Datum: Ponedeljek, 14. November 2005 - Stran: SMERI RAZVOJA
natisni preberi
Drago Borić ali kulturno odporništvo prve vrste
Obsojeni na ponavljanje zgodovine
Kaj je bil in kam je šel jugoslovanski rock - Mentalni holokavst - Slovenija je posebna zgodba - Zakaj so Center za dehumanizacijo (CZD) včasih imeli za enklavo
Enainštiridesetletni Drago Borić je leta 2000 v knjigi s pomenljivim naslovom Pepeo i prah in s podnaslovom Rock interviews 1988-1998 pri založbi Kulturbunt v Pančevu objavil vrsto svojih intervjujev s takratnimi glasbenimi skupinami in kritiki z območja nekdanje Jugoslavije. Objavljal je v vrsti revij povsod po nekdanji Jugoslaviji, tudi v Mariboru. Sodeloval je z vrsto radijskih in televizijskih postaj in organiziral vrsto rock tribun. Bil je urednik glasbenih in knjižnih založb. Pogovarjali smo se o še vedno aktualni knjigi Pepel in prah.
- V zabeleženih razgovorih so komentarji o rock and rollu, o subkulturah kot načinih življenja, o politiki, politični moči mladinske kulture, o razpadu Jugoslavije in o rock and rollu kot edini integrirajoči sili v nekdanji Jugoslaviji.
"Nekaj je izredno zahtevnih, dobro povedanih intervjujev. S skupinami Borghesia, KUD Idijoti, SCH pa z Marjanom Ogrincem in Igorjem Vidmarjem. Nekaj smotrnih, namenskih, skoraj fanzinskih pristopov. Drugače ni šlo, pogovori so bili opravljeni v najtežjih vojnih časih, v letih 1992., 1993. Bilo je tudi nekaj biserov. Gorana Bareta sem intervjuval prav v trenutku, ko je želel zapustiti skupino Majke, ker je bil globoko nezadovoljen z okoliščinami ob albumu Milost. Na srečo se je kasneje vse uredilo. Bare se je vrnil v skupino in nadaljeval. V tistih svinčenih časih je bila vrsta anekdotičnih trenutkov. Vendar to ni jugonostalgija, nikakršen novi balkanski žur, nič v duhu "malo smo se klali med seboj, zdaj pa lahko spet skupaj plešemo kolo". Knjiga je le posvetilo nekemu času in ljudem. Nikoli me niso zanimale meje, temveč ljudje. To je klasično posvetilo nekemu velikemu nastajanju: mladinskemu tisku, revijam Ritam, Heroina, Metro, neodvisnim založbam, fanzinom, skupinam. Kasneje je to grobo prekinil balkanski kanibalizem.
Pesnik in esejist dr. Marko Vesović, pisec dveh meni tako dragocenih knjig, "Smrt je majstor iz Srbije" in "Poljska konjica", pravi: "V vsaki vojni moraš izbrati stran. Vojna je hudobna in umazana in prekleta dejavnost predvsem zato, ker vse ljudi deli v zgolj dve skupini. V miru smo vsi pripadniki stotin taborov. Vso to človeško raznolikost vojna spelje na to vulgarno delitev. Preostane le "za" in "proti". Tisti, ki ostanejo vmes, so "pizde"."
Najbolj tragičen po vsem tem je "zaklani duh". Mentalni holokavst je najstrašnejše, kar je ostalo po tistem, kar smo doživeli v devetdesetih."
- Mladinski časopisi: mladi kot nosilci novih kulturnih in političnih gibanj od maja 1968 do leta 1998. Na koncu pa se vse konča v pepelu in prahu: isti mladi so sedaj, kot odrasli, protagonisti idej "starih"?
"Tudi drugod po Evropi ni nič bolje. Poglejte le Joschka Fischerja. Kaj je govoril in za kaj se je zavzemal leta 1968 in kje je zdaj!? Takih primerov je še cela vrsta.
Konec osemdesetih je prišlo do pokanja rdečih spon, dogajala se je nekakšna liberalizacija. Skupine, kot sta Laibach in Borghesia, so imele nekaj več uspeha tudi v tujini. Torej ni naključje, da je Slovenija v pričujoči knjigi daleč najbolj zastopana. Iz nje je kar enajst protagonistov: Center za dehumanizacijo, Industbag, Strelnikoff, Borghesia, Demolition Group, Res Nullius, 2227, Miladojka Youneed, Zoran Predin, Marjan Ogrinc, Igor Vidmar. Slovenija je bila moje mamino mleko, pri njenem dogajanju sem se napajal. Ves val novorockovskih dogajanj se je začel tu: punk, Laibach in Borghesia, hard core, festival Novi rock, množica koncertov tujih izvajalcev. Ob tem so pomembne še takratna revija Mladina, Tribuna, Katedra, zbornik Punk pod Slovenci, odlične knjige založbe KRT, torej Knjižnice revolucionarne teorije itd.
Sem otrok tega dogajanja in to se menda dobro vidi skozi to knjigo. Da se je vse "končalo v pepelu in prahu", je na žalost kruta resnica. Daniel Smiricky Jr. se v komentarju na koncu knjige pravzaprav zelo milo izrazi, ko pravi: "Samo bog nam lahko pomaga." Bolj se nagibam k izjavi: "Ni več nikogar in ničesar.""
- Kakšen je prostor rock and rolla in subkultur v krasnem novem (demokratičnem) kapitalizmu? V socializmu se je vsaj zdelo, da vemo, proti čemu se borimo, da imamo svojo držo in da se imenuje rock and roll. Kaj pa sedaj? Dobili smo tisto, kar smo želeli: demokracijo. Vendar skupaj s kapitalizmom, ki ima svoje mehanizme obvladovanja nasprotnikov. Ti mehanizmi pa so veliko bolj subtilni, pretanjeni.
"Ustvarjalcev in skupin ne manjka. In to celo zelo dobrih, čeprav se raznim nostalgikom vedno zdi, da ni tako. Osrednja težava je tržišče. Na primer Slovenija: mlade skupine nekako še pridejo do festivala No Border Jam. Nato pa: kaj zdaj, kako dalje? Po drugi strani imajo le redki samostojne nosilce zvoka. O kakem dodatnem širjenju kulturnega prostora, razen fanzinov in spletnih strani, ni govora. Prek glave pa že imam teze, ki se je vlekla skozi osemdeseta, namreč: "manj je več". Kaj predstavlja ustvarjalec ali skupina, ki ne objavlja redno novih plošč in nima priložnosti za nastope? Vsem nam je dovolj zgodb o talentih, obetavnih mladih skupinah in ustvarjalcih, zgodb o krutih spremljevalnih okoliščinah, o pokvarjenih založbah... Prijatelj, če ti okoliščine ne ustrezajo, izvoli in se sam organiziraj! Najboljši primer za to je skupina Center za dehumanizacijo. Spominjam se, kako so jih konec osemdesetih imenovali enklava. Danes, ko je verjetno še zadnji bedak dojel, da je ta skupina lahko preživela le s pomočjo samoorganizacije, pa se o njej pišejo resne knjige.
Po drugi strani se je z razpadom nekdanje Jugoslavije stanje dramatično poslabšalo v vseh delih bivše države. Le v Sloveniji, zaradi daleč najboljšega ekonomskega stanja, se je to najmanj čutilo. Tržišča so postala nezadostna, premajhna. Male mlake, polne krokodilov. Skupine, ki so si ustvarile tržišče na območju cele nekdanje Jugoslavije, so preživele, ker so po koncu vojne spet začele delovati, torej nastopati, prodajati plošče. Z izjemo Slovenije je povsod drugod razlika le v tem, ali gre za večjo ali manjšo katastrofo. Vendar novih, mladih skupin, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, noče nihče zunaj meja njihovih sedanjih držav. Izjeme so le skupine Darkwood Dub, Hladno pivo in še nekatere. Nekdanja Jugoslavija, z delno izjemo Slovenije, je tako rekoč Afrika v Evropi. Vlada klasična revščina, tako da o vlaganju v rock and roll na način, kot se recimo dogaja v bogati Skandinaviji, lahko le sanjamo.
Slovenija ima najtežje že za sabo, to je boleča tranzicija. Ostale to še čaka. Če tisto, kar se je na Hrvaškem dogajalo v devetdesetih, imenujemo tranzicija, je tragikomično. Šlo je za klasično ropanje Tudjmana in njegovih zvestih pribočnikov. To je bil in ostal najčistejši kriminal. O ostalih nima smisla niti govoriti, večinoma sploh ne vedo, kaj je tranzicija. Srbija danes je evropski Afganistan, Bosna je fizično in duhovno pobita...
Rock and roll je v Sloveniji preživel in se še dodatno prekalil v kapitalizmu. Dogajanje v vseh ostalih državah na ruševinah nekdanje Jugoslavije pa je prej eksces kot kaj drugega. Slovenski underground leži na civilizacijskih postulatih, absolutno je utemeljen v času in prostoru. Množica srbskih ali hrvaških anticivilizacijskih mutantov pa se ima za ozaveščene rockerje. A srbski "ozaveščeni rockerji" v preteklih petnajstih letih niso videli, kaj se zares dogaja 200 kilometrov zahodno od Beograda ali na Kosovu. Hrvaški "ozaveščeni rockerji" niso opozarjali na pogubne posledice Tudjmanove diktature, dostojne tovrstnih zlatih latinskoameriških dosežkov pred tridesetimi leti.
Južno od Sotle je vse črno, tam je vse v junaški zgodovini, v epskem desetercu in v goslih. Kdor se ničesar ne nauči iz svoje preteklosti, je obsojen na ponavljanje."
Milko Poštrak v Večeru
Post je objavljen 14.11.2005. u 12:33 sati.