OTKRIVENE FOTOGRAFIJE Evo šta je voditeljka slala svom dečku (VIDEO)

---

Click here: 3d fotografije

---

Nekaj fotografij v osebne namene lahko najdete na podstraneh: ; ; ; ; , ; ; ; Vprašajte, kar vas zanima in Več o avtorju: ; ; ; ; ; ; ; ; ; ;;;. UVOD ZAKAJ SEM SE ODLOČILA ZA RAZISKOVALNO NALOGO O 3D FOTOGRAFIJI? Sledijo rezultati - slike narejene v okviru raziskovalne naloge — zadnjih nekaj slik je iz drugih virov, ki so navedeni ob slikah.

Za njima sta bili postavljeni Schröterjevi fotocelici, ki sta delovali izmenoma. Ljubljana, marec 2007, avtor: Ana Vičar Štihova 6 1000 Ljubljana Kontakt: zorko. En pogled je obarvan z rdečim odtenkom in pomeni pogled z levim očesom, posnetek za desno oko je narejen z modro ali modrozeleno barvo.

OTKRIVENE FOTOGRAFIJE Evo šta je voditeljka slala svom dečku (VIDEO) - Može se desiti da dobijete fotografije različitih formata, sve zavisi uz pomoć kakvog aparata je fotografisano.

Raziskovalna naloga - 3D fotografija - FOTOGRAFIJA Slovenija v 3D podobi OŠ Bežigrad Črtomirova ul. Osnovni fizikalni princip globinskega, stereoskopskega ali 3D - tridimenzionalnega gledanja je paralaksa. Z razvojem računalniške tehnologije in digitalne fotografije, se nam je na široko odprl svet 3D fotografije. V nalogi opisujem osnove, kako iz dveh ravninskih zamaknjenih fotografij ustvarimo 3D sliko v naših možganih. Uporabila sem digitalni fotoaparat, s katerim sem naredila pare zamaknjenih slik zanimivih objektov, pokrajin, živali, ljudi. Rezultate sem podala v raziskovalni nalogi, predvsem pa na zgoščenki in internetni strani. Motivi so povzeti z vseh koncev Slovenije. UVOD ZAKAJ SEM SE ODLOČILA ZA RAZISKOVALNO NALOGO O 3D FOTOGRAFIJI? Kot otrok sem z veseljem prebirala bratove revije o dinozavrih, v katerih so bile tudi zelo zanimive 3D fotografije za gledanje s 3D očali. Na internetu se kakšen pojav, objekt, večkrat prikaže v 3D tehniki, obiskala pa sem tudi nekaj 3D filmskih predstav. Ko smo v družini končno kupili digitalni fotoaparat, smo prvo 3D fotografijo posneli v turškem antičnem mestu Efez. Na sliki je teater s 3D očali glej sliko spodaj. Ker so me testni rezultati 3D fotografij pozitivno presenetili, in ko sem spoznala, da jih lahko izdelam tudi sama, sem se odločila za to raziskovalno nalogo. Odločitev je bila toliko lažja, ker smo na internetu našli nekaj brezplačnih programov za zlaganje 3D posnetkov. V nalogi sem razrešila tudi dilemo, ali je mogoča solidna prostorska fotografija zgolj z enim fotoaparatom. Kako je potekala izdelava raziskovalne naloge, boste izvedeli v nadaljevanju. TEORETIČNI DEL FOTOGRAFIJA JE KLASIČEN DVODIMENZIONALNI OBJEKT, NAJPOGOSTEJE NA PAPIRJU. KAKO PA JE S FOTOGRAFIJO MOŽNO PONAZORITI TRIDIMENZIONALNOST? Za našo orientacijo v prostoru je potrebno znati oceniti razdaljo do posameznega predmeta v okolici. Ko predmet zagledamo, možgani-naš superračunalnik, z lahkoto izračunajo oz. Ravno zato lahko v prvem poskusu z roko primemo nitko, naredimo ravno prav visok korak, znamo vreči kamen v tarčo. Če hočemo oceniti razdaljo do nekega predmeta, ga moramo torej opazovati z očmi. In kako vemo, kako daleč je predmet? Ker sta naši očesi razmaknjeni, vidimo z vsakim nekoliko drugačno sliko, pod drugačnim kotom. Ta pojav poznamo tudi pod imenom paralaksa. Če pogled izostrimo na določenem predmetu, zenici tvorita določen kot. Iz razdalje med zenicama in kota, pod katerim oko vidi ta predmet, lahko z malce trigonometrije izračunamo, kako daleč je opazovani predmet. In prav to trigonometrično operacijo izvedejo naši možgani. Navidezni premik prsta glede na oddaljeno ozadje, če ga posebej pogledamo z levim in desnim očesom, imenujemo paralaksa, kot b pa je paralaktični kot prsta. Fotografija je dvodimenzionalen objekt. Predmeti na njej so vsi na isti ploskvi in naše zaznavanje razdalje med objekti je posledica izkušenj, zato je tridimenzionalnost le navidezna. Je mogoče na fotografiji ponazoriti pravo tridimenzionalnost 3D? RAZLIČNA POGLEDA Odločilni pomen pri ocenjevanju razdalj v prostoru ima dejstvo, da z vsakim očesom vidimo drugačno sliko. Če želimo imeti fotografski posnetek, ki bo ponazarjal tridimenzionalnost, moramo torej imeti dva posnetka: enega za levo in enega za desno oko. Primer opazovanja treh predmetov v prostoru, pri katerem je pogled izostren na srednji prerezani stožec , lahko vidite na skici. Če smo v naravi sposobni določiti razdaljo med nami in v vrsto postavljenimi predmeti, tega pri tridimenzionalnem posnetku ne bo moč narediti. Posnetek je namreč narejen samo za določeno globinsko razdaljo. Zato se s pogledom ne moremo sprehajati po globini slike. Prave tridimenzionalosti zato ni mogoče narediti. Poznamo več vrst 3D fotografij. Na voljo pa je kar nekaj zvijač, kako narediti kolikor toliko verno ponazoritev tridimenzionlnosti. Za vsako od zvijač je treba posebej pripraviti fotografije, ponekod dve, ponekod pa na poseben način pripravljeno eno samo. V nadaljnjem besedilu je opisanih nekaj postopkov, nekateri so zahtevni, tudi sama vseh nisem uspela realizirati navzkrižno gledanje slik in vzorcev mi dela težave , a prav je, da jih omenimo. Sama sem se ukvarjala predvsem z anaglifnim postopkom izdelava 3D slik za 3D očala , metodo animacije zamaknjenih slik in metodo gledanja ene slike v zrcalu, druge pa s prostim očesom. NAVZKRIŽNO GLEDANJE Navzkrižno gledanje je za mnoge najenostavnejša tehnika, a vsem ta tehnika ne uspe. Za vajo sta nad sliko narisana dva kvadratka. Pogledate ju navzkrižno tako, da boste videli 3 kvadratke. Nikar preveč ne škilite in ne napenjajte oči, zadostuje čisto rahel navzkrižni pogled. Skoncentrirajte se na srednjega in ko bo razločno viden, boste videli sliko tridimenzionalno. Če vidite 4 kvadratke, združite srednja dva v enega in korigirajte pogled tako, da bo srednji kvadratek izostren. Poglejte na spodnjo sliko v pomoč sta vam kvadratka in če vidite izbočeno piramido, ki se razteza proti vam, ste pravilno izostrili pogled. Z malo vaje bo gledanje 3D slik pravi užitek. Glejte naravnost in ne preblizu. GLEDANJE STEREO SLIK Za gledanje stereo slik je postopek isti. Sliko navzkrižno poglejte tako, da vidite 3 slike. Osredotočite se na srednjo in uživajte. ZRCALNI POGLED Obstaja še ena zanimiva 3D metoda zlaganja slik. Recimo desno sliko horizontalno zrcalimo in jo rahlo odmaknemo od leve. V eni roki držimo dovolj majhno dimenzija okrog 5x10 cm zrcalo. Zrcalo namestimo med očesi, tik ob levem ali desnem delu nosa. Eno sliko opazujemo neposredno, drugo pa v zrcalu. Sedaj zrcalno sliko zgornji primer , če je desna zrcaljena, z zrcalom premaknemo tako zrcalo rahlo obračamo , da se ujame z drugo nezrcalno sliko v našem primeru z levo sliko , ki jo opazujemo neposredno z drugim očesom v našem primeru z levim očesom. Ko se sliki ujemata, zaznamo fantastičen prostorski 3D učinek. ANAGLIPTIČNI POSTOPEK V tem odstavku bomo opisali eno od metod prikaza navidezne tridimenzionalnosti, imenovano anagliptični posnetek anaglyph , ki ga lahko naredimo tudi sami. Uporaba anagliptičnega postopka je najbolj razširjena različica izdelave prostorskih fotografskih posnetkov oz. Uporablja se za izdelavo 3D - posnetkov in 3D filmov. Z dvema fotoaparatoma na medočesni razdalji posnemamo človeški globinski vid. Bistvo postopka je izdelava dveh različnih slik, ki naj bi pomenili dva različna pogleda na sliko oziroma simulirala pogled z dvema očesoma. En pogled je obarvan z rdečim odtenkom in pomeni pogled z levim očesom, posnetek za desno oko je narejen z modro ali modrozeleno barvo. Tako obdelana posnetka se nato združita v eno samo sliko, kjer sta malenkostno zamaknjena in ju lahko opazujemo na zaslonu ali barvno natisnemo na papir. Medsebojna lega obeh posnetkov bo določila »središče globinske ostrine«; to je tisto področje v prostoru, pred in za katerim so objekti, ki jih želimo videti, kot da bi bili v prostoru. Ko tako pripravljen posnetek natisnemo, tega področja ni več možno spremeniti. Še več, pri »slabo« izbranem motivu so lahko deli posnetka, ki so zunaj »središča« globinske ostrine, moteči, kajti rdeča in modra slika sta lahko med seboj preveč zamaknjeni. Del posnetka, ki je namenjen »izostritvi« pogleda, je lahko natisnjen v črno-beli ali barvni tehniki. Slika zgoraj prikazuje razmik med fotoaparatoma glede na oddaljenost predmeta. Premik fotoaparata med fotografiranjem je načeloma enak medočesni razdalji, vendar je ta premik lahko tudi drugačen in je odvisen od oddaljenosti predmetov. Premik je tudi odvisen od 3D učinka, ki ga želimo doseči — želimo si recimo, da nam nek predmet kip navidezno izstopa iz 3D projekcije. Obstaja dokaj dobra ocena zamika fotoaparata, baze D. Aparat bomo torej horizontalno zamaknili za pol metra. Tako natisnjeno fotografijo ali film v kinu je treba gledati skozi za to namenjena očala, ki imajo na levi strani rdeč, na desni pa moder oz modrozelen filter. Ker sta rdeča in modra barva komplementarni, bo skozi rdeč filter opazovana modra barva oz. Tako bo vsako oko videlo »svoj« del posnetka. KAKO DO 3D FOTOGRAFIJ? Za izdelavo 3D-fotografij so namenjeni posebni fotoaparati, ki naredijo za eno 3D sliko dva posnetka, enega za pogled z levim in enega za pogled z desnim očesom. Takšni fotoaparati imajo bodisi dva objektiva ali pa sta to dva fotoaparata, združena v enega. Pri vseh takšnih fotoaparatih je bistveno to, da je razdalja med objektivi približno enaka razdalji med zenicama, to je približno 65 do 70 mm. Če je ta razdalja manjša ali večja, dobimo v splošnem slabše rezultate. Mnenja glede razdalje med objektivi se razhajajo, vse pa je seveda odvisno od gorišča in oddaljenosti objektov in ozadja. Za objektive goriščne razdalje 50 mm in predmete razdalje okrog 3 m na zelo oddaljenem ozadju je optimalen razmik med objektivoma res enak medočesni razdalji, 65 do 70 mm, kar pomeni paralaktični kot okrog 1. Na filmu je to razlika okrog 1,2 mm v legi 3 m oddaljenih motivov glede na levi in desni fotoaparat. Pomembna je tudi maksimalna razdalja med posnetkoma na filmu na združeni 3D sliki, ponavadi je okrog 1. Še enostaven recept za slikanje z enim fotoaparatom kar iz roke, za normalen objektiv 50 - 60 mm in nekaj metrov oddaljene objekte: Dobra tehnika je, da težo prenesete iz ene noge na drugo. Tako se boste premaknili ravno tistih 6 cm. Zadnja stavka sta povzeta iz: , Matjaž Humar. Stereo kamere, ki jih uporablja Japonec Takashi Sekitani. Na tej strani najdemo tudi tedenske stereo 3D galerije. Na podstrani: , pa so povezave na svetovno najbolj znane 3D stereo spletne galerije. Digitalni fotoaparati omogočajo neskončno igranje s posnetki. Zato si lahko tudi sami omislimo izdelavo 3D-fotografij. Najprej naredimo posnetek za eno oko, nato fotoaparat prestavimo v desno za približno 60 do 70 mm in naredimo posnetek še za desno oko. Pri tem je nadvse pomembno, da fotoaparata ne zasučemo in ne spreminjamo nastavitev npr. Še najpreprosteje bi bilo, če bi imeli v L oblikovano vodilo iz plastike ali pločevine, na njem pa označeno »medzenično« razdaljo. Med fotografiranjem tega vodila ne smemo premikati! Nato je treba posnetke obdelati tako, da posnetku za levo oko dodamo rdeči ton oz. To bi lahko naredili s kakšnim programom za obdelavo slik. Nekateri programi znajo celo sami iz dveh posnetkov narediti anagliptično fotografijo. Na voljo so tudi galerije s številnimi anagliptičnimi posnetki. Na strani: , so povezave na svetovno najbolj znane 3D stereo spletne galerije. Sliki lahko ločimo tudi s polarizatorjema zasukanima za 90 stopinj, recimo pred diaprojektorjema in ju nato projecirani na platno gledamo skozi polarizacijska očala. Ta metoda se veliko uporablja, tudi v 3D kinih — v Ljubljani od leta 2005. Ta metoda je najboljša, ker se ohranijo barve in veliko svetlobe. Polarizator je material, ki prepušča valovanje le v ravnini pod določenim kotom. Tudi svetlobo lahko polariziramo. Polarizatorji za svetlobo so poleg nekaterih kristalov, ki jih najdemo v naravi, tudi folije polivinilalkohola, prepojene z jodom. Uporabljajo jih za izdelavo sončnih očal. Delujejo podobno kakor rešetka za mikrovalove. Električno polje v prepuščeni svetlobi niha v ravnini, ki je pravokotna na smer, v kateri so v foliji poravnane molekule polivinilalkohola. Polarizatorahja zasukana za 90° ne prepuščata valovanja. Polarizacijska 3D očala imajo pravokotno 90° polarizirani šipi. Princip projekcija dveh zamaknjenih slik skozi polarizatorja in gledanje, rekonstrukcija 3D slike, skozi polarizacijska očala. Prikaz principa polarizacije valovanja. V Sloveniji obstaja tudi društvo za 3D fotografijo Stereoskopsko društvo , vodi ga gospod Matija Vidmar, sin svetovno znanega in cenjenega slovenskega elektrotehnika in šahista dr. Društvo prireja imenitne projekcije v Cekinovem gradu — Ljubljana. NA KAJ PAZITI PRI IZDELAVI POSNETKOV? Ker je treba narediti dva posnetka z enim fotoaparatom, ni mogoče narediti posnetkov premikajočih se predmetov. Še več, če je na enem posnetku nekaj, česar na drugem sploh ni npr. Ne delajte 3D-posnetkov objektov, ki so zelo daleč npr. Če pa je slikani objekt zelo blizu npr. Najbolje bo, če fotografirani objekt miruje. Naj bo nekaj objektov v ospredju in nekaj v ozadju. Objekt naj bo oddaljen kakšen meter — a kot bomo videli, so mogoča tudi drugačna razmerja. ANAGLIF Anaglif je lik, izdolben v plitkem reliefu. Ista beseda pomeni mirno sliko ali film, ki ga sestavljata dva rahlo različna pogleda na isti objekt, na posnetku prikazana tako, da sta natisnjena v dveh komplementarnih barvah. Običajno je en posnetek pobarvan z rdečim, drug z modrozelenim odtenkom. Če imamo očala, dobimo pri gledanju takšnega posnetka občutek prostornosti. Pojem »glyph« najdemo tudi pri besedah »hieroglif« v kamen vrezana staroegipčanska pisava , »gliptika« umetniški izdelki iz poldragih kamnov, kovine ali stekla z vrezano ali reliefno podobo , »gliptoteka« zbirka kiparskih del … Komplementarne barve so v barvnem krogu nasproti ležeče. Če pomešamo dve komplementarni barvi, dobimo sivo ali rjavo ali črno barvo in to lastnost uporabimo pri 3D fotografiji. Tako se nam dve sliki združita v en barvni odtenek in tvorita nemotečo celoto, hkrati pa bo skozi rdeč filter opazovana modra barva, oziroma skozi moder filter opazovana rdeča barva videti črna. Tako bo vsako oko videlo »svoj« del posnetka v svoji barvi - obe barvni sliki možgani združijo v globinski občutek enega prostora. GEOMETRIJSKA OPTIKA IN FOTOAPARAT Vemo, da je nepogrešljiv del fotoaparata objektiv, ki tvori sliko na filmu ali CCD čipu. Zato nekaj besed o optiki, lečah, nastanku slike, ne bo škodilo. Slika predmeta je obrnjena in realna, saj sliko lahko projeciramo na platno ali film, lahko pa jo tudi opazujemo skozi drugo lečo lupo in tako ustvarimo teleskop ali mikroskop. Žarek 1 potuje od konice predmeta k leči vzporedno z optično osjo. Žarek 2 potuje od konice predmeta k leči skozi geometrijsko središče. F -gorišče leče f -goriščna razdalja leče Poiščimo povezave med a, b, p, s in f s pomočjo podobnih trikotnikov slika 1. Fotoaparat Fotoaparat je optično-mehanični-elektronski sistem, ki predmete preslika na film ali elektronski polprevodniški senzor, CCD Charge Coupled Device - naprava za zbiranje naboja, ki se sprosti ob vpadu svetlobe na polprevodnik čip. Slika na filmu je obrnjena, realna in ponavadi pomanjšana. Fotoaparat je sestavljen iz objektiva slika 3. Objektiv je sistem leč z vgrajeno spremenljivo vhodno odprtino, ki odloča o zaslonki. Manjša je vrednost zaslonke, večji je premer vhodne odprtine D, več svetlobe pade na film, film je bolj osvetljen in obratno. Z vrtenjem objektiva ostrimo sliko, to je spremin jamo razdaljo b, ki je ponavadi le nekoliko večja od f, za zelo oddaljene predmete je razdalja b kar enaka f. Globinska ostrina se zelo poveča, če je vhodna odprtina zaprta zaslonka 11 ali 16. V astronomiji potrebujemo odprtine velikih premerov, da ulovimo več prihajajoče svetlobe, ki je ponavadi šibka, ker so vesoljska telesa zelo daleč. Na kateri razdalji tvori objektiv realno sliko? Kako izračunamo velikost slike, ki jo tvori objektiv, če poznamo goriščno razdaljo objektiva in zorni kot zelo oddaljenega telesa, in če je zorni kot zelo majhen. Iz spodnje slike lahko razberemo, da je računanje velikosti slike, ki jo tvori objektiv, kar enako računanju loka na krogu. Ker je pri majhnih kotih tetiva skorajda enaka loku, je naša trditev utemeljena, glej sliko 3. Ag + + e - ®Ag 0 Bron z razvijanjem odstranimo in nato s fiksirjem še senzibilizator. Pri kratkem osvetljevanju nastanejo nevidne spremembe ali latentna slika. Če jo sestavlja več Ag atomov, dobimo na sliki temnejši ton, če jo sestavlja manj Ag atomov pa svetlejši ton - čas razvijanja je v obeh primerih enak. Svetlost barvnih valenc na podlagi spremenimo v tonske vrednosti s pomočjo črnih atomov elementarnega Ag. Svetlejše in temnejše barvne valence simuliramo z njegovo količino, ki je obratno sorazmerna s svetlostjo objekta. Oskrbovalo jo je 15 mož. Zgradili so jo v Chicagu in so jo prevažali na posebnem železniškem vagonu. Vir: - The Wonderful World of Early Photography. Thompsonov fotoaparat v obliki revolverja, leto 1862. Fotoaparati so takoj postali zanimivi za dizajnerje, vohune, itn. Že kmalu so jih recimo vgradili v ure. Francoski znanstvenik Louis Boutan je leta 1893 naredil prvo podvodno fotografijo. Prvo dagerotipijo astronomskega objekta, Lune, je naredil ameriški kemik in fiziolog John William Draper - leta 1840 je 20 minut slikal Luno. V noči s 16. Whipple, ki je tudi avtor slike Lune, zgoraj, iz leta 1852. Fotografija je omogočila gledanje tako v vesolje, kot v človeka rentgen , v vseh znanostih je nepogrešljiva. Levo - slika Orionove meglice M 42, posneta z digitalnim fotoaparatom Canon 350D - marca 2007 posneli člani Astronomskega društva Vega iz astronomskega observatorija Šentvid. Nemec nobelovec Wilhelm Conrad Röntgen 27. Zgoraj - rentgenska slika roke - posnel Conrad Röntgen 23. Medicina je s tem pridobila imeniten pripomoček za diagnozo različnih bolezni - z rentgenskim slikanjem pa ni za pretiravati - v večjih dozah je lahko zelo nevarno. Rentgenski žarki nastanejo ob zavornem sevanju hitrih elektronov, ki se zaletijo v kovinsko anodo + , ki jo ponavadi sestavljajo: Cu, Mo, Fe in Cr - slika zgoraj desno. Danes imamo razvito že novo metodo, to je slikanje z jedrsko magnetno resonanco - glej sliki spodaj. Magnetna resonanca nudi izjemne slikovne globinske prereze človeškega telesa. Pogosto se za jedrsko magnetno resonanco uporablja kratica NMR, ki izhaja iz angleškega izraza Nuclear Magnetic Resonance. Zgoraj desmo je princip magnetne resonance - atom je vrtavka, ki v zunanjem magnetnem polju opleta, precesira z značilno frekvenco, imenovano Larmorjeva frekvenca. Vzorec vstavimo v statično magnetno polje. Antena navadno kar tuljava, ki obdaja vzorec obseva vzorec z radijskimi valovi. Pri določeni frekvenci atomska jedra v vzorcu absorbirajo valovanje in ob tem preidejo iz osnovnega v vzbujeno stanje. Po določenem času se jedra vrnejo v osnovno stanje in ob tem izsevajo elektromagnetno valovanje, kar zaznamo s tuljavo. Merimo lahko, kolikšen del prejete energije so jedra izsevala nazaj, ter po kolikšnem času. Za poskus z jedrsko magnetno resonanco potrebujemo jedra, ki imajo od nič različen magnetni moment. Takšna jedra morajo imeti liho število protonov ali nevtronov, npr. Shema naprave za NMR globinsko slikanje. Klasični in elektronski mikroskop Velik pomen je fotografija odigrala in igra v mikroskopiji. Klasični mikroskop je sicer znan že nekaj 100 let, vendar vemo, da ločljivost optičnih naprav ne more preseči valovne dolžine svetlobe s katero opazujemo, to je pri optičnem mikroskopu nekaj 100 nm. Povečava optičnega mikroskopa pa sega tja do 2000 x. Vir: Slika hroščka, rezultat elektronskega mikroskopa. Gibajoče slike - film Celih 70 let so različni izumitelji skušali na različne načine projecirati sliko v gibanju, vendar so bile vse projekcije omejene na gledanje statičnih slik ali diapozitivov. Fotografije so bile takrat na steklenih ploščah, na papir pa so znali le risati. Steklene plošče mehansko ne prenesejo menjavanja 16 slik na sekundo. Korak naprej se je zgodil leta 1870, ko je H. Hyatt izumil celuloid, in je podlaga za film postala gibka. Za rojstni dan filma štejemo 27. Brata Lummiere sta združila vse do tedaj znane izume in predvsem tehnično izpopolnila filmsko kamero-projektor, da je lahko snemal in projeciral 16 slik v sekundi. Veliko je prispeval k odkritju filma tudi T. Edison, ki je leto pred tem patentiral prvi projektor gibljive slike kineskop , še prej pa prvi avdio aparat fonograf , žarnico in uveljavil mere 35mm filmskega traku, ki so še dandanes nespremenjene. Pečat na vse izume fotografije in kinematografije je dal G. Eastman ZDA , ki je ustanovil prvo industrijo filmskega traku in enostavnih fotoaparatov še danes znana znamka Kodak. Tako je film postal dostopen širšim množicam. Prve filmske posnetke gibljive slike je na ozemlju Slovenije posnel odvetnik Karel Grossman: Odhod od maše v Ljutomeru, Lotmerku 1905 Dr. KAREL GROSSMAN 1864 - 1929 odvetnik, filmski amater, kulturni delavec… Karel Grossman: Odhod od maše v Ljutomeru, Lotmerku 1905 Barvna fotografija Prva obstojna barvna fotografija je iz leta 1861, avtor je Škot, znameniti fizik James Clerk Maxwell. Barvna fotografija temelji na mešanju treh slik primarnih barv: rdeča, zelena, modra - ni jih mogoče sestaviti iz drugih barv. Če svetlobi dveh komplementarnih barv zmešamo aditivno mešanje barv , dobimo vtis bele barve. Glej tudi razlago Če mešamo pigmente barve teles komplementarnih barv, dobimo sivo, rjavo, črno barvo. Prikaz nastanka barvne slike preko združitve treh slik v primarnih barvah. Rdeča, zelena in modra so tri primarne barve bele svetlobe. Vse tri valovne dolžine skupaj dajo občutek bele, manjko vseh treh pa da črno barvo. Vir: Elektronska slika Prvi televizijski medkontinentalni prenos, predsednik ZDA Harry Truman je odprl mirovno konferenco o Japonski v San Franciscu, 4. Slovenija dobi redni TV program leta 1958 - popolno jezikovno avtonomijo pa 15. Pretvorba slike v elektriko sega v leto 1873, s spoznanjem foto-električnih snovi. To so snovi, ki spreminjajo električne lastnosti v odvisnosti od osvetljenosti. V naslednjih petdesetih letih so izumitelji Brown, Forest, Welhnet... Leta 1923 je V. Zvorkin izdelal prvo slikovno cev. Prvi televizijski prenos so izvedli med New Yorkom in Washingtonom leta 1927, televizijsko oddajo pa so ljudje lahko videli leta 1936, ko so v Veliki Britaniji prenašali kronanje Georga VI. Slike takrat še niso znali shraniti, to jim je uspelo šele leta 1956 z izdelavo prvega videorekorderja. Po letu 1947 ni več zaslediti imen velikih izumiteljev, saj so razvoj AV medijev prevzele družbe, ki vlagajo veliko denarja v tehnično vse bolj izpopolnjene naprave. Razvoj računalnikov je še bolj zavit v temo. Po drugi svetovni vojni, od leta 1956 naprej, ko je elektronko zamenjal nov, cenejši in manj potrošen polprevodnik silicij in germanij , se je začel razvoj računalništva. Iz leta v leto je bil enako zmogljiv računalnik fizično za polovico manjši. Računalniki so prišli v uporabo z videom po letu 1973, ko je družba Quantel predstavila prvi analogno-digitalni pretvornik. Prvo shrambo video zapisa na računalniku začetek nelinearne montaže so izdelali leta 1975 DFS 3000. Še nekaj o uporabi in zlorabah medijev. Mediji, tudi fotografija, so se izkazali kot izjemno koristni nosilci znanosti, umetnosti, kulture nasploh, so pa na drugi strani prav imenitno orodje za zlorabo v kulturnem, ekonomskem in političnem življenju. Prvo nesporno zločinsko zlorabo filma, TV omrežja, itn, so vpeljali nacisti in boljševiki, predvsem v politični propagandi. Enormno zlorabo fotografije, filma in TV so nato prevzeli vsi ostali totalitarni enopartijski sistemi. Julij Nardin 1877-1959 Nardinova vakuumska elektronka kot ojačevalnik po skici iz leta 1929 Izumitelj Anton Codelli 1875-1954 Codellijeva televizija po razpravi iz leta 1930 Slovenija je bila tudi med prvimi pri razvoju televizije. Prednjačila sta profesor Julij Nardin 1877-1959 z razvojem elektronke in predvsem baron Anton Codelli 1875-1954 , ki je razvijal mehanično - elktronski spiralni tip tv slike, ki pa je bil precej zahteven. Za njima sta bili postavljeni Schröterjevi fotocelici, ki sta delovali izmenoma. Naprava je vsako sekundo prenašala 12,5 slik s po 2500 elementi. Tokove fotocelic je ojačil z de Forestovim audionom izdelanim pri Telefunknu. Namesto Nipkowih plošč je lahko uporabil tudi L. Weillerjevo kolo z zrcali, prvič izdelano leta 1889. Pozneje je Codelli prvi na slovenskih tleh začel uporabljati katodno elektronko v televiziji. Telefunken je Codellijevo televizijsko opremo iz Berlina dostavil na Barov naslov v Ljubljani. Da bi se uveljavil v ZDA, je Codelli poleg mehanskega skeniranja in premičnih optičnih naprav kot tretjo možnost opisal povsem elektronsko televizijo brez premičnih mehanskih delov. Uporabil je Farnsworthovi podobno Braunovo katodno elektronko s fotokatodo. Sliko je reproduciral z močno Braunovo elektronko v obliki lijaka s preluknjano anodo in rahlo izbočenim fluorescenčnim zaslonom. Katoda v obliki konkavnega zrcala je imela gorišče sredi zaslona. Stekleno snemalno cev je s stekleno ploščo razdelil v dva izpraznjena prostora, od katerih je bil eden Braunova elektronka z vročo katodo. Codelli je tudi v elektronski inačici obdržal osnovno idejo snemanja in sprejemanja slike vzdolž spirale tako, da je imela slika gostejše elemente v sredi kot na robovih. Ideja je temeljila na fiziologiji očesa. Med prvimi sta jo uporabila Šved A. Nicholson je za sprejemnik uporabil Braunovo elektronko, v kateri je curek elektronov na fluorescenčnem zaslonu risal sliko po Arhimedovi spirali. Paul Kirchhoff iz Frankfurta na Maini je svojo inačico zaradi nasprotovanja Codellija in Telefunkna uspel patentirati šele 14. Codellijevo nasprotovanje nacističnemu režimu v Nemčiji je botrovalo prekinitvi njegovega sodelovanja s Telefunknom. Po vojni je bila njegova graščina Turn ob Ljubljanici nacionalizirana, Codelli pa izgnan, odšel je v Švico. Decembra 1995 je njegova vnukinja, Livija Barbo-Reden iz Klosterneuburga pri Dunaju, na slovesnosti odkrila spominsko ploščo slovitemu izumitelju na njegovem nekdanjem domu na Kodeljevem v Ljubljani. Vir; Digitalna fotografija Presek digitalnega fotoaparata. Osnova današnje fotografije je CCD čip Charge Coupled Device Prvi slikovni CCD, s formatom 100 x 100 točk, je izdelalo podjetje FairChild Electronics leta 1974. KAKO JE SESTAVLJEN CCD ČIP, SENZOR? Fotodiode so razporejene po CCD-ju ena poleg druge v ravno vrsto, vrste pa ena nad drugo. Tako dobimo nekakšno matriko m x n elementov, ki se običajno imenuje kar optična ločljivost fotoaparata. Kakovostnejši fotoaparati imajo preko milijon fotodiod, tisti malce slabši pa za polovico manj. Zaradi narave razporeditve fotodiod je tudi rezultat v obliki matrike. Slika za računalniško obdelavo, naj bo fotografirana s klasičnim aparatom in nato skenirana ali pa posneta z digitalno kamero ali fotoaparatom, je raster sestavljen iz kvadratkov različnih barv in svetlosti. Ti kvadratki so razporejeni po sliki tako kot fotodiode po enoti CCD. Če ima ta slika dovolj kvadratkov vemo že, da imajo kakovostnejši CCD-ji preko milijon fotodiod in to sli ko pogledamo iz dovolj velike razdalje, naše oko sestavi vse te kvadratke pike, piksle, svetlobne elemente v prepoznavno , originalu podobno sliko. Tu vidimo, zakaj je pomembno število fotodiod na enoti CCD. Več kot jih je, več detajlov bo na posneti sliki in bolj jo bomo lah ko povečali. Na prikazani animaciji je razvidno: - Slike so sestavljene iz mozaika barvnih ali črnobelih kvadratkov pik , ki so postavljene ena poleg druge - Če je pik dovolj in so dovolj majhne, človeško oko ne zazna posamezne pike, marveč jih sestavi v sliko Vir:. Shema plasti barvnega CCD senzorja. Vir: ZGODOVINA 3D FOTOGRAFIJE Zelo zanimivo, ideja stereoskopije je bila celo nekoliko pred razvojem fotografije. Ideje, skice o daljnogledu z dvema lečama, binokularju, sta podala že Giovanni Battista Porta 1538-1615 in Jacopo Chimenti Empoli 1554-1640. A z realizacijo je bilo potrebno počakati do 19. Gospod Charles Wheatstone je junija 1838 poslal na Škotsko kraljevo družbo umetnosti opis fenomena binokularnega gledanja, napravo pa je poimenoval stereoskop. Charles Wheatstone je podal precej zapleten načrt stereoskopa, kjer zrcalo A odbije stereoskopsko risbo E v oko. Oliver Wendell Holmes je leta 1862 izdelal zgornji, zelo priročen stereoskop. Wheatstonov stereoskop je ohranjen v muzeju znanosti v Londonu. Minilo je kar 11 let, da je David Brewster opisal še binokularno kamero in prve stereoskopske slike so začele nastajati. Francoz CLAUDET Jean Francois Antoine, znameniti 3D fotograf Portret levo in stereoskop desno enega pionirjev 3D fotografije, francoz CLAUDET Jean Francois Antoine 12. Francoz CLAUDET je izdelal stereoskop s katerim se da neprekinjeno pregledovati stotine 3D slik. Kraljica Viktorija je leta 1851 priredila v kristalni palači izjemno prikupno razstavo 3D slik in steroskopija se ji je močno priljubila. Tako je stereoskopija postala prava strast po celi Britaniji. ZDA so zamujale par let, a leta 1862 sta Oliver Wendell Holmes in Joseph Bates prišla na dan s poceni prikupnim, praktičnim Holmesovim stereoskopom, ki je na svetovnem trgu dominiral še mnoga desetletja in ga še zmeraj izdelujejo v omejenih količinah. Po ustanovitvi prvega nacionalnega parka Yellowstone so leta 1871 podarili mnoge 3D slike parka članom kongresa. Otroci v šoli med opazovanje stereoskopskih slik, ZDA. Risba iz leta 1905, ki kaže moža s stereoskopom s poudarkom na Egiptu. Vir: Sledi nekaj imenitnih 3D slik iz obdobja okrog leta 1900 uporabi 3D očala. Zgornjo staro sliko iz leta 1902 sem razbila v dva dela in jo združila s programom ANAGLYPH MAKER - dobila sem zanimiv anaglif, poglej ga s 3D očali in ne bodi preveč kritičen. SVETLOBA IN OKO Kaj je svetloba in kako deluje oko? Elektromagnetno valovanje je valovanje električnega in magnetnega polja. Električno in magnetno polje valujeta v smeri pravokotno eno na drugo in vzdržujeta druga drugo. Elektromagnetno valovanje prenaša gibalno količino in energijo, pri čemer je polovica te shranjena v električnem polju, druga polovica pa v magnetnem polju. Vsako telo seva, energijski tok elektromagnetenega valovanja pa je odvisen od temperature telesa na četrto potenco. To povezavo je empirično prvi dognal veliki slovenski fizik Jožef Štefan 24. Temperatura površine Sonca je 5778 K, zato sveti najmočneje v vidnem delu elektromagnetnega valovanja - kar je tudi razlog, da so oči večine bitij na Zemlji najbolj občutljive na valovne dolžine med 380 nm in 740 nm. To je logična posledica evolucije. Veliko svetlobe se v atmosferi absorbira, modra pa se najmočneje sipa na molekulah zraka, zato je nebo modro. Obstajata dve krivulji občutljivosti človeškega očesa na različne barve, z vrhom pri 555nm fotopična - čez dan in 507nm skotopična - gledanje v mraku. Spektralna občutljivost treh vrst čepkov, ki nam omogočajo bravno zaznavo, kot pri barvnem filmu, CCD-ju. Svetlobo — fotone - izsevajo pospešeni nabiti delci ali atomi, molekule, ko prehajajo z višjega energijskega stanja v nižje energijsko stanje. ELEKTROMAGNETNI SPEKTER OKO Čutilo, ki zaznava emitirane ali odbite fotone od predmetov, tekočin, itn, je oko. Bistvena dela očesa sta leča in mrežnica. Leča opravlja vlogo objektiva pri fotoaparatu, mrežnica pa filma ali CCD čipa. Na mrežnici so fotoreceptorji čepki - barvno gledanje čez dan in palčke - črno, belo gledanje v mraku. Fotoni povzročijo dražljaj, ki ga zaznajo receptorji, ta pa potuje po očesnem živcu v možgane in ti tvorijo sliko. Možgani sliko obrnejo pokonci, na mrežnici je namreč zasukana za 180° — enako kot na filmu. Paličic je v očesu okoli 10 milijonov, medtem ko je čepkov manj — 6 do 7 milijonov. Loči jih tudi senzorični prag, saj lahko paličice zaznajo veliko manjšo količino vpadne svetlobe kot čepki — zato ob majhnih svetlostih slabo zaznavamo barve. Čepkov je največ na delu mrežnice, ki se imenuje rumena pega in se nahaja točno nasproti očesne leče. Tukaj zaznavamo barve svetlobe najbolje, saj se sem preslika točka, kamor smo usmerili pogled. Ob straneh rumene pege se koncentracija čepkov zmanjšuje na račun koncentracije paličic. Pod rumeno pego se nahaja stičišče vidnega živca in mrežnice — to je mesto, kjer čutnih celic ni in posledično vpadne svetlobe tukaj ne zaznamo. Zgradba očesa Nastanek slike na mrežnici očesa — princip je enak kot v fotoaparatu slika na mrežnici je obrnjena. Leča deluje kot objektiv, ki tvori sliko na mrežnici. Kako pa pridemo do enačbe? Kot smo že povedali, je človeško oko, skupaj z možgani, z evolucijo prilagojeno za prostorsko gledanje s pomočjo paralakse. Seveda gledamo tudi bližje objekte, a to na daljše obdobje zahteva večji napor, čeprav je optimalna bližnja razdalja xo, na kateri vidimo največ podrobnosti, zgolj 25 cm. Oglejmo si, kolikšen zamik slik povzroči paralaksa 1,3° na filmu. Vse je odvisno od gorišča. Sliko zato tudi načeloma najmanj 'popačijo'. Razpon goriščne razdalje je od 45 — 60 mm, vendar je 50 mm najbolj standarden objektiv. Včasih so vse zrcalnorefleksne fotoaparate prodajali z objektivi 50 mm. Če temu približku ne verjamemo, se lahko o njegovi veljavi prepričamo z merjenjem dolžine loka in tetive pri majhnih kotih, nekaj stopinj — izkaže se, da je v tem primeru razlika med dolžino tetive in loka minimalna. Vrnimo se k enačbi. Kaj pa se zgodi, če bi radi dobili 3D sliko za oddaljene objekte in uporabljamo daljše goriščne razdalje, ali pa je ozadje slikanega objekta, telesa, zelo blizu? Najprej odgovor na zadnji del vprašanja in preko njega bomo prišli do vseh odgovorov. Seveda lahko zamik slik k iz 1,2 mm povečamo na večje vrednosti in tako dobimo močnejši 3D učinek, a ne gre pretiravati, saj ima adaptacija oči, škiljenje, svoje meje. Iz povedanega sledi, da moramo paziti, kako blizu je najbližji motiv 3D slikanja, saj se lahko zgodi, da bomo del slike videli 3D, bližnji objekti pa bodo preveč zamaknjeni. Masko za izračun baze D ali ostalih spremenljivk, sem vključila na internetno stran, kot del naloge in kot pomoč vsem, ki bi se radi resno ukvarjali s 3D fotografijo, naslov Stereo kalkulatorja je: Zgornja enačba velja, če je razdalja bližnjega predmeta, Lmin, veliko večja od gorišča aparata f. Za makro fotografije, kjer je Lmin že primerljiva z f, recimo rožic, itn, pa bolje velja splošna, univerzalna zveza - približek. Problem je, ker so formati filmov in čipov različni, kar lahko pomeni prevelik ali premajhen zamik slik pri povečavah na platnu. Pomembno je razmerje stereo ločenosti RSL , to je relativni zamik slik na projekcijskem platnu, ekranu, izražen z razmerjem med dejanskim zamikom slik na platnu in širino ekrana. Za k velja spodnja povezava. Za drugačne formate, ccd čipe, filme, pa moramo pri izračunu k-ja upoštevati njihove širine. Problem gledanja 3D slik je lahko tudi razdalja do ekrana, platna, sploh pri večjih dvoranah. EKSPERIMENTALNI DEL Uporabljala sem digitalni fotoaparat OLYMPUS 6. Na omenjenem naslovu se tudi dobi program 3D Slide Projector za 2 LCD projektorja, z veliko ostalimi možnostmi. Digitalni fotoaparat sem v glavnem v časovni stiski zamikala ročno, glede na oddaljenost objektov. Zelo dober 3d program je tudi dodatno omogoča rotacijo, itn StereoPhoto Maker iz: Program ANAGLYPH MAKER je zelo enostaven. Izbereš si levo in desno sliko, barvno ali črno-belo opcijo zlaganja, barve in ozadje, izvedeš združevanje slik, nakar jih zamakneš glede na napake pri slikanju in shraniš — lahko kot anaglif za gledanje s 3D očali, ali kot ločeni korigirani sliki za škiljenje, zrcaljenje ali projekcijo preko polarizatorjev. Barva 3D fotografija ni zmeraj uporabna, sploh če v njej prevladujejo izraziti rdeči in zeleni odtenki. ANAGLYPH MAKER vam omogoča takojšnje testiranje različnih možnosti zlaganja, črno-belo, barvno, za različne filtre. Programu bi zelo koristile še možnosti rotacije slik, spreminjanja velikosti, izdelava gif animacij. Slika kaže uporabo programa 3D Anaglyph Maker Program GIF CONSTRUCTION SET je namenjen izdelavi gif animacij, s katerim sem animirala nekaj parov slik — glej animacije na spletu. Hitra ponavljajoča izmenjava slik, čas lahko v programu nastavimo, nam da zelo učinkovit prostorski 3D učinek. Animacija zamaknjenih slik nam da imeniten občutek globinskega gledanja cerkev v Hrastovljah. Vir: Stereo kalkulator spodaj je program Takashi Sekitanija za računanje baze D — razdalje med objektivoma, premika D. Sedaj pa je na razpolago tudi slovenska verzija, izdelana v okviru te naloge in sicer je to že omenjeni interaktivni internetni program na strani: Zgoraj je program za delanje animacij - GIF CONSTRUCTION SET. Kaj vse sem fotografirala? Fotografirala sem arhitekturo Ljubljane arhitekturo Jožeta Plečnika, cerkve, ulice, spomenike,... Vsaj polovica slik je posvečena slovenski kulturni dediščini, ki se nekako izgublja v uvoženi turbo kulturi in kulturni politiki. Kako gledamo 3D fotografije? Nadenemo si rdeče - zelena očala. Pogled upremo v fotografijo in za nekaj trenutkov počakamo, da se oči navadijo na globino slike. Še boljša globinska zaznava pa je takrat, kadar spremenimo položaj telesa rahlo v levo ali desno. Sledijo rezultati - slike narejene v okviru raziskovalne naloge — zadnjih nekaj slik je iz drugih virov, ki so navedeni ob slikah. REZULTATI - Zelo veliko 3D slik izdela vesoljska agencija NASA, tudi na spletni strani APOD Astronomy Picture of the Day: jih najdemo veliko, kar samo kaže na sugestivno moč 3D predstavitev. Košček Luninega površja, 8x8 cm, posnela odprava Apolla 11 — vir NASA 3D prikaz Lune in 3D posnetek koščka Lune, vir APOD 3D površina Marsa, vir APOD 3D animirana interaktivna geometrija prostora je še ena veja, ki jo močno podpirajo matematiki in programerji, konstruktorji letal, ladij, arhitekti, zdravniki - izjemen 3d animiran prikaz si je moč ogledati na: RAZPRAVA Z rezultati sem zelo zadovoljna. Predvsem me je veselilo, ker je večina ljudi, ki si je ogledala slike, bila presenečena nad izjemno slikovitostjo, ki jo nudi prostorska fotografija. Nekateri so izjavili, da je 3D fotografija navidezno še bolj globinsko preprečljiva kot sama realnost zaznana s prostima očesoma. Kakor se zdi postopek za izdelavo prostorske fotografije zelo preprost, pa vendar vzame ogromno časa, sploh če želimo doseči kvalitetne rezultate. Največji problem moje metode je bil, da nisem uporabljala dveh aparatov na skupnem stojalu, kar je običaj pri profesionalni 3D fotografiji. To so mi onemogočale predvsem finančne in časovne razmere. Zaradi tega sem zelo težko fotografirala živali in premikajoče se objekte. Pri 3D fotografiji, to so lastne ugotovitve, je zelo pomembna izbira motiva - Plečnikova arhitektura, torej tudi antična, se je izkazala kot izjemno primeren motiv za globinsko fotografijo stebri, loki, amfiteatri. Pomebno je tudi, da motiv nima težišča na robovih, levo ali desno, da je centralno lociran. Pri motivih je zelo pomembno, da je poleg bližnjih predmetov ali objektov moč videti tudi zelo oddaljene objekte, na katerih se paralaksa tako rekoč ne zazna in služijo kot referenčna točka pri zlaganju slik - zelo oddaljeni točki se morata prekrivati, čeprav so mogoče tudi drugačne rešitve. Ima pa ročna metoda z enim fotoaparatom, ki ga zamikamo, veliko prednosti: zmeraj jo je možno uporabiti, slike so posnete na isti CCD senzor za zajemanje slik, optika je ista, je izjemno enostavna metoda. Največji pomankljivosti sta približna ocena zamika fotoaparata in rotacija, ki je posledica ročnega slikanja. Zanimivo je, da večina ljudi ne razume postopka 3D fotografije in misli, da je 3D fotografija zgolj posledica zamika ene slike. Tudi sama v šoli nisem spoznala logike, zakaj ljudje lahko svet zaznavamo globinsko. Škoda, da pri pouku ne obravnavamo te teme. Paralaksa se pri fiziki načeloma obravnava, pri tej snovi bi lahko povedali kaj več o globinskemu zaznavanju in 3D fotografiji. KAKO PA LJUDJE Z ENIM OČESOM ZAZNAJO PROSTORSKO GLOBINO? Zaznajo jo s premikom glave in s tem sami povzročijo paralakso, to je enako moji metodi zamikanja enega fotoaparata. Torej tudi Kiklop vidi svet globinsko. ZAKLJUČEK V nalogi sem pokazala, da je prostorska fotografija zgolj z enim fotoaparatom mogoča in z vajo tudi dovolj kvalitetna. Rezultate naloge si lahko ogledajo vsi radovedneži, hkrati pa jih lahko navdušijo, da se tudi sami spoprimejo s prostorsko fotografijo - ne bo jim žal. Rezultate moje naloge si lahko ogledate na moji spletni strani: Naloga mi je vzela veliko časa, a je bilo vredno, saj sem se ob delanju naloge zelo veliko naučila. V okviru razpoložljivega časa bom svet z veseljem še naprej slikala v 3D perspektivi. Za konec pa še pismo gospoda Takashi Sekitanija, 3d mojstra iz Japonske: »From: Takashi Sekitani sekitani stereoeye. I am interested in why you research 3D? Best regards, Takashi Sekitani « Avtorske pravice - komercialna uporaba gradiva je prepovedana, neprofitne predstavitve pa so dovoljene le z navedbo avtorice! Ljubljana, marec 2007, avtor: Ana Vičar Štihova 6 1000 Ljubljana Kontakt: zorko.

Lithophane 3D stampane fotografije
Odločitev je bila toliko lažja, ker smo na internetu našli nekaj brezplačnih programov za zlaganje 3D posnetkov. Polarizacijska 3D očala imajo pravokotno 90° polarizirani šipi. Jedním z prvních výrobců a distributorů stereoskopických obrazů byla firma založena v roce v Ottawě v Kansasu, která vyprodukovala mezi 30 000 a 40 000 stereografických titulů. Fotoaparat Fotoaparat je optično-mehanični-elektronski sistem, ki predmete preslika na film ali elektronski polprevodniški senzor, CCD Charge Coupled Device - naprava za zbiranje naboja, ki se sprosti ob vpadu svetlobe na polprevodnik čip. Gibajoče slike - film Celih 70 let so različni izumitelji skušali na različne načine projecirati sliko v gibanju, vendar so bile vse projekcije omejene na gledanje statičnih slik ali diapozitivov. Žarek 2 potuje od konice predmeta k leči skozi geometrijsko središče. Eastman ZDA , ki je ustanovil prvo industrijo filmskega traku in enostavnih fotoaparatov še danes znana znamka Kodak. UVOD ZAKAJ SEM SE ODLOČILA ZA RAZISKOVALNO NALOGO O 3D FOTOGRAFIJI?

[Sex igracke|Ljubavni chat slike|Agencija za sklapanje brakova sa ukrajinkama]

Oznake: otkrivene, fotografije, Čevo, šta, je, Voditeljka, slala, svom, dečku, video