Zrela (rock) raznolikost
Pon 26.03.2007
3. festival Garage Explosion
Tavžntroža (Dolenjske toplice), My Buddy Moose (Reka, HR), Damir Avdić (Sarajevo, BiH), Res Nulius (Velenje), Welcomin' Committe in Flames (Zagreb-Tokio), The Cinders (Francija, ZDA) in Barakuda (Pulj, HR)
Dvorana Gustav, Pekarna, Maribor
23. 3. 2007
V treh letih se je ta enodnevni festival izkazal za ključnega v slovenski rock kulturi, ker je ob Festivalu FV edini, ki skrbi za vsaj enodnevno prireditev, na kateri sta merilo ustvarjalnost in izraznost, ne pa vsakovrstni drugi razlogi, s katerima se ponašata tako Rock Otočec kakor ljubljanski Orto fest, ki naj bi bila rockovska, a imata malo skupnega z rockom kot kulturo. Za nameček organizatorji primanjkljaje pokrivajo iz lastnih žepov, saj je festival nastal in se ohranja, ker skupina Muškat Hamburg ni več mogla gledati medijskega genocida, ki se v tem desetletju dogaja nad rock kulturo v Sloveniji. Za nameček je postavljen v mesto Maribor, ki daje na področju kulture prednost vsemu drugemu kot rock ustvarjalnosti. S somišljeniki je našla organizacijske rešitve in dokazala, da je povezovanje akterjev neke kulture, ki jim res ni vseeno, kaj se dogaja z njo, še vedno veljavna in gverilsko učinkovita strategija za preživetje tistih kulturnih oblik, ki v medijski dieti instantnosti vrednot in razvpitosti populistično komercialnega cirkusa nimajo kaj iskati. Tako ima »obroben« festival veliko večjo kulturno, regionalno in politično težo, kakor bi mu pripisali, ponuja pa v razmislek tudi vzorec, kako se boriti proti sodobnemu brezumju v kulturi in njeni odvisnosti od (komercialnih) medijev. Seveda vse to ne bi imelo nobene teže, če vsebina, torej estetski vidik festivala, ne bi upravičila njegove pobude, ideje, realizacije in pomena, saj so zgolj nastopi in (ne)kakovost končno merilo za kakršenkoli (glasbeni) festival.
Vsi nastopajoči so se izkazali z oblikovano, artikulirano in glasbeno podkovano kakovostjo, kar priča, da so časi »pankovske« amaterskosti nepreklicna zgodovina. Izraznost nastopov je bila vrhunska, če že skladnost med njo in globljo kakovostjo poetike ne. To velja za Damira Avdića in trio Welcoming Comitte in Flames, ki z določenim minimalizmom in silovitostjo prej – sicer zelo prepričljivo – predstavljata estetiko izraznega izbruha kot glasbene izpovednosti, kar je sicer povsem relevantno ustvarjanje, vendar bolj v tradiciji epater de burgeois kakor zavezana tradiciji ljubezni do glasbenega ustvarjanja. Delno to velja tudi za Tavžentrožo in Barakudo, le da so slednji ob vrhunski kakovosti bolj ujeti v križanje izvrstnega hitrega igranja in silovitosti, prvi pa izrazno širši in bolj raziskovalni, a oboji s skupnim imenovalcem premalo preseženih vplivov Zeke. Od ostalih je bil neprekosljiv nastop slovenskih rock and roll veteranov Res Nullius (ki ga je proti koncu kastrirala policija, saj je množično prikorakala v dvorano ter dobesedno ubila čarobnost nastopa in dogajanja), My Buddy Moose so bili izvrstna kombinacija sinteze rock and rolla in countryja in The Cinders odlični v melodičnem, spevnem in energičnem rock and rollu s pridihom punka, a so se vsi odlikovali z globoko glasbeno senzibilnostjo.
Tako smo bili priča odličnim nastopom klub tehničnim in represivnim težavam, gotovo pa je letošnji Garage Explosion pokazal zrelost in odlike, ki imajo trajno vrednost za rock kulturo na slovenskem.
Marjan Ogrinc
Post je objavljen 27.03.2007. u 09:24 sati.