Stotuku se razbudiv i morskite nanosi eve gi, dopatuvaat i vo ovoj den. Ene gi, gi gledam. Plimata na mojot zivot nadoaga. Ispolneta so stud i mraz poleka navleguva vo moeto telo. I povtorno. Deneska povtorno mi e ladno. Se smrznuvam. Ostaven nedopren od tvoite race baram toplina so nadez deka ke ja pronajdam vo bilo koe drugo srce. Potraga po nepoznatoto prodolzuva.
I sekogas koga stignuvam pred samata cel, vodata me povlekuva nazad so sebe i me ostava na bregot pokraj nea ga stojam. Stanav rob bez sindziri, rob na gospodar koj ne e covek.
Odaleku ja gledam morskata bura. Silni vetrovi go razbranuvaat moreto. I dobro e toa. Mozebi tokmu tie ke gi sovladat negovite sili, ke me prevzemat od nego i ke me odvedat sto podaleku od ovaa mesto. Morskiot breg e posakuvan, no za mene ne e. Sonceto uste odamna zaboravilo da mi pruzi makar i eden zrak koj ke bide dovolen za mojot nov svet ispolnet so ednostavni i prosti raboti, no sepak realni. Ispolnet so edna obicna ljubov.
Post je objavljen 06.02.2006. u 10:09 sati.