Katolicizem, oklešček, požrtija
07.02.2008
MIha Zadnikar
Prešernov sklad, Prešernove nagrade so nenehoma v primežu paradoksa.
Skozi paradoks, necelost, nepopolnost, okrnjenje se opredeljuje lokalna kulturna shema, če že ne morda kar "kulturnost" kot taka. Status "državnega umetnika, umetnice" in temu primerno bogata jesen življenja se kdaj pa kdaj podeli dejansko ustvarjalnim in enkratnim ljudem.
Tudi v precenjenih žirijah zapazimo nekaj ljudi iz "sodobnega časa" z dobro disciplinirano hrbtenico, vse skupaj pa je kljub temu nekakšna regresija, kontinuirano mletje po sceni, estetiziranju in pisarjenju iz 19. stoletja, predvsem pa veliko veliko slabe vesti, ki jo vsako leto ob tem času strese s sebe politični razred.
Čutno nazorna predstava in zanesljiv dokaz te slabe vesti so občasno nagrajeni ekscesneži, razdiralke tabujev, skrunilke gnezda in podobne ptice. Toda pri tem nikakor ni mesta za rokenrol (bend Muškat Hamburg je lani, vzemimo, posnel izvrsten album), nagrade ne more prejeti nobena DJane, grafitar ali dizajner svetlobe, okorelo razumevanje "umetnosti" ne seže do kulturnega menedžmenta, do nekaterih organizacijskih festivalskih skupin, do pripadnikov in pripadnic klubske kulture, katerih napori in eksistenca so v teh krajih navsezadnje umetniški dosežki par excellence, če ne celo čudežno dejanje.
Tako smo pred leti v nekem krogu ljudi resno razmišljali, da bi za nagrado predlagali Jazz festival Cerkno ali pa, na primer, Jaša Kramaršiča za desetletno edinstveno in neumorno spremljanje untergruntarske scene v nekdanji Mladinini rubriki Rodeo. Lahko tudi katerega od teoretikov, bodisi heglovske ali pa kantovske provenience, ki jih lahko beremo kot prvovrstno literaturo, česar zadnja stoletja daleč naokrog ni več zaslediti, čeprav naj bi dobra teorija to bila.
K sreči smo bili tako pametni, da tega nismo storili. Letos je Trubarjevo leto, kar pomeni predvsem čas, ko se velja spomniti na to, koliko hudega je v teh krajih storila protireformacija, kako in kje se še danes kažejo prorireformacijska načela Rimskokatoliške cerkve. In ker je medtem na delu burna protiislamska koalicija, se velja za kulturni praznik spomniti na čase, ko je osmanski imperij rad jemal v svoje varstvo protestante, ki so pred besnečo katoliško drhaljo bežali na jug, jugovzhod Evrope.
France Prešeren je bil Trubarjev dedič. Za to, da je lahko izpovedal svojega svobodnega duha, si je moral sam izmisliti več ko 70 odstotkov besednjaka in ga "standardizirati skozi poezijo". Nagrade nosijo njegovo ime, podeljujejo pa se v času, ko naboj njegovega tipa ni več potreben. Popolnoma odvečen je. Ne seže do "nagrade". Komaj preživi. Nekako tragikomičen je videti.
Razprodaja dobrin, ameriška izpostava, bruseljske, lizbonske in vilniuške spletke so storile svoje. Podpisani se tako zdaj čuti bolj "Slovenca", kakor to udejanja njegova lastna, desna, kobajagi nacionalistična oblast.
Prešernu, njegovemu dnevu in nagradam se godi vedno isto, pa če jim vlada partijska oligarhija ali Janez Janša. Na dogodek učinkuje predvsem katoliška, protireformacijska dvojna morala – ta te potreplja po ramenih, oklesti tvoja področja ustvarjalnosti, te napoji in napije, izobči, najde drugo žrtev, potem pa je spet vse lepo in prav.
Splet pomembnosti in indiferentnosti. Mimogrede, Jazz festival Cerkno je edina institucija v državi, ki za kulturni praznik pošlje naokrog lična pisma s čestitko. Teh sem pa vedno vesel.
Post je objavljen 11.02.2008. u 20:04 sati.