Z Dušanom Hedlom, soavtorjem enega prvih slovenskih fanzinov
V vsakem fanzinu odmeva scena, ki ga sproducira
"Polje oblikovanja je danes mnogo bolj nezanimivo; sedaj je to, kar smo mi počeli, inkorporirano v marketing in z umetniškega stališča ni več zanimivo, ker je hiperproducirano"
Foto: David Bergstrom
Dušan Hedl: "Danes nihče več nima časa za poglobljene analize."
Prva linija - Avantgardni in alternativni tiski v Sloveniji od konceptualizma do danes v Mednarodnem grafičnem likovnem centru je bila spremljevalna razstava 26. grafičnega bienala. Razvojna linija v slovenski umetnosti v zadnjih štiridesetih letih - od konceptualnih praks skupine OHO do projektov sekcij NSK in današnjih intermedijskih praks - ni enoznačna, temveč večplastna in interdisciplinarna, o čemer pričajo številni razstavljeni plakati, letaki, vabila in druga razmnožena avtorska dela, periodika, reklame, pamfleti, umetniške knjige, internetni projekti, tapete, dopisna umetnost, artefakti in celostne podobe.
Med njimi najdemo tudi fanzine, komunikacijsko sredstvo subkultur. Med protagoniste mariborske scene, ki je ustvarila pomemben delež plakatov in fanzinov, predstavljenih v okviru Prve linije, sodi tudi soavtor enega prvih slovenskih fanzinov, Dušan Hedl.
- Tokrat so plakati in fanzini, ki so sicer že našli svoje mesto v publikacijah vaše založbe Frontier, predstavljeni tudi na stenah galerijskega prostora in v zastekljenih vitrinah ljubljanskega mednarodnega grafičnega likovnega centra. Ste kdaj kaj takšnega pričakovali? Se je veliko tiskanih zadev iz več kot dveh desetletij izgubilo?
"Vedno smo (Center za dehumanizacijo in druge organizacijske forme, v katerih sem deloval) s svojimi dizajni tudi razstavljali v galerijah, resda so to bile manjše galerije, kot so ŠKUC, Galerija 88 oziroma Media nox ali društvene galerije po Sloveniji, a nič manj pomembne, kot se je izkazalo kasneje. Zadnje čase smo s svojo dejavnostjo prisotni tudi v osrednjih slovenskih galerijskih prostorih, saj sem leta 2003 sodeloval tudi pri 4. Mednarodnem trienalu slovenske sodobne umetnosti U3 v Moderni galeriji Ljubljana.
Kar zadeva pričakovanja, je tako, da je moja primarna dejavnost organizacijska in produkcijska, bolj natančno: iniciiram in/ali produciram projekte s področja moderne kulture domačega okolja. Pri tem je prišlo tudi do situacij, ko smo (soavtor razstavljenih tiskov je Bojan Tomažič) nastopili v vlogi oblikovalcev fanzinov, plakatov, lepljenk oziroma kolažev. Treba je jasno povedati, da so ti bili v svojem času inovativni in izredno provokativni, popolna novost v tem prostoru. Tako kot je sedaj novum punkovski pevski zbor Punkappella, ki ga delamo skupaj s kolegi iz New Yorka. Prehod iz profanega v umetniški artefakt se zgodi, ker prihaja do prevrednotenja vrednot, celo do gradnje, poudarjanja in vzdrževanja vrednot. Zdi se paradoksalno, ampak izstop iz sistema umetniške produkcije ni več mogoč. Produkt v sodobni umetniški situaciji enostavno ne more več biti absolutno nov. Izstop bi lahko bil le v obliki deaktiviranja. Pa še neaktivnost bi takoj postala umetniški akt, če bi se prezentirala v prostoru moderne umetnosti. Prehod v nacionalne arhive umetnosti (mednarodni grafični center bo izbor naših artefaktov odslej hranil v redni zbirki) je bil pričakovan. Moram reči, da sem se tega ves čas zavedal, nisem pa mogel predvideti, kako in v katerih prostorih se bo to udejanjilo. Svoje zavedanje o zbiranju, arhiviranju in prezentiranju lahko potrdim tudi s svojim projektom Muzeja rock and roll evolucije, ki ga gradimo v okviru zavoda Subkulturni azil. Tako lahko z veseljem povem, da se od grafičnega materiala, ki smo ga sproducirali v zadnjih 25 letih dela, ni izgubilo nič."
Zgodba o mladinskem rock klubu
- Je bil fanzin kar obvezna priloga glasbenemu izdelku ali samostojna zadeva?
"Fanzin je praviloma samostojen izdelek, včasih se je nenaključno pojavil tudi ob nosilcu zvoka. Center za dehumanizacijo je bila vedno glasbena skupina, ki je posegala na druga področja ustvarjanja. Od grafičnega oblikovanja, ki je tokrat razstavljeno, do videa, slikarstva in teorije. Menim, da umetnik ne more stopiti pred javnost brez lastnega teoretičnega diskurza, brez lastne izdelane pozicije do preteklih dosežkov in aktualnega dogajanja v delokrogu. Ta pa je lahko zelo širok in menim, da mora biti univerzalen oziroma mora težiti k temu. Drugače nič od niča, drugače se gibaš zgolj v prostoru profanega. Da se razumemo: ne zaničujemo profanega, moram celo reči, da se v njem zelo dobro znajdemo in v njem delujemo, s to razliko, da ga poskušamo osmisliti. V praksi ne razlikujemo profanega od umetniškega. Umetnik mora imeti lastno teoretično izdelano stališče, tako kot ga mora imeti ekonomist. Vsak, ki naredi "pizdarijo", jo mora znati razložiti. Če je denimo ukradel denar, bi moral imeti pripravljen teoretični diskurz - pravno pojasnilo - o tem dejanju, ha, ha... Sami smo vedno kradli ustaljen mir na domači kulturni in pop sceni, kulturnopolitični sceni in o tem imamo izdelano stališče, zakaj tako."
- Kakšna pa je bila odmevnost fanzinov v tistem času? Imate zanimivo izkušnjo, saj vam je uspelo v severovzhodni Sloveniji ustvariti rock sceno v vaškem okolju, kar je kasneje vzpodbudilo Rajka Muršiča, da je fenomen obdelal v doktoratu in ga predstavil v knjigi Trate vaše in naše mladosti: zgodba o mladinskem rock klubu. Kakšno vlogo je v tej zgodbi igrala slika na plakatu ali razpečevanje posebnih časopisov - fanzinov?
"Ravno v tem je "keč", odmevnost je bila enormna. Saj smo vedno bili na zagovorih na raznih forumih. Po drugi strani pa so nam prinesli mednarodni ugled. Grafična oprema plakata ali fanzina je bila temi in glasbi primerna. Saj je šlo za zaključeno vsebinsko celoto. V moderni družbi ali umetnosti so zabrisane meje med disciplinami, lahko gre zgolj za umetniško akcijo, družbenopolitično angažirano, ali zgolj za akcijo, ali za življenje kot umetniško akcijo. Stvar gledišča ali zornega kota sprejemnika. Ta fenomen prepleta je obdelal Rajko Muršič v antropološki etnološki študiji o rock klubu na Tratah in menim, da je še hitro ne bo dosegel kakšen znanstveni izdelek ali umetniško gibanje. Preprosto zato, ker nihče več nima časa za poglobljene analize. Zanimivo je danes opazovati oblikovalce, ki mislijo, da so odkrili toplo vodo, v bistvu pa ne poznajo zgodovine. Tako je postalo polje oblikovanja veliko bolj nezanimivo, sedaj je to, kar smo mi počeli, inkorporirano v marketing in z umetniškega stališča ni več zanimivo, ker je hiperproducirano. Tudi v umetnosti so, kot denimo v multiprodukciji tekstila, postavljeni standardi multiprodukcije. Kot rečeno, ne smemo biti tako nesamokritični, naše vizualne opreme so se (in se) vključujejo v multiprodukcijo oziroma so jo napovedale."
Kleti se je pridružil virtualni prostor
- Kako se je fanzin razvijal vse od leta 1981, ko je kot prvi slovenski rock fanzin izšel Bla bla bla, ki sta ga urejala skupaj z Bojanom Tomažičem? Kaj je v tem prvem fanzinu? Pod stekleno vitrino namreč ni mogoče odpreti razstavljenega...
"Vsak fanzin ima svoj pristop in odraža utrip in način delovanja scene, ki ga sproducira. Tudi naš fanzin je bil ogledalo kulturnemu okolju, v katerem smo delovali, torej v Mariboru z okolico. Zato je treba poznati mariborsko in okoliško kulturno sceno, kulturno politiko in lahko si predstavljamo, kakšen je bil naš fanzin. Ena velika napaka, ha, ha... Na njih pa se učimo, mar ne?"
- Kaj se je s fanzinom zgodilo denimo v 90. letih? Kakšno mesto zaseda danes v popularni kulturi? Je oblika preživeta? Ga je nadomestil drug medij?
"Fanzini še vedno izhajajo, le da so internacionalizirani in marginalizirani, kar so tudi vedno bili. Sem vedno v stiku z nastajajočo zgodovino in očitno so fanzini še vedno medij, kot primer lahko služi odziv na letošnji No Border Jam festival (tega organiziramo v okviru MKC), po dialogih v živo so leteli komentarji na internetu, na blogih, bodo pa tudi v tiskanih fanzinih v Nemčiji. Najbolj aktualen način sporočanja informacij, ki nadaljuje tradicijo fanzinov v novem mediju, so spletni blogi. Upam, da bodo kmalu dopuščali večje možnosti vizualizacij. Sami smo že pred časom vse naše tovrstne aktivnosti preselili na bloge in internetne strani, z gotovostjo lahko trdim, da je severovzhodna slovenska scena prva in daleč najmočnejša na tem področju. Nove pesmi, nove sanje, nove podobe, novi arhivi, nove zbirke. Takoje vedno bilo in bo. Le da se je kleti, odru, studiu, galerijski vitrini pridružil še virtualni prostor."
Katarina Šulek
Post je objavljen 24.10.2005. u 12:35 sati.