Uste edno utro tazno i osameno.Koj znae po koj pat nokta ja pominuvam sam, bez da te pocuvstvuvam.Duri i go zaboraviv tvojot dopir.Uste edno utro ispolneto so nemir, so prazni race i prazna postela.Kade i da se svrtam, vo sekoj agol od sobata kako da te gledam i sekoe nesto me potseka na tebe.
Da.Te gledam.Tamu nekade dlaboko vo mislite vrezan e tvojot lik, tvoeto ime.Zasekogas.Belite zidovi okolu mene se obiduvaat da mi ja osvetlat sobata sto poveke, da mi dadat volja da stanam i da prodolzam ponatamu niz zivotot.No sekoj obid na sekoe nesto e zaluden.
Tisinata koja e prisutna me ispiva.Pocnuvam da venam.Veke podolgo vreme ne go slusam tvojot glas vo ovaa soba, ne me budi nautro.Veke podolgo vreme tvoite usni ne me ljubat i ne mi posakuvaat dobro utro.I sega razmusluvam sto da pravam.Kade e izlezot na seto ova?Se obiduvam na sekoj mozen nacin da se smiram, da se priberam, no srceto i ponatamu uporno te bara, te dovikuva so glas koj ti ne go slusas.Neznam kolku mi veruvas.Mozebi nekogas kriev nekoi raboti od tebe, no sega te molam veruvaj mi.Deneska sum iskren.Mi trebas.Premnogu mi trebas ljubov moja.Dojdi.Neumorno te cekam.Mestoto pokraj mene seuste e prazno.
Post je objavljen 07.01.2006. u 11:14 sati.