Dnevnik
Pop/Kultura - četrtek, 04.12.2008 Tekst: Igor Bašin
Križ vsakega glasbenega festivala je izvedba koncertne revije skupin v okviru sprejemljivosti. Na odru se morajo zvrstiti v zaporedju, ki stopnjuje napetost. Poskrbeti je treba za dramaturški lok in hkrati tudi za zaključeno celoto. Če bi se sobotni FV festival začel ob napovedani uri, nekaj minut po osmi zvečer, bi imel zamišljen načrt rep in glavo. Zaradi organizacijskih zapletov in razvlečene tonske vaje se je začel šele slabi dve uri pozneje in že na začetku je bilo jasno, da se bo koncertni večer zavlekel globoko v noč, kar ni prijetno ne za nastopajoče ne za občinstvo.
Osrednje zvezde večera so bili angleški vročekrvneži The Jim Jones Revue. Že zunanji videz, salonski križanec teddy boyev in rockabillyjev, je zapeljal v divje vode rokenrola. Na čelu z vročim in nebrzdanim frontmanom Jimom Jonesom so bili uročeni in kljub tehničnim težavam, ki so spremljale in ovirale njihov nastop, niso popustili niti za ped, ampak so le še bolj srborito sekali. Srž njihove eksplozivnosti je v prvinskem rokenrolu, ki ga izvajajo silovito, v najboljši maniri podivjanega Jerryja Leeja Lewisa ali Littla Richarda. Negovalcem nostalgije za divjimi leti swinga in rokenrola, ki so bili (verjetno) preutrujeni po petkovem koncertu swingerjev Cherry Poppin' Daddies na istem mestu, je lahko žal, da so zamudili nastop tega londonskega kvinteta. Premalo nostalgični in zelo neposredni The Jim Jones Revue so se z neomajnim nastopom predstavili kot nasledniki Dr. Feelgood v 21. stoletju.
Na pleča italijanskega kitarsko-bobnarskega dua Mojomatics je padla najbolj nehvaležna vloga zaključiti FV festival. V pozni uri ju ni dočakal buren sprejem, kot so ga doživeli angleški vročekrvneži. Od čakanja že nekoliko utrujena, od pričakovanja nastopa pa še vedno na adrenalinu sta galantna fanta iz okolice med Trevisom in Benetkami stopila na oder in pred razredčenimi vrstami solidno predstavila svojo mešanico garažnega punk rocka. Vendar teren ni bil več dovolj vroč, da bi ju ponesel zanos. Njun pozen nastop ni dosegel namena. Namesto da bi zasluženo odigrala nastop drugega osrednjega gosta letošnjega FV festivala, sta bila njegov izgubljen primer. Zato pa je bil nastop zagrebškega para Gatuzo sprejet odprtih rok. Čustveno nabrite skladbe so polne nians in preobratov, ki pa so na tokratnem ljubljanskem koncertu izpadle vse preveč linearno. Niso dihale in so zapadle v hermetično formo brez dinamike. Več razgibanosti je bilo v nastopu varovancev založbe FV Muškat Hamburg, ki so se kot utrjena koncertna skupina ujeli v lastno past nastopaštva. Priležnica skupine, ki je z metlo v roki sugerirala mačistično pozo zasedbe, je s svojim nedoločljivim in šibkim oponašanjem rockanja skupini odgriznila koncertno karizmo. Pretvorila jo je v zabavljaški bend. Manj rutinirano je oder zasedla ilirskobistriška zasedba Diego, ki je odprla letošnji FV festival. S kratkim nastopom je pokazala, da je utrdila svojo punk'n'rollovsko vožnjo.
Programsko profilirane festivale odlikuje družabnost, ki briše mejo med občinstvom in nastopajočimi ter poudarja pripadnost skupnosti - v primeru FV festivala aktualni garažnorockovski sceni. Žal pa vznesenega, aktivističnega razpoloženja ni bilo zaznati pod odrom. Srce dogodka so zatorej bili predvsem in samo nastopajoči. Skoraj nadkorektno zastavljen program je kvarila nepotrebna razvlečenost dogodka proti nedeljskemu jutru.
Post je objavljen 04.12.2008. u 18:24 sati.