Marketing
en žalostn post
čeprov so bli te dnevi za mene več kot veseli, je v mojm srcu še vedno velika žalost
. danes je 1 obletnica od smrti mojga najbulšga strica in najbul zakon človeka na svetu kr jih poznam
! še vedno nism dojela, kaj v življenju sm tazga nrdila da sm se mu zamerla in mi je uzel tega človeka! 9 mescev sm upala, prosila in rotila boga naj mi ne nrdi tega, ampak kot da sm govorila hudiču. bla sm prepričana, da bo moj stric ozdravel, da bomo skupaj preživeli še mnogo veselih trenutkov, izletov, počitnic.... in pol pride 1.9.2006, datum, ki ga tok sovražm!!!! ljudje, ki me ne poznajo bi mislni da je to zato, kr se je takrat začela šola, js pa sm vstopala v srednjo šolo in zapustila stavbo, ki mi je bla kot drugi dom osem let, osnovno šolo. ampak šola je bla tistga dne na zadnjem mestu, ki mi je povzročala muke v življenju. po glavi so se mi podili dogodki iz bolnice, ko sm bla zadnjič pri njem in odšla skozi vrata, komaj zadrževala jok, nesluteč da je to zadnji trenutek ko ga še vidim živega. to je biu človek, ki bi zame narediu vse, nikoli ni biu bolan, športnik, obkrožen z mnogo prijatelji, vesele narave a ni imel dovolj muči, da bi premagal to zmešano bolezen, ki ji pravimo RAK! najbolj žalostno izmed vsega je, da je biu star šele 51 let in je začel uživati ob svojem prvem vnučku, pred sabo je imel še zadnjih nekaj delovnih let, hčerki sta bili že odrasli, skratka čakalo ga je veselo življenje! biu mi je kot drugi oče, naučiu me je smučat, vozit kolo, plavat, kupil mi je prve rolarje, me vedno vzel sabo na morje, pr njemu sm preživela cele počitnice, skupaj sva doživela toliko nepozabnih dni in kar je najhujše, biu je človek, ki ga ne bo mogel nadomestiti nihče!!! zapustil nas je hitro, slovo od njega je blo mučno, skoraj se mi je zmešalo, vsa sm se tresla, nisem se mogla več obdržat na nogah, življenje se mi je zdelo brez smisla in hotla sm odit z njim, na tako občudovan drugi svet! smilla se mi je teta, ki se je do pogreba odlično držala. še vedno mam pred sabo sliko, ko je skoraj padla v grob, ko je zgubila zavest. dolgo nism dobro spala. zaprla sm se v sebe, nism pustila nobenga blizu, zatopila sm se v knjige, saj so mi le one odvračale misli od njega. minevali so meseci, minilo je pol leta. v šoli je blo vse dobro, novo leto je minilo v bol žalostnem vzdušju, veliko sm bla bolana in kar sm lahko povedala o novem šolskem letu je bilo le da je to leto GROZNO!!!! konc januarja sm bla že skoraj uredu. počasi sm se začela pobirat. šla sm na smučanje in se prvič po dolgemmmmmmm času zabavala. spoznala sm marijo, ki mi je bla takrat najbolša prjatlca. vedno me je poslušala, ker pa živi v draškovcu (na hrvaškem) sm vedla, da ne bo noben iz moje bližine zvedu za moje muke. pogovori z njo so mi zeloooo pomagali in počasi sm se pobrala in spet je moje življenje začelo dobivati smisu. zato ji bom hvaležna vse življenje in vedno bo mela posebno mesto v mojem srcu! v šoli je vse še dalje teklo kot po maslu, šla sm na par fešt, spoznala velik novih ljudi, se uklopla v razrd, pozabla na ljudi, k so bli nekoč moji sošolci in se delali moje prjatle pa me pol celo leto ignorirali, dobila velik prjatlov, ki jim res lahko rečem prjatli. počitnce sicr niso minile kokr sm si želela, nism ispolnla sm ene želje, da bi šla k mariji!!! ampak za to bo še časa, če bo vse po sreči že čez 2 mesca. najvažnu ap je da sm se zabavala. rana na mojem srcu je pa še kljub vsem velika in se ne bo zacella še lep čas. zato bi sm rada rekla: andrej ne poskušej me prizadet, kr ne vem če bom prenesla! pa da te ne bo zdej slučajnu kej strah, al pa kej druzga. sm res bi rada vedla kaj si mi hotu povedat s tisto pesmijo, pa če slučajnu mislm prov, upam da ni res!!!!! no zdej pa grem počasi spat, kr sm zlu utrujena, razlog zvete jutr v postu. prpravte se, bo zlo zanimivo za brat!!!!! nočko***
Post je objavljen 01.09.2007. u 23:35 sati.