Hvala za dobre želje vsem dobrim ljudem in meni. Enako želim tudi jaz vsem onim in tebi M.O.U. in vsem tvojim frakcijam tudi.
28.12.2006. (18:59)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
Eee, moram priznati, da sem po kar nekaj pretečenega časa prebral eno vredi knjigo. Ta je "Dedu za petami" Arta Paasilinne. Odlomek iz knjige opisuje dogodivščino deda in vnuka (glavnih junakov), dedovega starega tovariša iz bitke pri Arhangelsku upokojenega poročnika Davida Thompsona in angleškega gosposkega ribiča, v kateri so rešili gotove smrti težko ranjeno skrbnico pomičnega mosta nekje v Walesu. Spet nekaj zajebava administracija.
28.12.2006. (19:16)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
Ko sem presekal še dva hloda, je do mene prikorakal gosposki ribič s kanala. Pričel me je nemo opazovati. Takrat me je poklical ded, naj pridem do njega na travnik. Prekinil sem delo in odšel pomagat dedu pri operaciji. Ribič mi je radovedno sledil. V rokah je držal sulico z ribjim plenom in odganjal psa, ki je skakal ob njem, da bi dosegel ribe. Ded je bil sredi operacije. Ženska je nezavestna ležala pod rjuho, v kateri je bila nad trebuhom odprtina, skozi njo sem lahko videl veliko rano in drobovje. Poročnik Thompson je bil za asistenta, podajal je dedu zdaj nož, zdaj škarje ali nit. ...
28.12.2006. (19:19)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
...Ded mi je naročil naj primem žensko za noge za primer, če bi se med operacijo zbudila in vse skupaj potrgala. Zanimivo je bilo gledati, kako ded šiva ženski trebušno votlino. Najprej je spretno in hitro zašil trebušno mreno, nato še kožo nad vmesnim slojem. Deloval je kot pravi kirurg. Prepričan sem, da so dedove poklicne spretnosti krznarja in usnjarja rešile žensko zanesljive smrti...
28.12.2006. (19:22)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
...Ribič je stal kot vkopan malce stran od nas. Ko je ded končal delo in je David odnesel s prizorišča nož, škarje, šivanko, nit, obveze in stekleničko joda, je pristopil k dedu in vprašal: »Zdaj, ko ne potrebujete več lovskega noža, si ga lahko sposodim, da očistim ribe … razen, če lahko kako drugače pomagam?«
28.12.2006. (19:23)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
Ups, te bom vam pa še jaz zaupal, kaj si želim, poleg manjših in večjih malenkosti. Ker nisem neki pisec, bom kar prepisal iz ene slikanice:
Pascal Biet - "Ups, jaz sem pa zelen"
″Nekoč je živel zelen kuža po imenu Žak. Njegova mala gospodarica Sara ga je imela zelo rada. Zelena je bila njegova najljubša barva, toda skrbelo jo je, da bi psi iz soseščine Žaka preganjali, če bi videli, da je zelen. In zato je moral biti Žak vedno doma. Žak je bil zelo nesrečen. Ni mogel dirjeti po parku, ni mogel loviti v zrak vrženih palic in ni mogel preganjati mačk. Preden je šla Sara zjutraj v šolo, je Žaka vedno znova opominjala: »Žak, ne pozabi, da ne smeš iti ven! Zelen kuža si in samo težave bi si nakopal!« Nekega jutra pa seje Žak vseeno odločil, da pojde na potep. In niti malo mu ni bilo mar za pse iz soseščine. Brž, ko je Sara izginila za ovinkom, je Žak kot puščica švignil iz hiše. Odskakljal je mimo sosedov, odhopsal mimo njihovih psov in mačk in veselo poplesaval. A ni prišel daleč, ko ga je obkolil trop lajajočih psov… »Ojoj« je pomislil Žak. »Sara je imela prav. Zelen kuža sem in zato sem zdaj v težavah.« Kmalu pa je začuden opazil, da ga psi ne želijo prepoditi. Hoteli so ga le občudovati. »Kakšen izvrsten odtenek zelene…« je pripomnil neki baset. »Le kako ti je to uspelo?« je vprašal španjel. »Je bilo to drago?« je zanimalo kodra. »Daj povej nam svojo skrivnost!« so ga začeli rotiti vsi psi hkrati. Žak pa ni vedel, kaj jim naj reče. »Pridite sem spet čez en teden, pa vam pokažem!« je obljubil. Žak se je znašel v škripcih. »Saj sploh nimam nobene skrivnosti« je razmišljal. »Že od rojstva sem zelen – zelen kot trava.« Tedaj pa seje nečesa domislil. Natrgal je toliko cvetlic in rastlin, kolikor mu jih je uspelo najti in v bližnji prazni garaži si je uredil majhen laboratorij. Zdrobil je cvetove, zmlel liste, delal je podnevi in ponoči, dokler se ni pred njim končno znašla cela vrsta prekrasnih mavričnih barv. Označil jih je z nalepkami, na katerih je pisalo: »BARVE ZA PASJO UPORABO – 100% NARAVNE, TESTIRANE PROTI ALERGIJAM IN BREZ DODATNIH AROM!« »Zdaj pa imam nekaj, kar jim lahko pokažem« je pomislil. »Med mojimi barvami bo vsak pes našel tako, ki mu bo najbolj všeč.« In res je bilo tako. V mestu je bilo kmalu mogoče opaziti pse najbolj nenavadnih barv: od rdečih do oranžnih pa tja do rožnatih. Žak je bil tako zaposlen z barvanjem psov, da ni opazil Sare, ko je prišla mimo in pričela obešati obvestila. »Izgubil se je zelen kuža« je pisalo na njih. Sara je namreč že dolgo iskala pogrešanega Žaka. Žak pa Sare ni opazil niti takrat, ko je radovedno pokukala izza grmovja, da bi videla, od kod prihaja množica pisanih psov. Ko je Sara zagledala Žaka, ga je objela. »Žak! Končno sem te našla!« je zavpila. »Ti si najbolj čudovit zelen kuža na svetu!« »In izgleda, da si postal pravi pasji poslovnež! je dodala. »Kakšna dolga vrsta strank te čaka! Pomagala ti bom – lahko ti pomagam po pouku in ob koncu tedna. Kar takoj bova začela!« Ko je tistega dne sonce zašlo, so bile mestne ulice polne pohajkujočih psov najbolj nenavadnih barv. Bili so roza in rdeči, oranžni in rožnati, karirasti in črtasti, pa tudi pikčasti so bili med njimi. In vsi so bili videti presrečni. Žak pa je postal rahlo zamišljen. »Veš zanima me« je rekel Sari, »bi se zdaj, ko sem čisto navaden zelen pes, lahko šla igrat s frizbilem, tako kot se igrajo drugi psi?« »Jasno!« je zavpila Sara in skupaj sta odhitela proti parku.
P.S. Dodatna novoletna želja bi bila še to, da Žakova borba za osvoboditev ni postala biznis in da je Sara spoznala svojo prejšnjo zmoto, ne pa da ji šele zdaj ni bilo nerodno, ko so že tak al tak vsi pisani.
29.12.2006. (14:56)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
SREČNO NOVO LETO!
01.01.2007. (11:04)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
Hvala za dobre želje vsem dobrim ljudem in meni. Enako želim tudi jaz vsem onim in tebi M.O.U. in vsem tvojim frakcijam tudi.
28.12.2006. (18:59) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
Eee, moram priznati, da sem po kar nekaj pretečenega časa prebral eno vredi knjigo.
Ta je "Dedu za petami" Arta Paasilinne.
Odlomek iz knjige opisuje dogodivščino deda in vnuka (glavnih junakov), dedovega starega tovariša iz bitke pri Arhangelsku upokojenega poročnika Davida Thompsona in angleškega gosposkega ribiča, v kateri so rešili gotove smrti težko ranjeno skrbnico pomičnega mosta nekje v Walesu.
Spet nekaj zajebava administracija.
28.12.2006. (19:16) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
Ko sem presekal še dva hloda, je do mene prikorakal gosposki ribič s kanala. Pričel me je nemo opazovati.
Takrat me je poklical ded, naj pridem do njega na travnik. Prekinil sem delo in odšel pomagat dedu pri operaciji. Ribič mi je radovedno sledil. V rokah je držal sulico z ribjim plenom in odganjal psa, ki je skakal ob njem, da bi dosegel ribe.
Ded je bil sredi operacije. Ženska je nezavestna ležala pod rjuho, v kateri je bila nad trebuhom odprtina, skozi njo sem lahko videl veliko rano in drobovje. Poročnik Thompson je bil za asistenta, podajal je dedu zdaj nož, zdaj škarje ali nit.
...
28.12.2006. (19:19) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
...Ded mi je naročil naj primem žensko za noge za primer, če bi se med operacijo zbudila in vse skupaj potrgala.
Zanimivo je bilo gledati, kako ded šiva ženski trebušno votlino. Najprej je spretno in hitro zašil trebušno mreno, nato še kožo nad vmesnim slojem. Deloval je kot pravi kirurg. Prepričan sem, da so dedove poklicne spretnosti krznarja in usnjarja rešile žensko zanesljive smrti...
28.12.2006. (19:22) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
...Ribič je stal kot vkopan malce stran od nas. Ko je ded končal delo in je David odnesel s prizorišča nož, škarje, šivanko, nit, obveze in stekleničko joda, je pristopil k dedu in vprašal:
»Zdaj, ko ne potrebujete več lovskega noža, si ga lahko sposodim, da očistim ribe … razen, če lahko kako drugače pomagam?«
28.12.2006. (19:23) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
Ups, te bom vam pa še jaz zaupal, kaj si želim, poleg manjših in večjih malenkosti.
Ker nisem neki pisec, bom kar prepisal iz ene slikanice:
Pascal Biet - "Ups, jaz sem pa zelen"
″Nekoč je živel zelen kuža po imenu Žak.
Njegova mala gospodarica Sara ga je imela zelo rada. Zelena je bila njegova najljubša barva, toda skrbelo jo je, da bi psi iz soseščine Žaka preganjali, če bi videli, da je zelen. In zato je moral biti Žak vedno doma.
Žak je bil zelo nesrečen. Ni mogel dirjeti po parku, ni mogel loviti v zrak vrženih palic in ni mogel preganjati mačk.
Preden je šla Sara zjutraj v šolo, je Žaka vedno znova opominjala: »Žak, ne pozabi, da ne smeš iti ven! Zelen kuža si in samo težave bi si nakopal!«
Nekega jutra pa seje Žak vseeno odločil, da pojde na potep. In niti malo mu ni bilo mar za pse iz soseščine.
Brž, ko je Sara izginila za ovinkom, je Žak kot puščica švignil iz hiše. Odskakljal je mimo sosedov, odhopsal mimo njihovih psov in mačk in veselo poplesaval.
A ni prišel daleč, ko ga je obkolil trop lajajočih psov…
»Ojoj« je pomislil Žak. »Sara je imela prav. Zelen kuža sem in zato sem zdaj v težavah.«
Kmalu pa je začuden opazil, da ga psi ne želijo prepoditi. Hoteli so ga le občudovati.
»Kakšen izvrsten odtenek zelene…« je pripomnil neki baset.
»Le kako ti je to uspelo?« je vprašal španjel.
»Je bilo to drago?« je zanimalo kodra.
»Daj povej nam svojo skrivnost!« so ga začeli rotiti vsi psi hkrati.
Žak pa ni vedel, kaj jim naj reče.
»Pridite sem spet čez en teden, pa vam pokažem!« je obljubil.
Žak se je znašel v škripcih.
»Saj sploh nimam nobene skrivnosti« je razmišljal.
»Že od rojstva sem zelen – zelen kot trava.«
Tedaj pa seje nečesa domislil. Natrgal je toliko cvetlic in rastlin, kolikor mu jih je uspelo najti in v bližnji prazni garaži si je uredil majhen laboratorij. Zdrobil je cvetove, zmlel liste, delal je podnevi in ponoči, dokler se ni pred njim končno znašla cela vrsta prekrasnih mavričnih barv. Označil jih je z nalepkami, na katerih je pisalo:
»BARVE ZA PASJO UPORABO – 100% NARAVNE, TESTIRANE PROTI ALERGIJAM IN BREZ DODATNIH AROM!«
»Zdaj pa imam nekaj, kar jim lahko pokažem« je pomislil.
»Med mojimi barvami bo vsak pes našel tako, ki mu bo najbolj všeč.«
In res je bilo tako. V mestu je bilo kmalu mogoče opaziti pse najbolj nenavadnih barv: od rdečih do oranžnih pa tja do rožnatih.
Žak je bil tako zaposlen z barvanjem psov, da ni opazil Sare, ko je prišla mimo in pričela obešati obvestila. »Izgubil se je zelen kuža« je pisalo na njih. Sara je namreč že dolgo iskala pogrešanega Žaka.
Žak pa Sare ni opazil niti takrat, ko je radovedno pokukala izza grmovja, da bi videla, od kod prihaja množica pisanih psov.
Ko je Sara zagledala Žaka, ga je objela.
»Žak! Končno sem te našla!« je zavpila.
»Ti si najbolj čudovit zelen kuža na svetu!«
»In izgleda, da si postal pravi pasji poslovnež! je dodala.
»Kakšna dolga vrsta strank te čaka! Pomagala ti bom – lahko ti pomagam po pouku in ob koncu tedna. Kar takoj bova začela!«
Ko je tistega dne sonce zašlo, so bile mestne ulice polne pohajkujočih psov najbolj nenavadnih barv. Bili so roza in rdeči, oranžni in rožnati, karirasti in črtasti, pa tudi pikčasti so bili med njimi.
In vsi so bili videti presrečni.
Žak pa je postal rahlo zamišljen.
»Veš zanima me« je rekel Sari, »bi se zdaj, ko sem čisto navaden zelen pes, lahko šla igrat s frizbilem, tako kot se igrajo drugi psi?«
»Jasno!« je zavpila Sara in skupaj sta odhitela proti parku.
P.S.
Dodatna novoletna želja bi bila še to, da Žakova borba za osvoboditev ni postala biznis in da je Sara spoznala svojo prejšnjo zmoto, ne pa da ji šele zdaj ni bilo nerodno, ko so že tak al tak vsi pisani.
29.12.2006. (14:56) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
vastab
SREČNO NOVO LETO!
01.01.2007. (11:04) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...