Znam da je ovaj komentar prekasan, ali tek sam danas otkrila tvoj blog. APSOLUTNO si u pravu, ja sam za Križnara saznala 2001. iz jednog članka u Feralu i odmah mi je postao drag. Tomo Križnar je heroj, a ona kojoj je puuno više bilo dostupno nije ni prstom mrdnula. Osim na okidaču foto-aparata. Neš ti posla...
14.09.2005. (18:30)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
nikad nije kasno….evo, i ja sam tek danas slučajno vidjela tvoj komentar. obradovala si me, nisam znala da je Feral pisao o njemu. Pozdrav.
20.09.2005. (23:26)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
Evo, godinu posle vašeg dobrog komentara o Leno, Predinu i Križnaru, poslednji ponovo u nevolji zbog spašavanja nevinih u Africi:
KOMENTAR Tomo Križnar, vohun vesti DNEVNIK, Ljubljana, sreda, 09.08.2006 00:03 Tekst: Franco Juri
V Sudanu priprtega Toma Križnarja bremeni obtožba, da je vohunil. Tam je znani slovenski popotnik spoznaval obubožani Darfur na svoj trmasti in individualistični način, podobno, kot je to počel v Nubskih gorah.
Dokumentiral je svoja srečanja, fotografiral domačine, begunce in upornike, žive in mrtve, pri upornikih posnel pa tudi fotokopijo nekega bremenilnega dokumenta o potencialni likvidaciji tistih, ki bi si želeli odkriti resnico o množičnih grobiščih. Vse to je brez vize nosil s seboj po zahodnem Sudanu, peš, na tovornjakih, s kamelami, s pismom predsednika Slovenije, ki ga pooblašča, da nastopa v njegovem imenu.
Ta mandat naj bi se iztekel 31. julija, 11 dni po njegovi aretaciji, četudi so mu iz predsednikovega kabineta priporočili, da se vrne že prej, ko je bil še v Čadu in je postalo jasno, da je Drnovškova mirovna pobuda nasedla na čereh afriške in mednarodne realne politike. Križnar je vohun, kot so vohuni vsi raziskovalni novinarji in pisatelji ali celo kot so bili vohuni leta 1988 Janša, Borštner, Tasič in Zavrl. Zgodovina - bi lahko rekli prosto po Castru - jim je nato dala prav in dokazala, da pravzaprav niso bili vohuni, temveč borci za demokracijo.
Kljub temu te dni, še posebno na spletnih forumih, pri katerih je treba imeti res soliden želodec, lahko beremo o Križnarju neverjetno sarkastične in cinične komentarje. Mnogi letijo prek njega na predsednika Drnovška, češ, dobil je, kar je iskal... O Tomu Križnarju in njegovem brezupnem donkihotskem početju si lahko seveda vsakdo misli svoje; Tomo, ki je že nekajkrat poskusil, kako je v afriških ječah, in je iz njih odšel, ker so si za to prizadevali prijatelji, mednarodna javnost in razne diplomacije, je svojevrsten primer nagnjenosti k ekscesom. Takih pravzaprav v mali Sloveniji ni malo.
Slovenci so med drugim tudi narod ekstremnih športnikov in kandidatov za Guinnessove rekorde. Slednji so vsi egocentrični, želijo si izstopati, biti edinstveni, v blišču žarometov, želijo si postati popek vsega, tudi za ceno lastne varnosti in lastnega življenja. A med posameznikovimi bolj ali manj uspešnimi podvigi na Nanga Parbatu, na reki Misisipi ali vzdolž kilometrskih maturantskih četvork in Križnarjevimi ekscesi je vendarle bistvena razlika. Medtem ko eni svoj manični egocentrizem in svojo nadčloveško vztrajnost namenjajo slavi narodu kar tako, kot poklon zmagi nad gravitacijsko silo, tokom in onesnaženjem neke ameriške reke ali pregovorno anarhičnim duhom študentov oziroma dijakov, Križnar svoja spoznanja posreduje javnosti, našim vestem in vesti človeštva.
V njegovih zgodbah ne nastopata le on in kruta narava, temveč ljudje, žrtve svetovnih krivic, genocidov, kulturnih iztrebljanj, cinizma, nasilja in požrešnosti nenasitnega dela sveta ter realne politike, o katerih bi brez posameznikov, kot je Križnar, izvedeli bistveno manj. V tem je dodana vrednost, edinstvenost njegove ekscesnosti, pa čeprav v svojih včasih "politično naivnih" ocenah nima vselej prav. Križnarju je treba, ob vsem spoštovanju do sudanske suverenosti, jasno, pomagati in ga spraviti nazaj v domovino. Če se bo zapletlo, bo treba nastopiti bolj odločno; s predsednikovim posredovanjem in obiskom kvalificiranega pooblaščenca v Kartumu.
Tomo Križnar - mirovni odposlanec ali vohun? DNEVNIK,Ljubljana, ponedeljek, 07.08.2006 17:45 Tekst: Domen Savič
Tomo Križnar, posebni odposlanec predsednika države, Janeza Drnovška, je že od 20. julija zaprt v Sudanu. Obtožnica ga bremeni vohunstva, sam pa trdi, da je njegovo delovanje samo humanitarno. Kdo je Križnar in zakaj se zavzema za Darfur?
Tomo Križnar, posebni odposlanec predsednika države, je že več tednov zaprt v Sudanu, obtožnica pa ga bremeni vohunstva. Fotogalerija (2) Križnarja pozna cela Slovenija. Nekateri so zanj slišali leta 2003, ko so ga etiopijske oblasti uradno aretirale, saj se je zadrževal na prepovedanem območju med Etiopijo in Sudanom. Neuradno pa naj bi bil Tomo zaprt, ker je posnel nelegalno trgovino z belim blagom. O njegovi aretaciji poročajo vsi večji mediji v Sloveniji, Križnar pa se je takrat po posredovanju zunanjega ministrstva varno vrnil v Slovenijo.
Pisatelj in režiser Drugi Križnarja poznajo že od prej. Kot pisatelj in režiser več filmov o civilizacijah Afrike in krutosti tega črnega kontinenta je dobil več priznanj s področja filma in literature, ki so mu zagotovila še večjo prepoznavnost in zagon za njegovo osebno poslanstvo – rešitev plemena Nube.
Leta 2001 je bil zaradi svojega dela na dokumentarnem filmu o Nubah izbran za Delovo osebnost meseca. Uredništvo Dela se je za Križnarja odločilo, ker čuti bolečino Nub in jim pomaga tako, da ozavešča javnost o tragični usodi ljudstva, ki je žrtev sudanske državljanske vojne, hkrati pa po K
09.08.2006. (13:51)
-
-
-
- - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
Marija
Znam da je ovaj komentar prekasan, ali tek sam danas otkrila tvoj blog. APSOLUTNO si u pravu, ja sam za Križnara saznala 2001. iz jednog članka u Feralu i odmah mi je postao drag. Tomo Križnar je heroj, a ona kojoj je puuno više bilo dostupno nije ni prstom mrdnula. Osim na okidaču foto-aparata. Neš ti posla...
14.09.2005. (18:30) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
muirgheal
nikad nije kasno….evo, i ja sam tek danas slučajno vidjela tvoj komentar. obradovala si me, nisam znala da je Feral pisao o njemu. Pozdrav.
20.09.2005. (23:26) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...
Evo, godinu posle vašeg dobrog komentara o Leno, Predinu i Križnaru, poslednji ponovo u nevolji zbog spašavanja nevinih u Africi:
KOMENTAR
Tomo Križnar, vohun vesti
DNEVNIK, Ljubljana, sreda, 09.08.2006 00:03
Tekst: Franco Juri
V Sudanu priprtega Toma Križnarja bremeni obtožba, da je vohunil. Tam je znani slovenski popotnik spoznaval obubožani Darfur na svoj trmasti in individualistični način, podobno, kot je to počel v Nubskih gorah.
Dokumentiral je svoja srečanja, fotografiral domačine, begunce in upornike, žive in mrtve, pri upornikih posnel pa tudi fotokopijo nekega bremenilnega dokumenta o potencialni likvidaciji tistih, ki bi si želeli odkriti resnico o množičnih grobiščih. Vse to je brez vize nosil s seboj po zahodnem Sudanu, peš, na tovornjakih, s kamelami, s pismom predsednika Slovenije, ki ga pooblašča, da nastopa v njegovem imenu.
Ta mandat naj bi se iztekel 31. julija, 11 dni po njegovi aretaciji, četudi so mu iz predsednikovega kabineta priporočili, da se vrne že prej, ko je bil še v Čadu in je postalo jasno, da je Drnovškova mirovna pobuda nasedla na čereh afriške in mednarodne realne politike. Križnar je vohun, kot so vohuni vsi raziskovalni novinarji in pisatelji ali celo kot so bili vohuni leta 1988 Janša, Borštner, Tasič in Zavrl. Zgodovina - bi lahko rekli prosto po Castru - jim je nato dala prav in dokazala, da pravzaprav niso bili vohuni, temveč borci za demokracijo.
Kljub temu te dni, še posebno na spletnih forumih, pri katerih je treba imeti res soliden želodec, lahko beremo o Križnarju neverjetno sarkastične in cinične komentarje. Mnogi letijo prek njega na predsednika Drnovška, češ, dobil je, kar je iskal... O Tomu Križnarju in njegovem brezupnem donkihotskem početju si lahko seveda vsakdo misli svoje; Tomo, ki je že nekajkrat poskusil, kako je v afriških ječah, in je iz njih odšel, ker so si za to prizadevali prijatelji, mednarodna javnost in razne diplomacije, je svojevrsten primer nagnjenosti k ekscesom. Takih pravzaprav v mali Sloveniji ni malo.
Slovenci so med drugim tudi narod ekstremnih športnikov in kandidatov za Guinnessove rekorde. Slednji so vsi egocentrični, želijo si izstopati, biti edinstveni, v blišču žarometov, želijo si postati popek vsega, tudi za ceno lastne varnosti in lastnega življenja. A med posameznikovimi bolj ali manj uspešnimi podvigi na Nanga Parbatu, na reki Misisipi ali vzdolž kilometrskih maturantskih četvork in Križnarjevimi ekscesi je vendarle bistvena razlika. Medtem ko eni svoj manični egocentrizem in svojo nadčloveško vztrajnost namenjajo slavi narodu kar tako, kot poklon zmagi nad gravitacijsko silo, tokom in onesnaženjem neke ameriške reke ali pregovorno anarhičnim duhom študentov oziroma dijakov, Križnar svoja spoznanja posreduje javnosti, našim vestem in vesti človeštva.
V njegovih zgodbah ne nastopata le on in kruta narava, temveč ljudje, žrtve svetovnih krivic, genocidov, kulturnih iztrebljanj, cinizma, nasilja in požrešnosti nenasitnega dela sveta ter realne politike, o katerih bi brez posameznikov, kot je Križnar, izvedeli bistveno manj. V tem je dodana vrednost, edinstvenost njegove ekscesnosti, pa čeprav v svojih včasih "politično naivnih" ocenah nima vselej prav. Križnarju je treba, ob vsem spoštovanju do sudanske suverenosti, jasno, pomagati in ga spraviti nazaj v domovino. Če se bo zapletlo, bo treba nastopiti bolj odločno; s predsednikovim posredovanjem in obiskom kvalificiranega pooblaščenca v Kartumu.
Tomo Križnar - mirovni odposlanec ali vohun?
DNEVNIK,Ljubljana, ponedeljek, 07.08.2006 17:45
Tekst: Domen Savič
Tomo Križnar, posebni odposlanec predsednika države, Janeza Drnovška, je že od 20. julija zaprt v Sudanu. Obtožnica ga bremeni vohunstva, sam pa trdi, da je njegovo delovanje samo humanitarno. Kdo je Križnar in zakaj se zavzema za Darfur?
Tomo Križnar, posebni odposlanec predsednika države, je že več tednov zaprt v Sudanu, obtožnica pa ga bremeni vohunstva.
Fotogalerija (2)
Križnarja pozna cela Slovenija. Nekateri so zanj slišali leta 2003, ko so ga etiopijske oblasti uradno aretirale, saj se je zadrževal na prepovedanem območju med Etiopijo in Sudanom. Neuradno pa naj bi bil Tomo zaprt, ker je posnel nelegalno trgovino z belim blagom. O njegovi aretaciji poročajo vsi večji mediji v Sloveniji, Križnar pa se je takrat po posredovanju zunanjega ministrstva varno vrnil v Slovenijo.
Pisatelj in režiser
Drugi Križnarja poznajo že od prej. Kot pisatelj in režiser več filmov o civilizacijah Afrike in krutosti tega črnega kontinenta je dobil več priznanj s področja filma in literature, ki so mu zagotovila še večjo prepoznavnost in zagon za njegovo osebno poslanstvo – rešitev plemena Nube.
Leta 2001 je bil zaradi svojega dela na dokumentarnem filmu o Nubah izbran za Delovo osebnost meseca. Uredništvo Dela se je za Križnarja odločilo, ker čuti bolečino Nub in jim pomaga tako, da ozavešča javnost o tragični usodi ljudstva, ki je žrtev sudanske državljanske vojne, hkrati pa po K
09.08.2006. (13:51) - - - - - promjene spremljene- uredi komentar - obriši komentar - prijavi ovaj komentar kao spam - zabrani komentiranje autoru ovog komentara- učitavam...