Kako naiven sirak poleka ja povlekuam temninata nad sebe za da se pokrijam so nea vo ovaa napustena ulica. I dodeka tamu gledam svetla po domovite i luge so nasmevnati lica, jas zaspivam tuka pokraj ovie prepreki postaveni na patot za moeto neprecekoruvanje kon svetot na ostantite. Veke so vekovi tuka na istoto mesto zaspivam i se budam. Zabranetiot vlez kon coveckiot svet me ubiva. Sekojdnevno gi korne i najtvrdite kamenja od moeto telo sozdadeni so lik poznat samo na mene.
Nokta koja nezno me miluva i me prepusta na utresniot den, zadovolno mi nudi prijatelstvo so sekoe nejzino doaganje vo ovie kraevi, oblasti na moeto srce. I zaspivam. Osamen bez nikogo, a sepak umoren. Samo glasot na lugeto se slusa prepusteni na zadovolstva pruzeni od strana na nivniot zivot. Nezapoznaeni so mojata vistinska slika gi pretvaraat svoite zelbi vo nivnata realnost i prodolzuvaat kako da im e sekoj den posleden.
I ne im zaviduvam. Samo poleka se povlekuvam vo kosot so cel da im go prosiram prostorot plasejki se deka sum im nanel nepravda osvojuvajki i edna peda od nivnata povrsina.