Jas, bozji rob i sin na eden smrtnik porasnat megu nekoi nepoznati sustestva go podaruvam ovaa nevino srce na nekoj koj znae sto znaci da se bide covek i zitel na coveckiot svet.Jas, sin na nevidena priroda i na tatko koj saka da me vozdigne na nivo koe ne go poznavam, se obiduvam da zastanam i da se prasam koj sum vsusnost jas.Ja preskoknuvam granicata i gledam siroko pole.Samo jas tuka.Zlite sili me sledat.Sakaat da me vratat vo nivniot svet, vo svetot vo koj ne pripagam.Stanav otpadnik od nivnoto opstestvo.
Brzam i begam od niv so zelba da stanam covek.Posakuvam da bidam realnost, covek koj cuvstvuva dobro i loso.Preskoknav sest planini, preplivav sedum morinja i seuste ne sum covek.Mora da se sluci toa.Veruvam vo sebesi.Legendata koja go objasnuva ovoj cin e vistinska.Mora da me obzeme cuvstvo na strav i temnina koja ke me dopre.Go gledam tamu nekade daleku coveckiot svet ispolnet so raboti koi gi sakam, koi mi trebaat.Brzam i ponatamu.Ne se predavam.Moram da stanam covek.Mora da se sluci toa.I sigurno se prasuvate zosto? Odgovorot e ednostaven.Sakam da sum ziv!
Post je objavljen 19.01.2006. u 00:43 sati.