"Domovina (patria), ti si kakor sonce… Po vrnitvi v Moskvo je naključje naneslo, da sem bil povabljen na večerjo, ki so jo priredili uslužbenci finske ambasade. Prijetno vzdušje v luksuznem zasebnem stanovanju v središču Moskve, do katerega se prebiješ le mimo dveh postavnih varnostnikov ter nekaj diskretnih kamer in na koncu še dvigalo na ključ. Manjša družba umetnikov, diplomatov in kulturnih atašejev je prijetno zaokrožala tisti skoraj pobožni občutek posvečenosti v neko posebno, nam nedostopno življenje. Seveda je zanje vsak tujec zanimiv, saj je njihov prosti čas iz varnostnih razlogov omejen predvsem na take večerje, bankete in sprejeme, zato so vsi z zanimanjem poslušali mojo še svežo zgodbo o Kaskadu. Dame so se zgražale, možje odkimavali z glavami, vsi pa so se čudili, kako je kaj takega sploh mogoče. Še najbolj je bila ogorčena finska diplomatka. Zapletla sva se v pogovor in na moje dvome, ali je Kaskadovo početje res vredno tako kategoričnega obsojanja, je postajala vse bolj ogorčena. Oba že z malo vodke v razgretih glavah sva pogovor stopnjevala, tako da je vse skupaj postajalo že kar malce napeto. Na moje argumente, da je treba za obstoj takih in podobnih organizacij kriviti le vlade in politike (take, kot je ona, sem vljudno namignil le v drobnem tisku…), ne pa tistih nekaj oficirjev, ki urijo otroke, ali celo staršev, ki jih vpišejo, je ostala gluha. Iz nje je bruhalo pravičniško mirovništvo, kot bi se ga lahko spomnili le s kakšnih hipijevskih demonstracij iz šestdesetih. Kmalu sva začela streljati iz globalnih topov… Postregel sem ji s primerom nenadkriljive slovenske abotnosti ob nakupu ogromnih vojaških transportnih letal, ki nad majhno Slovenijo ne bodo imela prostora za obrat, od Kopra (kjer seveda ni letališča) do Maribora pa se zaradi prekratke poti niti ne bodo mogla dvigniti na ustrezno višino. In če se ji je ta zgodba zdela zanimiva, je ob škandaloznem nakupu stopetintridesetih, za Slovenijo popolnoma nepotrebnih oklepnikov, ki bodo našo državico stali skoraj tristo milijonov evrov, še posebej zastrigla z ušesi. "Kje pa jih je vaša vlada kupila?" jo je zanimalo. Na moj odgovor, da pri podjetju Patria na Finskem, se ji je obraz razlezel v blažen smehljaj in vsi protesti so bili v hipu pozabljeni. "Zelo dobra in pametna odločitev! Ti naši stroji so res dobri, lahko rečem, da so najboljši na tržišču!" je vzhičeno dahnila z nasmeškom na ustnicah, v očeh pa sem ji kar videl milijone evrov, ki jih bo deležna njena vlada, se pravi na neki način tudi ona kot njen najvišji predstavnik. Na moje vprašanje, ali so ti njihovi stroji dovolj dobri, da jim bo uspelo pobiti tudi vse še tako izurjene mladoletne kaskadovce, ne da bi jim odpadel kakšen vijak, nisem dobil odgovora. Takih nevljudnosti se v dobri družbi vendar ne sprašuje… "
Iz reportaže otroci in orožje "Putinovi mali vojaki" sobota, 17.02.2007, Dnevnikov Objektiv Tekst: Arne Hodalič
-
07.03.2007. (08:58)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
"Mladoletni specialci In kaj pravzaprav je ta Kaskad? Med neslavno sovjetsko vojaško pustolovščino v Afganistanu je bilo kar nekaj oficirjev pretresenih nad neorganiziranostjo in izjemno slabo pripravljenostjo rekrutov. Bili so brez pravega znanja o gverilskem načinu vojskovanja, kar je terjalo ogromno število žrtev. Ne glede na neupravičenost sovjetske intervencije se jih je nekaj odločilo, da je potrebna boljša predvojaška izobrazba za bodoče vojake, ki so bili na fronti prepuščeni predvsem samim sebi. Ustanovljena je bila organizacija, ali bolje rečeno šolski center Orlyonok, ki se je leta 1992 preimenoval v Kaskad. Ime izvira iz imena tajne vojaške skupine, ustanovljene na pobudo KGB-ja, specializirane za gverilski boj in vohunjenje, ki so jo Sovjeti poslali v Afganistan julija 1980. V dobrih dvajsetih letih je center doživel veliko sprememb, a osnovna ideja je ostala ista - teoretično in praktično pripraviti otroke in najstnike, stare od 8 do 17 let, na različne načine vojskovanja, saj znanje, ki ga dobijo kot vojaški obvezniki, ko dopolnijo 18 let, ne zadošča za preživetje v primeru pravega konflikta ali vojne. Večina otrok je iz družin nižjega ekonomskega razreda, ki velikokrat živijo brez očeta, z ločenimi materami, pogosto je problem tudi alkoholizem. Andrej Samotoin, nekakšen Kaskadov oficir za stike z javnostmi, mi je pojasnil: "Mnoga podjetja in organizacije pripravljajo programe za mladinske aktivnosti, saj je vsem jasno, da so programi pod okriljem države v razsulu. Včasih je to le izgovor za pridobivanje državnega denarja, saj jih velikokrat otroci sploh ne zanimajo. Naši otroci so zunaj politike in ne zastopamo interesov nobene stranke, kljub temu da je bilo že veliko poskusov, da bi nas 'kupili'!"" Iz iste reportaže
-
07.03.2007. (09:03)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
"Domovina (patria), ti si kakor sonce…
Po vrnitvi v Moskvo je naključje naneslo, da sem bil povabljen na večerjo, ki so jo priredili uslužbenci finske ambasade. Prijetno vzdušje v luksuznem zasebnem stanovanju v središču Moskve, do katerega se prebiješ le mimo dveh postavnih varnostnikov ter nekaj diskretnih kamer in na koncu še dvigalo na ključ. Manjša družba umetnikov, diplomatov in kulturnih atašejev je prijetno zaokrožala tisti skoraj pobožni občutek posvečenosti v neko posebno, nam nedostopno življenje. Seveda je zanje vsak tujec zanimiv, saj je njihov prosti čas iz varnostnih razlogov omejen predvsem na take večerje, bankete in sprejeme, zato so vsi z zanimanjem poslušali mojo še svežo zgodbo o Kaskadu. Dame so se zgražale, možje odkimavali z glavami, vsi pa so se čudili, kako je kaj takega sploh mogoče. Še najbolj je bila ogorčena finska diplomatka. Zapletla sva se v pogovor in na moje dvome, ali je Kaskadovo početje res vredno tako kategoričnega obsojanja, je postajala vse bolj ogorčena. Oba že z malo vodke v razgretih glavah sva pogovor stopnjevala, tako da je vse skupaj postajalo že kar malce napeto. Na moje argumente, da je treba za obstoj takih in podobnih organizacij kriviti le vlade in politike (take, kot je ona, sem vljudno namignil le v drobnem tisku…), ne pa tistih nekaj oficirjev, ki urijo otroke, ali celo staršev, ki jih vpišejo, je ostala gluha. Iz nje je bruhalo pravičniško mirovništvo, kot bi se ga lahko spomnili le s kakšnih hipijevskih demonstracij iz šestdesetih. Kmalu sva začela streljati iz globalnih topov… Postregel sem ji s primerom nenadkriljive slovenske abotnosti ob nakupu ogromnih vojaških transportnih letal, ki nad majhno Slovenijo ne bodo imela prostora za obrat, od Kopra (kjer seveda ni letališča) do Maribora pa se zaradi prekratke poti niti ne bodo mogla dvigniti na ustrezno višino. In če se ji je ta zgodba zdela zanimiva, je ob škandaloznem nakupu stopetintridesetih, za Slovenijo popolnoma nepotrebnih oklepnikov, ki bodo našo državico stali skoraj tristo milijonov evrov, še posebej zastrigla z ušesi.
"Kje pa jih je vaša vlada kupila?" jo je zanimalo. Na moj odgovor, da pri podjetju Patria na Finskem, se ji je obraz razlezel v blažen smehljaj in vsi protesti so bili v hipu pozabljeni.
"Zelo dobra in pametna odločitev! Ti naši stroji so res dobri, lahko rečem, da so najboljši na tržišču!" je vzhičeno dahnila z nasmeškom na ustnicah, v očeh pa sem ji kar videl milijone evrov, ki jih bo deležna njena vlada, se pravi na neki način tudi ona kot njen najvišji predstavnik. Na moje vprašanje, ali so ti njihovi stroji dovolj dobri, da jim bo uspelo pobiti tudi vse še tako izurjene mladoletne kaskadovce, ne da bi jim odpadel kakšen vijak, nisem dobil odgovora. Takih nevljudnosti se v dobri družbi vendar ne sprašuje… "
Iz reportaže otroci in orožje
"Putinovi mali vojaki"
sobota, 17.02.2007, Dnevnikov Objektiv
Tekst: Arne Hodalič
-
07.03.2007. (08:58) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
"Mladoletni specialci
In kaj pravzaprav je ta Kaskad? Med neslavno sovjetsko vojaško pustolovščino v Afganistanu je bilo kar nekaj oficirjev pretresenih nad neorganiziranostjo in izjemno slabo pripravljenostjo rekrutov. Bili so brez pravega znanja o gverilskem načinu vojskovanja, kar je terjalo ogromno število žrtev. Ne glede na neupravičenost sovjetske intervencije se jih je nekaj odločilo, da je potrebna boljša predvojaška izobrazba za bodoče vojake, ki so bili na fronti prepuščeni predvsem samim sebi. Ustanovljena je bila organizacija, ali bolje rečeno šolski center Orlyonok, ki se je leta 1992 preimenoval v Kaskad. Ime izvira iz imena tajne vojaške skupine, ustanovljene na pobudo KGB-ja, specializirane za gverilski boj in vohunjenje, ki so jo Sovjeti poslali v Afganistan julija 1980. V dobrih dvajsetih letih je center doživel veliko sprememb, a osnovna ideja je ostala ista - teoretično in praktično pripraviti otroke in najstnike, stare od 8 do 17 let, na različne načine vojskovanja, saj znanje, ki ga dobijo kot vojaški obvezniki, ko dopolnijo 18 let, ne zadošča za preživetje v primeru pravega konflikta ali vojne. Večina otrok je iz družin nižjega ekonomskega razreda, ki velikokrat živijo brez očeta, z ločenimi materami, pogosto je problem tudi alkoholizem.
Andrej Samotoin, nekakšen Kaskadov oficir za stike z javnostmi, mi je pojasnil:
"Mnoga podjetja in organizacije pripravljajo programe za mladinske aktivnosti, saj je vsem jasno, da so programi pod okriljem države v razsulu. Včasih je to le izgovor za pridobivanje državnega denarja, saj jih velikokrat otroci sploh ne zanimajo. Naši otroci so zunaj politike in ne zastopamo interesov nobene stranke, kljub temu da je bilo že veliko poskusov, da bi nas 'kupili'!""
Iz iste reportaže
-
07.03.2007. (09:03) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...