Tvoja

Zamrznem te v tekoči dušik svoje duše.

Te dušim.

Ne odgovarjam na provokacije, prošnje, vzklike.

Sem trdna in trda. Nepopustljiva.
In imam občutek, da sem zmagala.

Ampak ti vedno najdeš območje brez min, minsko polje z napako.

In mi pomahaš z rdečo zastavo.

In spet padem.

Tokrat na Pakistan.

In ti pravim, da sem jaz v Indiji.
Lahko bi vedel, da Indija Pakistana ne mara.

Ker se zaleze pregloboko vanjo.

Zato mu moraš pokazati meje.

Ampak ti poveš, da treniraš atentatorje in padeš na pogrešanje.

Me spet zvabiš v igro.

In mi spet za kak trenutek, dva, tri, na obraz prikličeš največji nasmeh, kar mi ga sploh lahko.

Ko že pozabim, kako se moj obraz smeji.

Midva sva zaljubljenca v besede, zaljubljenca v poglede in zaljubljenca v zaljubljanje.

In popolnoma nič več. Zato je bolje, da Indija na mejo postavi vojake.

Da ne bo krvi.