Okiten so zadovolstvo, nadezi i tragovi na svetlina ja digas casata i nazdravuvas vo moe ime. Ovaa e tvoj den. Opkruzen so iljada lica i svrten kon moeto celo mi nudis kapka od ona sto go ispi od tvoite usni. Go praznuvas denot na tvoite cuvstva kon mene. So nejasen pogled me poglednuvas i ja baras mojata raka. Sakas da go povedes prviot tanc so mene koj sigurno nema da ti zaviduvaat drugite na nego.
Cite oci se vpereni kon nas. Jas kako kamena statua im se pokoruvam na tvoite potezi i trgnuvam po tvoite cekori. Bez nasmevka, bez zbor prepusten na tvoite race ja igram ulogata na mojot zivot koja licno ti si ja rezisiral. Scenarioto napisano bez moe znaenje me napravi da veruvam deka i ne e tolku loso. I dodeka site uporno gledaat vo nasata igra, jas go zdogleduvam tvoeto neverstvo vo tvoite oci. Ne ti pomogna sekoe tvoe dvolicno dvizenje i toj kostum sosien od svila na koj ostanuvaat tragi od mojot dopir. Sigurno edvaj cekas da go izmies.
No jas sepak prodolzuvam prepusten na ritmot na tvojata zelba. Plasejki se od ocite na ostanatite se prepustam i na tvojot baknez koj e nesto posledno upateno denes kon mene od tvoja strana. Posledno, no sepak tolku slatko.
Post je objavljen 05.02.2006. u 08:39 sati.