Edvard Kocbek-V POZGANI VASI
Slonim ob zidu,
se vedno je vroc
od dolgega pozara,
nikjer ni cloveka,
nikjer zlocinca,
tla se udirajo,
vesolje razpade,
zvezde poginjajo.
Naenkrat zavalovi
duh po vijolicah,
zacnem poslusati
mile glasove,
trava se vzdiguje
za nove stopinje,
pepel se objema
za novo trdnost.
Studenec stropota
v kamnito korito,
macka se vraca
na ozgani prag,
vedno bolj rastem,
postajam velikan,
ze vidim grozi
preko ramena.
|
