I posle site ovie godini, dali nauciv nesto? Dali go ispustiv i posledniot voz ili samo taka se odnesuvam? Ne veruvam. I ponatamu sum onoj istiot, zavisnik od ljubov koja na sekoj cekor neumorno ja baram. Iako dosega mi se nema pruzena, sepak ostanuvam so toa ubeduvanje. Znam deka postoi. I proletniot vozduh me uveruva vo toa. Kako nekoja mlada dama ja pruzam svojata raka i nezno ja baknuva na kilometar odalecen od mene. Niz teloto mi strui otrovna krv vnesen so tvojot prv utrinski baknez.
Te pronaogam vo moite misli izguben vo vremeto na moite snista. Samo me pozdravuvas odaleku kako nekoj obicen prijatel. Duri i glasot nemozam da ti go slusnam. No jas ne te sakam kako prijatel. Ti toa nemozes da bides za mene. Za mene si samo licnost koja i vo najcrna nok go pronaoga patot tuka do moeto telo, mesto vo koe sekogas prespivas stavajki ja glavata na moeto meko toplo srce, a prijatelite ne go pravat toa ili pa gresam?