Humar je spet obtičal v steni. Tomaž je poseben človek. Je nekje visoko v Himalaji. Sam in poškodovan. Švicarji menda čakajo na boljše vreme. Tomaž se že dolgo ni oglasil. Ampak to ni prvič. Zdržal je že veliko, zato še lahko upamo, da bo tudi tokrat preživel. Ob tem je neverjetno, kako nizkotni so nekateri odzivi na njegovo nesrečo.
Anonimni internetni komentatorji. Zlivalci žolča. Vzvišeni strokovnjaki za vsemogoče. Humarja, če se bo rešil, je treba priklenit, da ne bo šel več nikamor. Zakaj sploh rine tja? Debil. Naj se rešuje sam. In podobno. Ne berem več. Ne morem verjeti, da je to sploh mogoče. Ampak ja, seveda je. Saj je podoben odnos do soljudi mogoče srečati povsod naokrog. Ni treba daleč. Samo okrog vogala. Svetovno znani vrhunski alpinist, ki se v gore odpravlja sam in si izbira najtežje poti, je v domovini za mnoge le norec in nič drugega. Balast, kadar ga je potrebno reševati.
Tako se ne godi samo Humarju. Ko je bilo treba reševati Križnarja iz Sudana, se je vsul plaz obtožb na takratnega predsednika Drnovška, ker je to poskušal. Tudi Humarja so pred štirimi leti reševali z Nanga Parbata in tudi s tem, da ga je rešil helikopter pakistanske vojske ni bilo vse v redu. Lepo, da so ga rešili, ampak zakaj se je sploh odpravil tja. Groza, v Sloveniji so res vsi, ki si upajo nekaj več, razlog za strah povprečnih. In povprečni imajo tako vse razloge, da jih iz dna duše sovražijo. Stara zgodba, nad katero se povprečni, tudi sami tako radi zgražajo. Ker sami zase seveda niso povprečni.
“Tale Tomaž Humar mi nikdar in nikoli ni bil všeč!! tako da se ne sekiram preveč za njega itak bo spet porabu državni denar in to ne maloooooooooo.” Tako pravi še eden od spletnih anonimnih primitivcev. Državni denar je pomemben element zavisti. Praviloma si ga ne zasluži nihče. Izjeme so kratkega daha. Primož Kozmus, si jo je zaslužil tistih nekaj dni, ko je domov nosil zlate medalje z največjih tekmovanj. Ampak za nazaj bi bilo o tem gotovo treba temeljito razmisliti. No, ni res, da bi takšna mnenja prevladovala. Vsaj upam, da ne. In tudi med komentatorji so razumni ljudje, ki uporabljajo argumente in njihove misli niso skregane z etiko.
Tam, kjer je Tomaž, je danes menda še nekaj ur časa za reševanje. Potem bo še en večer. Morda se prej vendarle oblaki razkadijo.
Jani Sever _
13.11.2009. (14:29)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
RAD KUHAM Z VINOM, VČASIH GA CELO DAM KAJ V HRANO !
13.11.2009. (14:46)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vaskotabasko
Humar je spet obtičal v steni. Tomaž je poseben človek. Je nekje visoko v Himalaji. Sam in poškodovan. Švicarji menda čakajo na boljše vreme. Tomaž se že dolgo ni oglasil. Ampak to ni prvič. Zdržal je že veliko, zato še lahko upamo, da bo tudi tokrat preživel. Ob tem je neverjetno, kako nizkotni so nekateri odzivi na njegovo nesrečo.
Anonimni internetni komentatorji. Zlivalci žolča. Vzvišeni strokovnjaki za vsemogoče. Humarja, če se bo rešil, je treba priklenit, da ne bo šel več nikamor. Zakaj sploh rine tja? Debil. Naj se rešuje sam. In podobno. Ne berem več. Ne morem verjeti, da je to sploh mogoče. Ampak ja, seveda je. Saj je podoben odnos do soljudi mogoče srečati povsod naokrog. Ni treba daleč. Samo okrog vogala. Svetovno znani vrhunski alpinist, ki se v gore odpravlja sam in si izbira najtežje poti, je v domovini za mnoge le norec in nič drugega. Balast, kadar ga je potrebno reševati.
Tako se ne godi samo Humarju. Ko je bilo treba reševati Križnarja iz Sudana, se je vsul plaz obtožb na takratnega predsednika Drnovška, ker je to poskušal. Tudi Humarja so pred štirimi leti reševali z Nanga Parbata in tudi s tem, da ga je rešil helikopter pakistanske vojske ni bilo vse v redu. Lepo, da so ga rešili, ampak zakaj se je sploh odpravil tja. Groza, v Sloveniji so res vsi, ki si upajo nekaj več, razlog za strah povprečnih. In povprečni imajo tako vse razloge, da jih iz dna duše sovražijo. Stara zgodba, nad katero se povprečni, tudi sami tako radi zgražajo. Ker sami zase seveda niso povprečni.
“Tale Tomaž Humar mi nikdar in nikoli ni bil všeč!! tako da se ne sekiram preveč za njega itak bo spet porabu državni denar in to ne maloooooooooo.” Tako pravi še eden od spletnih anonimnih primitivcev. Državni denar je pomemben element zavisti. Praviloma si ga ne zasluži nihče. Izjeme so kratkega daha. Primož Kozmus, si jo je zaslužil tistih nekaj dni, ko je domov nosil zlate medalje z največjih tekmovanj. Ampak za nazaj bi bilo o tem gotovo treba temeljito razmisliti. No, ni res, da bi takšna mnenja prevladovala. Vsaj upam, da ne. In tudi med komentatorji so razumni ljudje, ki uporabljajo argumente in njihove misli niso skregane z etiko.
Tam, kjer je Tomaž, je danes menda še nekaj ur časa za reševanje. Potem bo še en večer. Morda se prej vendarle oblaki razkadijo.
Jani Sever
_
13.11.2009. (14:29) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
MALI GAN
RAD KUHAM Z VINOM, VČASIH GA CELO DAM KAJ V HRANO !
13.11.2009. (14:46) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...