Res ne vem kaj mi je blo, ampak doma so me nagovorili da grem na morje. Že ob smi pomisli na to, da se bom mogla drenjat v avtu 2 uri, mi je postalo slabo. Ampak kaj čmo, sm si rekla in se usedla v avto. Pot se je vlekla kot ponavadi, ni in ni blo videt konca. Pa se je le po uri in pol pred mao pokazala tabla Malinska. Juhu, pokala sm od veselja kr sm lahk šla vn iz avta. Iz pekarne je dišalo po kruhu in nism si mogla kej da ne bi šla prvo po kruh. Napokala sm se s štručkami, da se nisem mogla premikat. Ogledala sm si obalo, ki je bila še vedno enaka kot pred 3 leti, le stara raspadajoča ladja, ki bi bila lahko znamenitost tega kraja, se je že skoraj prevrnila na pomol. Res je v veliko sramoto Malinske, pa brez zamere! Sonce je pripekalo in ni trajalo dolgo, ko sem v kopalkah ležala na pomolu in nabirala barvo. Ure so hitro minevale. Odšli smo na sladoled ter obiskali dolgoletne prijatelje pri katerih smo dolga leta dopustovali. Dan je počasi hodil h koncu in js sm bla spet lačna. Po večerji smo še malo uživali v sončnem zahodu nato pa se počasi odpravili proti domu. Vožnja domov je ob zanimivih pogovorih hitro minila, postelja pa me je prav mamljivo klicala. Za mano je bil še en lep dan počitnic, ki nisem naredila nič pametnega. Kaj čmo, vsakmu se prlieže krajši odmor. Kot bi rekli učitelji:Ste dali možgančke na pašo!
Post je objavljen 30.04.2007. u 11:34 sati.