaffe. Večkrat je omenil, da je to izključno zaradi stila, saj ne verjame v politiko. Ko poje Ace of Spades, ne poje o neki fiktivni stvari, temveč o norem kockarskem življenju, ki ga živi. Lahko bi rekel, da je prijetno neprišteven. Drugi glasbeniki ga opazujejo in hočejo postati to, kar vidijo. Vendar je to nemogoče. Lemmy je enkraten in neuničljiv. V drugi polovici novembra se z Motörhead in Girlschool odpravljamo na turnejo po Veliki Britaniji. Že zdaj se veselim. Upam, da bomo vsi v enem velikem avtobusu.
17.12.2009. (00:48) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
pa oni italijanski haložan tudi ni brezveze meto katedrale
ker je berluskoni Ob odhodu iz bolnišnice pozval k dialogu in k "mirnejšemu" političnemu ozračju v državi. "Če se bo po tem, kar se je zgodilo, okrepilo zavedanje, da potrebujemo v italijanski politiki mirnejši in bolj pošten jezik, ta bolečina ne bo zaman," je poudaril. "Na te dni bom imel dva spomina: sovraštvo nekaterih in ljubezen številnih, tako številnih Italijanov," je še dodal in ocenil, da v Italiji ne bosta prevladala niti fizično nasilje niti "nasilje besed".
17.12.2009. (15:06) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
pa da vidimo
18.12.2009. (11:49) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
JA, VČASIH JE RES BOLJE ROVATI PO NOSU KOT PO SPOMINU, A SI TOKRAT NE MOREM POMAGATI:
http://www.mladina.si/tednik/200829/silvio_b_
20.12.2009. (10:45) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
prvo sn prebral tisto o berluskonijevem alternativnem programu brez alternative, pa sn še naleto na toto kritiko sicer lansko ampak ?
Danko Jones: Never Too Loud
2008, Bad Taste
Iggy Rock
Čeprav skupina Danko Jones prihaja iz Toronta, si je ime klubske rockovske atrakcije ustvarila predvsem na severu Nemčije in v Skandinaviji. To ne preseneča, saj so na evropskem severu že desetletje in več zelo plodna tla za bende, ki srkajo iz dediščine rock klasikov po zgledu AC/DC ali Thin Lizzy. Seveda z obveznim nabritim pankovskim pospeškom. V tem referenčnem sklopu se je skupina Danko Jones v prvih letih kariere izvrstno znašla. Z novim izdelkom Never Too Loud pa je očitno podlegla pritisku uspeha v ZDA. Razen nekaterih izjem zveni album zelo medlo in predvsem brezjajčno, kar je lahko za mačističnega frontmena tudi problem. No Guts, No Glory.
http://www.mladina.si/tednik/200829/danko_jones_never_too_loud
20.12.2009. (18:00) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
mi je pa všeč besedna zveza nabriti pankovski pospešek, zveni nekam žlehtno
20.12.2009. (18:01) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
komentator
obstajao spekulacije da si je berluskoni sam naročo napad, alternativne metode dvigovanja rejtingov
Javnomnenjska raziskava: Berlusconiju je po napadu zrasla podpora v javnosti
Svet - nedelja, 20.12.2009 16:19 Tekst: (tp), (reuters)
Rim - Podpora javnosti italijanskemu premierju je po napadu več kot 50-odstotna. Fotografije in posnetki okrvavljenega Berlusconija so pri Italijanih sprožili val sočustvovanja s premierjem, so pokazale javnomnenjske raziskave.
20.12.2009. (18:08) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
TEBI JE OVI POSEBNI TRN V OUKI ?!
21.12.2009. (09:47) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...