Prvi občutek? Stisnilo me je v grlu ko smo na zemljevidu našli Halberstadt, mesto našega prvega koncerta. Slabih tisoč kilometrov. Enajst ur in avto smo imeli pred klubom Zora. Lepo urejen plac, velik z odlično malo koncertno dvorano in ozvočenjem. Drugi dan proti famoznemu kraju Luzenau, katerega nismo našli na naših navigacijskih kartah. Vedeli smo, da je nekje severno od Chemniza. Kja naj rečem vozili smo se na podeželju in iskali. Pošiljali so nas levo, desno na sever in na jug. Ko so se kazalci na uri že nevarno bližali začetku koncerta smo mi našli vas Amerika. Hitro zatem smo našli tudi sosednji luzenau, Jugendclub, v njem pa vsaj sedemdeset ljudi, po večini najstinkov. Odlična atmosfera, super koncert. Tretji dan kombi, klub v katerem je plac za koncerte, studio, plac za vaje, šank, soba z dvanajstimi posteljami, kuhna, cyber room, pisarna, back stage, tuš in delavnica. V Kombiju smo preživeli in doživeli tri dni se vmes z vlakom odpravil v Dresden ( seveda karte na avtomatu nismo znali kupit) in na koncu igrali z bendom AXT. Pivo je teklo. Naslednji dan etapa Dresden - Dortmund. Imeli smo zemljevid pred svojim časom, kajti na njem so bile vrisane avtoceste, ki so bile v gradnji in le delno vozne. Eno takšno smo si izbrali in nato doktorirali v krožiščih in se šli stezosledce. Celo z brodom smo se vozli čeprav nismo imeli kart kanalov in rek. Na koncu Ruhr - Gebit mesto ob mestu. V enem, Schwelmsmo obiskali Borisovega bratranca Jožeka, ki nam je častil prenočišče in dve gajbi piva. Opoldne na pot Gießem, klub aka 44. Srečanje z Dirkom in Pridigarji. Noč smo preživeli ob pivu in ročnem nogometu. Sveda smo vmes tudi igrali. Blaž mi je povedal preroške besede, ko prideš domov te bodo čakale položnice. Zadnji koncert Az Mülheim. Še prej smo se ustavili pri Dirku v Duisburgu, kjer smo potrpežljivo čakali, da si je Dabe kupil knjigo o astronomiji in odšli na kebap. Tam nas je Turek vse postregel Dabeta pa vprašal, če smo Albanci (naj dodam, da smo bili:Rusi, Slowaki,Čehi in končno Albanci). Dabe se je pri mizi spraševal če smo tako oblečeni? V Mülheimu je bilo najboljše, dvesto ljudi, nora scena.Pri zajtrku smo se odpravili vsak na svojo pot, mi domov Pridigarji pa na zadnji koncert v Bremen. Še zanimiva pot domov. Vseskozi smo imeli dež in voda je zalila, kaj pa vemo bencinsko pumpo ali nekaj takega. Tik pred avstrijsko - nemško mejo se na armaturki prižgala luč, kii se ne sme nikoli prižgat. Prišli smo smo do kapije, kjer se plačajo tuneli, avto je ugasnil in ni več vžgal. Ko smo ga v temi, dežju in nekje v avstrijskih alpah potiskali na stran se je prijazna pobiralka tunelščine lahko naučila zbirko jugo kletvic. Po desetih minutah je Francoz vžgal. Ko smo zagledali tablo Sladki Vrh, sem bil vznesen. Za eno minuto.
Post je objavljen 23.02.2005. u 20:09 sati.