Odtis bienala po bienalu - triumf prostora Tobačne
Sunek - 26. grafični bienale Ljubljana, Tobačna Ljubljana. Spremljevalne razstave: Raymond Pettibon, Najlepše grafike, Prva linija, Mednarodni grafični likovni center - Grad Tivoli.
Allora & Calzadilla, Mejnik: stopinje, 2001-2002, del skupinskega projekta Trienala Poli/Grafike San Juan, Latinske Amerike in Karibov, Portoriko, ki mu je mednarodna žirija dodelila letošnjo častno veliko nagrado
Besede, besede, besede
Slovenska kritika je opazila izpust besedice mednarodni. Ko Anglež govori o "art exchange", izmenjavi umetnosti, ne uporablja več zveze "foreign artist", tuji umetnik, temveč jo nadomesti z "international artist". Zdi se, da inter-, torej tisto kar je vmes in med, kar povezuje oziroma je del povezav, postaja tokrat eksistencialno pomembno. V naš vsakdanjik prodira internet (medmrežje - zanimiv izraz), v predalčnik umetniških zvrsti pa smo nedavno dodali intermedijsko umetnost. Navsezadnje se tudi latinski "interesse", ki pomeni "biti vmes", prav dobro prilega današnjemu času. Za zaključek pa pridružimo še lepilo, ki se imenuje enter-tainment, zabava, ki nas drži skupaj. Umetnostni sistem se kot micelij širi tja, kjer najde prostor in hrano, pojem mednarodni pa postaja v obdobju ekonomskih, socialnih in kulturnih globalizacijskih trendov samoumevni interface oz. vmesnik, ki smo ga ponotranjili. In to tako zelo, da lahko - kot bomo videli - govorimo o njegovih notranjih mejah.
Še primer "mednarodnega" izpuščanja besed iz naslova: junija 2003, dan po otvoritvi prejšnje edicije grafičnega bienala, je izšel na naslovni strani prestižnega Guardiana članek, v katerem avtorica recenzira prvo pregledno razstavo risb slavnega Damiena Hirsta ter jo umesti v okvir "Ljubljana Biennial of Art". V tej zgodovinski omembi je "graphic" je izginila morda zaradi površnosti, verjetno pa zaradi "print", angleškega izraza za grafiko. Kakorkoli že, večina jezikov kljub vsemu ohranja starogrški koren graphein, ki izvira iz časov, ko so z ošiljeno paličico oz. stylusom vpraskali informacije v ploščice, prevlečene z voskom. Jezik priča o tem, da pisanje in risanje izvorno nista jasno razločena, latinska beseda "graphicus" namreč pomeni slikovito. Pa saj tudi črke pravzaprav rišemo, da ne govorimo o hieroglifih ali azijskih pismenkah, ki so ideogrami, ideja v sliki/besedi. Ni naključje, da prav v 15. stoletju, ko Gutenberg prične tiskati knjige, vzcveti tudi grafika kot veja likovnega ustvarjanja pa tudi sredstvo reproduciranja, ki ponudi "posnetek" žlahtnega likovnega dela, sicer v omejeni nakladi in signiran, širšemu krogu publike in kupcev. Zoran Kržišnik, pobudnik Grafičnega bienala sredi petdesetih, dolgoletni direktor Moderne galerije in nato MGLC, v katalogu bienala zapiše, da je bienale z vstopom v tretje tisočletje zamenjal Dürerja in Gutenberga, in s tem poudaril tisk/reproduktibilnost in demokratičnost dostopnosti del, ki ustrezajo informacijski dobi, a s tem doživel potrebno prenovo. Lilijana Stepančič, direktorica MGLC, poudarja, da so današnje nove paradigme postmedijske umetnosti, ki izhajajo iz digitalizacije podobe, fluidnosti dela in njegove vpetosti v družbene odnose, grafiki veliko bolj naklonjene kot jim je bila paradigma moderne umetnosti. Te paradigme sta udejanila ne le bienala v letih 2001 in 2003, temveč tudi kontinuirani razstavni program, ki odgrinja določen aspekt grafičnega v širokem diapazonu pomenov. Omenimo le nekaj projektov v 2006: razstava Street Art, kostumografije Alana Hranitelja in Vizualne podobe gramofonskih plošč. Tudi to so pokazatelji, da ob že okrog stotih bienalih sodobne umetnosti širom sveta, njih vitalnosti, izčrpanosti ali celo škandaloznosti (nedavni primer Tiranskega in Praškega bienala), grafični bienale v Ljubljani ubira specifično pot z natančno zasnovanimi koraki. Bienale je prireditev, ki je vraščena v okolje.
Foto: Tomaž Lunder
Instalacija Brooklynskega muzeja - Devorah Sperber: Po zadnji večerji (digitalna interpretacija), 2005, podoba iz 21000 motkov sukanca
Odtis odtisa
Tako kot v projektu avtorjev Allore & Calzadilla, ki si ga izposojamo izmed okrog 300 razstavljenih del letošnjega bienala, so tudi stopinje ljubljanskega bienala večznačne, saj je njihov material samo okolje. Potem, ko teža zariše stopinje, se sledi prepletajo, tudi brišejo druga drugo, ostajajo pa ploščice z vrezanimi sličicami, ki so bile pritrjene na podplate. In prav tako kot so stopinje oporečnih Portoričanov po prepovedanem področju izvajanja ameriških orožnih vaj dokumentirane na fotografijah, je tudi vseh 26 bienalov shranjeni v katalogih. Tokrat v 400 strani debelem berilu tekstov o grafični umetnosti v diskurzu zelo razlikih okolij, ki je bogato ilustrirano s dvostranskimi fotografijami prostorske postavitve razstave.
Letos se je zgodil prvi naslov ljubljanskega grafičnega bienala - Sunek. Sunek povezuje dve točki, a določi drugo lego. Če si privoščimo zvočno igro z besedo Thrust, ki je uradni angleški prevod Sunka, in jo skozi izgovorjavo nehote povežemo s "trust", kar pomeni zaupanje, v več jezikih pa tudi trust kot združenje sorodnih podjetij, se zgodba sestavi. Sunek je namreč le pretres situacije v grafični umetnosti in to na galanten način: ob 50. obletnici je odprl vrata sorodnim "podjetjem" okrog zemeljske oble, večinoma tistim, kjer prva točka obstaja, torej so že sodelovali z ljubljanskim bienalom. Avtor zasnove in umetniški vodja letošnjega bienala Jure Mikuž je povabil k sodelovanju osemnajst ustanov iz osemnajstih držav iz Evrope, obeh Amerik, Afrike in Azije, ki se ukvarjajo s sodobno grafiko: osem organizatorjev bienalnih in trienalnih prireditev, tri nacionalne ustanove (Pariz, Madrid, Rim) ter sedem lokalnih mednarodnih muzejskih ustanov, ki delujejo kot producenti in/ali imajo grafične delavnice, tako tradicionalne kot digitalne.
Struktura razstave Sunek, ki je predstavila kar 149 umetnikov, je dekonstruirala vzvode moči kuratorjev, ki postajajo sporni na številnih bienalih. Mikužev koncept je poudaril institucionalni aspekt do te mere, da so kuratorji v službi svojih institucij in njihove zgodovine, saj jih je povabil, da z izborom del predstavijo ne le avtorsko izbiro, temveč srž zbiralnega, razstavljalnega, pedagoškega in raziskovalnega dela svoje ustanove. Sunek tako ni pogrešal za bienale tako simptomatične usklajenosti pogledov kuratorskih timov, saj smo smo si ogledovali razstavo osemnajstih razstav, ki je vsaka po svoje odgovarjala na vprašanje, kakšna je vloga in prihodnost grafike v sodobni umetnosti. V enem prostoru smo lahko zaobjeli stotero različic odtisov, v rklasičnih tehnikah kot so lesorez, linorez, jedkanica, suha igla, akvatinta, sitotisk, kolagrafija kot tudi novejših kot je lučno "vrezovanje", na različnih nosilcih (ročno izdelan papir, platno, svila, plastika, tekstil, tla prekrita s ploščicami, etc.), veliko je bilo tudi risb, skulptur, instalacij ter video in računalniških del. Zdaj pa imamo v katalogu še skrbne preglede, analize in projekcije tako kustosov kot umetnikov, ki govorijo o narodnih motivih ali nomadizmu, o identiteti ali idejnem konceptu, o mnogokratnosti in naključju, o neprilagodljivosti konvencionalnih konceptov ali digitalizaciji grafike, etc.
Ob tej raznolikosti ne razumemo dejstva, da so takorekoč vsi vabljeni - kljub namigu v vabilu - pri izboru sledili nacionalnem ključu. Tezi o novodobnih lokalizmih jemljejo ost financerji povabljenih institucij. Koliko več dela je z iskanjem sredstev za pokritje stroškov gostujočih tujih umetnikov (naslovniki so tuja predstavništva), bi vedela povedati kuratorja Breda Škrjanec in Božidar Zrinski, ki sta povabila v selekcijo MGLC poleg Marije Starič Jenko in Almire Sadar in dua Son:DA še Ingrid Ledent in Antwerpna, Federica Pietrello iz Rima in Annu Vertanen iz Finske. Če je bil ljubljanski grafični bienale celo pred gibanjem Neuvrščenih in v času hladne vojne globalen avant la lettre, je danes prav v tem smislu osiromašen. Odtis današnje globalizacije.
Bla bla bla
MGLC je tudi tokrat v svoji hiši gostil spremljevalne razstave bienala. Poletni atraktor je bi bila prav gotovo razstava z udarnim naslovom Prva linija, ki je gostobesedno odprla arhive čez sto avtorjev in skupin, ki so ustvarjali avantgardne in alternativne tiske od šestdesetih let do danes. Prvi liniji je uspelo - kar je v primeru velikih preglednih razstav v Ljubljani prava redkost - pokriti celotni teritorij Slovenije, saj vključuje recimo instalacijo koprskega M&KCja Marka Breclja, ob plakatih in letakih ljubljanskega Diska Študent, FVja in Ane Monro pa je stena tapecirana s provokativnim dizajnom rock scene severovzhodne Slovenije, ki jo je očitno hranil angažma Dušana Hedla in Centra za dehumanizacijo. V vitrinah najdemo prvi slovenski fanzin Bla bla bla, ki je izšel prav tako iz te scene, pa recimo mariborske Kmečke in rokodelske novice, ljutomerski V.I.T.R.I.O.L, umetniški fanzin Sirota Jerica, etc.. Dokumenti, ki so sicer temeljili na kopiranju, se v galeriji spet spreminjajo v originale. Muzej ostaja nenadomestljivo mesto kritičnega diskurza, saj z zbiranjem in arhiviranjem skladišči zgodovinski spomin, ki medializirani družbi polzi skozi prste, hkrati pa je zmožen v času nenehno reflektirati lastno početje, kar je tematiziral prav Sunek.
Tovarna - muzej - tovarna
Potresni sunek praviloma povzroči spremembe prostora: leto je bilo prvič, da ljubljanski grafični bienale ni postavljen v galerijski, temveč v industrijski prostor. Tektonski premik je zahteval že ambiciozen koncept sam po sebi: razstavljalcev je bilo toliko, da jih ni bilo mogoče spraviti pod streho ene umetnostne institucije v Ljubljani, saj je prostorska stiska kroničen problem sodobne likovne umetnosti. Moderna galerija poka po šivih (programsko in fizično) že brez Sunka, drobitev prizorišča na več primernih galerij in muzejev v mestu pa bi pozornost že tako raztreščenega gledalca in poletnega flaneuja še razsrediščila. Hkrati bi taka predstavitev onemogočila interakcije med deli, ki črpajo ne le iz objekta, ampak seveda tudi iz kontekst, okvirja, ozadja in relacij.
Prvo nadstropje ene od hiš Tobačne Ljubljana, v kateri sicer domuje Tobačni muzej (kot enota ljubljanskega Mestnega muzeja), skriva 2000 kvadratnih metrov krasnega prostora, ki se je očitno navzel barve in vonja tobaka, in kot takšen gotovo "zakrivil", da se je število obiskovalcev izpred dveh let povišalo kar za 2.500, končna številka pa je v sto dnevih presegla 10.000. Tobačna tovarna je bila leta 1872 načrtovana kot lična skupina zgradb v tipičnem industrijskem arhitekturnem slogu druge polovice 19. stoletja. Preproste jeklene stebriče s stiliziranimi kapiteli, zidne pilastre, številna okna, tla s ploščicami in kup drugih detajlov ni bilo lahko utišati in vkomponirati v celoto z raznolikimi razstavnimi elementi, ki jih je prinašalo 21 kuratorjev. To je vsekakor uspelo skupini študentov Fakultete za arhitekturo pod mentorskim vodstvom prof. Vojteha Ravnikarja, ki so zasnovali členjenje s predelnimi stenami, etc. V katalogu bienala ali na katerem drugem mestu pogrešamo tekst o transformacijah prostora Tobačne, ki bi se s Sunkom pridružil apelom slovenskih arhitektov, ki so očitno le klic vpijočega v puščavi. Ob užitkih sprehodov skozi "malo" dvorano sicer 5,2 hektarja velikega kompleksa tobačne tovarne, ki sta jo pred kratkim kupili podjetji IMOS in SGP Graditelj, lahko namreč le upamo, da ne bomo v naslednjih nekaj letih prisostvovali verigi umetniških dogodkov, ki bodo v resnici krojili pogrebne svečanosti pred likvidiranjem odsluženih industrijskih objektov. Prostori Tovarne koles Rog, mestne klavnice in Cukrarne - če omenimo le ljubljanske arhitekturne spomenike industrijske dobe - predstavljajo pri nas mrtvo točko prenove in konservatorstva, v tujini pa so tovrstni objekti hit, saj se obnova izkaže kot dolgoročno dobičkonosni projekt. Omenimo le prenovo opuščene londonske toplarne Batersea v Tate Modern, transformacije opuščenih industrijskih prostorov v Porurju in na Dunaju, Veletržno palačo, ki hrani del zbirke praške Narodne galerije, ali Norrkoping na Švedskem, kjer so v tekstilni tovarni uredili univerzitetni center, v opuščeni tovarni papirja koncertno dvorano, v tkalnici pa Muzej dela. Morda pa raje zgradimo ljubljanski MoMA (tudi pravljično zgodbo o tem njujorškem arhitekurnem podvigu najdemo v katalogu). Ko bi Sunek dejansko premikal misli!
Helena Pivec v Veceru
Post je objavljen 08.10.2005. u 12:37 sati.