Rokerji pojejo pesnike na cedejih
Ne podlegamo uličnemu snobizmu
Dušan Hedl, vodja založbe Subkulturni azil in motor zasedbe CZD
Foto: Bojan Tomažič
Dušan Hedl: "Ločevanje na to, da je nekaj bolj poduhovljeno kot drugo, mi gre na živce."
Pri mariborski založbi Subkulturni azil sta pred kratkim na eni zgoščenki izšla še tretji in četrti del niza, imenovanega Rokerji pojejo pesnike. Kot prejšnji dve tudi ta prinaša poezijo v glasbi manj znanih ali še ne uveljavljenih mlajših pesnic in pesnikov, ki jih je za zbirko izbrala Petra Kolmančič. Glasbene skupine, ki so uglasbile poezijo, je izbral vodja založbe Subkulturni azil, neutrudni Dušan Hedl.
- Kaj želite doseči z literarno-glasbenim projektom Rokerji pojejo pesnike?
"Namen tega projekta je promocija različnih umetniških del na različnih konzumentskih poljih. Kajti, čudim se, kako tudi umetniška srenja podlega mehanicističnemu družbenemu ustroju v stilu "vsak naj dela svoje in bo najbolj prav in najbolj kvalitetno". Takšen princip pride prav pri tehničnem organiziranju, pri izvedbi projektov. Nikakor pa po moji presoji ni priporočljiv v ustvarjalnem okolju. Torej tam, kjer se umetniška dela rojevajo. Seveda morata izdaja in predstavitev CDja upoštevati vse principe ekonomije kulturnega menedžmenta. Vse bolj se mi dozdeva, da se posamezni umetniški krogi med seboj toliko oddaljujejo, da sploh ne opazijo, da bi združitve oddaljenih svetov lahko prinesle zelo kvalitetne novosti. Kar sem pravkar povedal, je princip funkcioniranja rasti kapitala v moderni družbi. Ko informacija z ene strani na drugo stran sveta oplemeniti kapital. Torej je v neki točki trgovsko usmerjen subjekt v razmišljanju pred umetniškim.
Zanimive so že ločnice na modernoglasbeni sceni. Kako se v zadnjem desetletju oblikujejo posamezne, po žanrih ločene glasbene scene v svoje podsvetove, kar bolj opisuje mehanicistično družbo, kot pa ji parira. Lahko sem še bolj kritičen, ta samovarovalni mehanizem posameznih subkultur, ki rezultira v zapiranju lastnega kroga, v svoji biti podpira funkcioniranje kapitalistične družbe v osnovi. So pa te vase zaprte glasbene scene dolgočasne. Dolgočasne so v smislu, ker ne premorejo tolerance. To je bilo opisovanje globalnih trendov v pop kulturi. Meni pa je vsa kultura pop, tudi klasična glasba, saj vso kulturo sprejemamo preko enakih modernih medijev oziroma nosilcev oziroma propagatorjev. Pri tem je pač določen del pop kulture bolje ali slabše podprt z izobraževalnim sistemom.
S projektom Rokerji pesnike seznanjamo en svet z drugim. Svet pesnikov in literatov se sreča s svetom takšnega ali drugačnega rocka, bolj ali manj medijsko izpostavljenega. To se v praksi vidi na koncertu, ki ga priredimo enkrat letno in na katerega povabimo vse sodelujoče, ki pritegnejo še svoje kroge. Navdušenje in zabavnost, kvaliteta preživetega večera je nepopisna. Vsebin za pogovor je na pretek. Prava delavnica odnosov med ljudmi oziroma med različnimi svetovi. Tega se veselim.
Treba je povedati še to, da sem projekt prvič organiziral, ko sem bil direktor na radiu MARŠ, kot dodaten program v živo leta 1995. Potem sem ga nadaljeval pri MKC Maribor. Zanimivo je dejstvo, da je na slovenski sceni potem postalo modno organizirati glasbeno-literarne projekte. Pa so medtem že utihnili, saj ni pričakovanega pritoka sredstev z ministrstva ali občinskih kulturnih podpor."
- Kako ste izbrali pesnike in poezijo za uglasbitev?
"Pesnike izbira Petra Kolmančič. Gre za mlajšo generacijo slovenskih pesnikov. Ta odločitev je zavestna, saj je po zgodovinski izkušnji pričakovati, da bodo udeleženi pesniki nekoč postali velika imena slovenske literarne scene. Sodelujoči pesniki izhajajo iz kroga knjižne zbirke Frontier oziroma njenega literarnega dela. Prihajajo tudi iz kroga sodelavcev artzina Sirota Jerica. Jasno pa je, da ta krog ni zaprt in ekskluziven in so udeleženi tudi pesniki iz drugih založniških okolij."
- Kaj pa glasbene skupine?
"Izbor glasbenikov je moje dejanje. Pomembno je, da se izvajalci v širokem pomenu besede lahko uvrstijo v okvir rock glasbe. Čeprav ima rock v današnjem času slabšalni pomen v smislu, da se je razprodal. Vsaj bolj ortodoksni izvajalci in mnenjski voditelji pravijo tako. Pri tem pa se ne omejujem vzeti skupine iz čistega undergrounda, od najbolj ortodoksnih, do izvajalcev, ki težijo k mainstreamu. Pomembno je, da projekt spoznajo kot pozitiven, da se v njem najdejo. Pomembno je tudi, da se skozi projekt promovirajo dokaj neuveljavljene scene. Zakaj ne bi tudi takšen projekt v bodoče našel na primer postavitev v Cankarjevem domu? "Izkušeni" v poslu mi pravijo, da bom potem moral vzeti medijsko najbolj uveljavljene in mainstreamovske rock izvajalce. Zakaj potem zgolj tiste, ki veljajo za rock, zakaj ne bi povabil tudi turbo folk? Ne? Resno mislim. Ločevanje na to, da je nekaj bolj poduhovljeno kot drugo, mi gre na živce. To imenujem ulični snobizem, ki mu podlega tudi veliko festivalov v Sloveniji. In še nekaj. Družba mora funkcionirati kot selekcionistična in ne ekskluzivistična. Torej morajo novi, ki izstopajo - ali so to projekti ali so to posamezniki -, dobiti možnost predstavljanja s preskokom nivojev. Kulturna scena ne more funkcionirati kot radijska postaja, ki ob svojem prazniku priredi tombolo, avto pa dobijo poslovni partnerji. Torej ljudem se ne nudi niti realizirana materialna iluzija. Menim, da ljudje potrebujejo vsaj iluzijo. Se moram popraviti, ne delam si iluzij, da je kulturna scena nekaj drugega ali drugačnega, bolj sofisticiranega od kateregakoli biznisa ali družbene dejavnosti, od peke žemlj ali prodajanja avtomobilov ali tržnice. Torej je lahko tako, kakor se komu zazdi, ki ima moč. To je pravilo demokracije in pretoka kapitala. Dokler gre. Zaenkrat bomo ostali v okvirjih domačega rocka s tujimi gosti, kot je na zadnji zbirki Rokerji pojejo pesnike skupina V3 in Rick Klaus Theis iz New Yorka."
- Med skupinami je nekaj takih, za katere bi lahko rekli, da same predstavljajo tesno povezavo med poezijo v klasičnem smislu in rock glasbo, recimo Kvinton ali Xenia alias Ksenija Jus.
"Takšni izvajalci imajo že izdelan odnos in so prvi, ki so obenem najbolj zainteresirani za takšne projekte, saj je to njihovo domače okolje. Je pa tudi zelo zanimivo sodelovanje z izvajalci, ki tovrstnih izkušenj nimajo, saj gre za zelo spontane reakcije, iz katerih se izcimijo zelo dobri glasbeni posnetki. Ponavadi so to presežki. In ni malo skupin, ki potem te pesmi uvrščajo v udarni del svojih koncertov. Užitek je to videti, ko greš slučajno na koncert kakšne skupine in se zalotiš, da si del scene. To je super. Tako sem s projektom Rokerji pojejo pesnike povzročil zelo zanimivo fluktuacijo ustvarjalcev in njihove publike med seboj."
- Kakšen je odnos med poezijo, besedami in glasbo, napevom?
"Pri projektu Rokerji pojejo pesnike smo se odločili, da, vsaj zaenkrat, zadevo pustimo zelo odprto. Pesnikom ne svetujemo, da naj pišejo za pesem, za "song", niti glasbenikom ne govorimo kako in kaj. Vsi udeleženi glasbeniki dobijo pesmi vseh sodelujočih pesnikov in izberejo pesmi po svojem okusu. Nekateri pesniki napišejo kaj posebej za projekt, drugi dajo zgolj svoj izbor svojih del. Zanimivo pa je, da je na koncu vse oblikovano, kot da ni bilo vsega tega organiziranja, kot da je vsaka pesem, vsak zvočni izdelek zlit z besedilom. Kot da je že ves čas bil takšen. Seveda je glasba močan medij in se lahko komu zdi, da prevladuje v končnem izdelku. Vendar to ni res. Prvič, ne gre za recital, temveč za uglasbitev. Drugič, ne izbiram preveč zahtevnih artističnih izvajalcev, temveč konkretne avtorje glasbe, ki imajo vsi po vrsti potencialni doseg širokega občinstva. To najbolje dokazuje zadnja kompilacija, ki je zelo poslušljiva in na kateri so sami hiti. Jaz jo tako slišim. Po izredno pozitivnih odzivih pa tudi tako sodim o njej."
- Kdaj besedilo postane poezija in kdaj napev glasba?
"Menim, da so to lahko obrtniške debate ali pa debate zabluzenih umetnikov, ki nimajo druge teme pogovora. Ene teorije o moderni kulturi, h katerim se nagibam, pravijo, da bo kultura kot taka, kot jo poznamo, izumrla. Kultura kot sociološki pojem, ki ga poznamo zadnjih dvesto, tristo let. V kulturi ni več mogoče uporništvo. Kultura postaja dekoracija, dizajn oziroma interijer. Tako je tudi pesem, napev ali glasba dekoracija zvočnega prostora ali besedilo oziroma literarno delo dekoracija prostora, v katerem je brana. Tako postane nekaj oziroma je pesem za nekoga postala poezija, ko se njemu to zazdi, in napev glasba takrat, ko jo on kot tako sliši. Svinjsko riganje je lahko odlična glasba in odličen plesni moment za nekoga, ki jo tako sliši. Meni je. Te debate torej prepuščam tistim, ki morajo obrtniško obvladovati določene marketinške prijeme in posamezne trge. S tem ne mislim negativno o tem. Kajti tudi sam sem, ko se ukvarjam s kulturo in glasbo, večino časa kulturni menedžer. Tudi na ustvarjanje posameznega glasbenega ali drugega dela gledam iz menedžerskega zornega kota. Torej iz ekonomije ustvarjanja. In ko se pogovarjam z uspešnimi ustvarjalci doma in po svetu, se mi potrjujejo moja prepričanja. Tudi umetniško delo se mora v nastajanju podrejati tako imenovani ekonomiji forme in vsebine. Tudi če namerno kršimo ta pravila, je to pač ireverzibilna oblika iste ekonomije nastajanja umetniškega dela."
- Kulturni menedžer ste in član skupine CZD. Torej imate pogled z obeh strani. Kako v skupini ustvarjate besedila in glasbo?
"Kakor kdaj. Jasno je, da CZD nismo samo bend, ki je jahal na določenem trenutku, ki je lahko, odvisno od posameznika, družbeno angažiran ali pa najstniško objesten ali ekonomsko opravičljiv. Kakorkoli obračamo, dejstvo je, da je skupini CZD glasba pomembna, dejstvo je, da so pomembna tudi beseda, način dela je dokaj običajen. Mi nismo drugačni, nikoli nismo bili, kajti drugačni se trudijo biti vsi drugi. Skupina CZD - Center za dehumanizacijo - je skupek ljudi, ki zagovarja človeka in ne drugačnost kot prodajni element. In smo spet tam: smo najbolj drugačni. Tako tudi delamo besedila in glasbo, kot obrtniki, ekonomisti. Ne kot umetniki. Slovenci so radi romantični umetniki, potem pa jih zajebe kulturna politika in delajo samomore. Raje ponudimo proizvod, zaradi katerega kulturna politika naredi samomor."
- Načrtujete še kaj podobnega?
"Nov projekt se bo imenoval "Ukinitev institucij, ki uravnavajo nacionalne kulturne tokove". Ne samo te, tudi mednarodne, ki vplivajo na potek dogajanja v lokalnih okoljih. V prvem primeru gre za vzdrževanje tako imenovanega nacionalnega kulturnega interesa, v drugem za kolonializacijo. Vsi ti pojmi so v moderni globalni družbi preživeti oziroma bodo. S temi institucijami se vzpostavlja nenaravno neravnovesje toka dogodkov oziroma se preprečuje prevrednotenje vrednot, ki bi naj pomenilo napredek. Vse je iluzija. Prepričan sem, da kultura izgublja svoj pomen, kot ga je imela do sedaj. Torej: turbo folk je najmanjši problem. Pojmo pesnike!"
Milko Poštrak
Post je objavljen 01.08.2005. u 12:41 sati.