Tvoja

nedjelja, 04.06.2006.

Hibernacija


...spim... globoko v sebi...
In zato potem sanjam. Dobesedno, ali ne?

Tebe. Tako izrezanega, natanko določenega kot matematično formulo.
Občutim vse tvoje robove, kote, nagibe, krivine in vonje. Vse.

Ampak samo v sanjah.

Ker mi drugače samo določiš moj geografski položaj
in me izbrišeš iz obstoja.

Pogrešaš? Seveda.

Kakšen odgovor je to?

Naj me že končno nekdo zbudi.

V morah pa je on, ki me vozi na štiripasovnici z norostjo in brez zavor naravnost v smrt.

In se spet delam, da je prav.

Ne maram se. Pa vem, da to ni prav.
Da bi morala začeti z malo šolo preoblikovanja.

Želja, pričakovanj in realnosti.

Spet se borim s strahom in realnostjo.

Utripa mi grlena čakra in boli srčna.

Brez metafor in pretiravanja.

Vem, da si ti samo aluzija na to, da konec koncev ne morem dobiti tebe, ker sebe ne maram.

Zato te lovim, ker sama sebi lovim in grizem svoj rep.

- 20:51 - Komentari (6) - Isprintaj - #

petak, 10.02.2006.

Pismo Tebi


Danes ti pišem pismo.

Minilo je nekaj minut od tvojega odhoda.

Kaj je med nama?

Ti razumeš?

Vse vem. Vem, da endorfini mešajo občutke, resničnost in želje. Vem vse.

Tudi to, da si Ti tak, kot si. Da imaš Njo in jaz Njega. In da nihče od naju ne bo popustil tej skušnjavi. Da to počneva že več kot leto dni le na papirju in s pogledi, z nekaj izmenjanimi frazami, katerih pravi pomen poznava le midva. Z nasmehi iz pod obrvi, ki jih skrivaš, tako kot jih skrivam jaz. Z gesto, ki ti pobegne, ko me zagrabiš in poljubiš in se potem delaš, da je bilo to slučajno. Kar tako.

Vem, da goriš. Nikoli tega ne bi priznala sama sebi, če v to ne bi bila prepričana.

Ne vem več, kam naj postavim barikade. Ker vem, da Te nočem.
Ker, in to pišem sebi, da si še bolje zapomnim:
1. Imam Njega
2. Si nepoboljšljiv
3. Ker Ti nikoli ne bi mogla povsem zaupati
4. Ker bi me odpeljal predaleč, na rob blaznosti
5. Ker Te tako močno čutim, da me je tega občutka strah

Na vso moč se borim.

Ne dvigujem telefonov. Ne odgovarjam na sporočila. Elektronska in kratka. Ne pridem na kavo.
Nikoli nimam časa. Sem nesramna.

Potem pa ne morem več. In Ti spet pustim, da me posrkaš vase, v svoj vorteks strasti.

KAM NAJ POSTAVIM BARIKADE IN KAKO VISOKE NAJ BODO?


Ti pa me najdeš.
V tujem mestu, ki ga ne poznaš, se zapelješ naravnost v mojo ulico. Kar tako, ker te vleče.
Ne morem verjeti.

In to prav na dan, ko Njega prvič po dveh letih ni doma in ga ne bo. Pa tega ne veš. Skušnjava je velika.

Sebe imam za realista, ki ne naseda kvaziblazi verovanjem.
Ampak ne vem več, kaj naj si o vsem skupaj mislim.

Vem, da se tudi ti boriš. In potem na ves glas razpravljava, Ti o Njej, Jaz o Njem, da bi si ja lahko jasno pokazala, kje so meje.

Potem pa predolgo stojiš na mojem dvorišču.

Ne vem, zakaj Te je kdo pripeljal v moje življenje. Nič mi več ni jasno. Ne vem več, katero orožje naj uporabim, kam se naj preselim.

Tako naravno in tako lepo je, ko sva skupaj. In to vsakič znova.

Kako lahko to poimenuješ po več kot letu dni?

Agonija.

Kje so meje realnosti?

Ko te nekaj časa ni, se uspem prepričati, da si samo iluzija in da mi bo uspelo.

Tako močno me vleče k Tebi, da boli. Na vso moč. Pa tega nočem.

In tale skriti blog drugega jezika je moj način, da ne znorim.

Da lahko jutri razširim roke Njemu in spet skušam pozabiti Nate.

Dokler me spet ne boš našel s svojim vprašanjem... Če?...

Ja, če...

Spet si sveže zarezan vame. Kri se strjuje več.

- 21:29 - Komentari (2) - Isprintaj - #

četvrtak, 19.01.2006.

Reaktivacija trenutka



Zamrznem te v tekoči dušik svoje duše.

Te dušim.

Ne odgovarjam na provokacije, prošnje, vzklike.

Sem trdna in trda. Nepopustljiva.
In imam občutek, da sem zmagala.

Ampak ti vedno najdeš območje brez min, minsko polje z napako.

In mi pomahaš z rdečo zastavo.

In spet padem.

Tokrat na Pakistan.

In ti pravim, da sem jaz v Indiji.
Lahko bi vedel, da Indija Pakistana ne mara.

Ker se zaleze pregloboko vanjo.

Zato mu moraš pokazati meje.

Ampak ti poveš, da treniraš atentatorje in padeš na pogrešanje.

Me spet zvabiš v igro.

In mi spet za kak trenutek, dva, tri, na obraz prikličeš največji nasmeh, kar mi ga sploh lahko.

Ko že pozabim, kako se moj obraz smeji.

Midva sva zaljubljenca v besede, zaljubljenca v poglede in zaljubljenca v zaljubljanje.

In popolnoma nič več. Zato je bolje, da Indija na mejo postavi vojake.

Da ne bo krvi.

- 19:16 - Komentari (1) - Isprintaj - #

srijeda, 21.12.2005.

Recenzija duše

Zaključim lahko delo, leto, tebe.

Vse na enem koncu.

Po času premirja in miru je v meni Tvoje umrlo.

Ali pa počiva in čaka na Vstajenje.

Ne vem.

Rada bi naredila pokop občutij in za vedno zaključila, ker imam svoje gnezdo.

Ki je toplo in prijetno in moje.

Ti pa tak nisi.

Ampak se mi zgodi, da me modrina gradu in večerna zabava še vedno zapeljeta v razmišljanje, kako bi bilo, če bi ti povedala, kje sem.

Ampak se raje skrivam.

Že dolgo časa.

Lahko noč, 2005.

Lahko noč, hrepenenje.
- 09:23 - Komentari (2) - Isprintaj - #

utorak, 13.09.2005.

Vrtiljak



Poglej, to je zemljevid mene.

Ti, tebe ni, si daleč stran.

Najprej, ker to hočeš ti, potem, ker se tako odločim jaz.

Te ne vidim ves čas visokih temperatur zunaj in nizkih znotraj mene.
In te nenadoma ne pogrešam več. Kako prikladno.
In se vrnem nazaj, v moj pravi svet, k drugemu paru rok.
Vse je dobro, a hladno.

Teče.

Do trenutka. Ko spet pošlješ misel v moj svet.
Da me zmedeš.
Ubežim, ne odgovorim. Tebe ni, si pravim.

In me uloviš, kar tako, z avtomobilom se tihotapiš naokrog, da me lahko ugrabiš.
Brez odpora, seveda.
Samo zato, da mi lahko spet gledaš v dekolte.

In spet zaženeš vrtiljak v meni, ki meša prave in neprave občutke in rešitve.
In spet vem, da nič ne vem.

Mine teden. Se odločim, da me spet ni.
A ker bežim, očitno tebe nehote lovim.

Me spet najdeš z utripom elektronike in me spet sladko grenko zapelješ v misli, ki jih sploh ne bi smelo biti.

In spet čakam na četrtek, ko te čakam z dekoltejem na razstavi, da me mešaš.

Moja notranjost je vroča.


- 19:44 - Komentari (5) - Isprintaj - #

petak, 29.07.2005.

Monotonija



Še en dan bo mimo.
Mene pa grabi melanholija, monotonija, minljivost in strahovi.

Vse v velikih dozah.

Brez doziranja, kar tako, kot pade.

Tebe ni, si daleč, daleč stran. Na Siciliji, v Indiji, kje že?

Zaradi mene na drugem koncu sveta.

Ta čas samostana moje duše je razjasnil, da ne smem nazaj.
Pa čeprav si najbližji in strašljivo znan.

Zato je dobro, da si pravzaprav daleč.

Dolgo te nisem videla in pogrešam te.
Brez vsebine in brez barve.

Zadnje tedne mi je misel nate nadomestil strah.
Kar naenkrat se vsega bojim.

Sebe, bolezni, zraka, bližine, oddaljenosti, dvigal, višine, sonca, teme, hrane in bolečine.

Nič ni enako.

Obrniti moram novo poglavje, pa ne znam.

Ne še zdaj.
- 15:54 - Komentari (4) - Isprintaj - #

petak, 17.06.2005.

Udarec nazaj



Pa tako sem bila prepričana, da mi več nič ne moreš.

Da sem zmagala, da sem sama na svoji barki in da ti nisi več del mojega besednjaka.
Vsaj ne takšnega, ki se sklanja v dvojini.

Ni me več zabolelo, ko sem videla tvoje sporočilo, nisi me več zdramil in premamil.
Ja, tako preprosto je šlo.

In že samo to bi lahko bil dovolj dober znak za to, da s to zgodbo nekaj ni v redu.

Po dobrem mesecu in pol si me spet zvrnil.

Buf, nazaj.

Flop, pa na tla.

Tako enostavno.

Pa sploh ne vem, kdaj ti je spet uspelo.

Naenkrat sem se zavedala, da si spet v meni in da razmišljam o tem, kako prekleto lepo si se nasmejal, ko sem prišla.

In da dišiš po tebi. In da je bil tvoj stisk ob mojem odhodu taaaako prijeten.

Smola.

Upam, da me hitro mine.

Nekaj tednov brez tebe bo pravo zdravilo.

Samo, še vedno mi ni jasno, kje si me našel? Kako?
- 13:43 - Komentari (5) - Isprintaj - #

petak, 27.05.2005.

Postavljanje na noge


Res je, pogrešam te.

Ampak takšnega, kot si v moji glavi in ne takšnega, kot si. Ker vidim, da si lahko le moja utvara.

Šla sem in oba sva se gledala skozi sončna očala v senčnem vrtu. Gledala, da se ne vidiva in se ne spregledava.

Tako sva se delala, da ničesar ni, da ničesar ne veva, da je spet začetek in konec vsega.

Ti boš smučarski učitelj v Londonu, jaz bom direktorica v mojem centru vesolja.

Ne bova na isti celini.

Vem, da je tako prav, pa čeprav me še vedno zvije, ko te zagledam in se delam, da si mi nič.

In ko mi, tako kot zdaj, pravkar, v tem trenutku, pošlješ sporočilo.

In mi prekineš tok misli.

Res je, najina zgodba je končana.

Začenja pa se nova, ki bo, ko bova oba dovolj zrela, lahko zgodba krasnega prijateljstva.

To je res največ, kar si lahko dava.

Ampak najprej me mora miniti vse to, kar v meni zbujaš.

Odprl si mi nova vrata.
- 09:45 - Komentari (4) - Isprintaj - #

četvrtak, 26.05.2005.

Prebujenje



Poslušam Dave Matthews Band. Everybody Wake Up.

Počasi se prebujam. In te vidim v pravih barvah.

- 19:43 - Komentari (0) - Isprintaj - #

utorak, 24.05.2005.

Mrcvarjenje



Res je, ta vikend sem si privoščila dolg, dolg pohod po Velikem hribu. Nekaj ur pregona po strmem terenu, da si, tako kot pravi Boro, spraznim možgane in utrudim telo.

In je uspelo. Vrnila sem se utrujena, a sveža, prenovljena. Z malo bolj jasnim pogledom.

Potem pa pride ponedeljek.

In jutro, ko se po 18 dneh tišine odločiš, da spet padeš v moje življenje. Kar tako, s kratkim sporočilom, ki sprašuje:" Kako si?"

Pa j...., pa kdo si, da me zaj... v mojem lastnem življenju?!

Kdo si, da si lahko kar tako kupiš stalno vstopnico, ko ti je malo dolgčas, ko ti pada nivo oboževanja, v trenutku, ko se malce odmakneš od Nje?!

Res je, pojdi v London, tako kot si rekel.

Preseli se tja in me pusti na miru.

Dobro veš, kaj počneš. Ampak dragi, nisi se odločil zame.

Ne upaš si spustiti v moj svet in to je tvoj problem, ne moj.

Jaz pa tudi ne rabim še enega odraslega otroka.

Ja, krasen si, ampak samo takrat, ko to želiš biti. Res je, samo s teboj sem na tako isti valovni dolžini, da boli, pa prav nič ne pretiravam. Res je, s teboj imam posebno telepatsko zvezo, ki se vedno vklopi. Res je, da se s teboj lahko tako zelo smejim in da verjamem v iste reči. Res je, da sem s teboj hotela verjeti v čudeže.

Pa vendarle ne verjamem, da si ti tak, kot sem si te želela.

V četrtek hočeš na kavo. Jaz pa ne vem, če si tega želim.

Takoj, ko si London lahko gledal iz letala, si pošiljal sporočila meni.

J... se. Nisi me vreden.


- 11:55 - Komentari (2) - Isprintaj - #

<< Arhiva >>

Blog.hr koristi kolačiće za pružanje boljeg korisničkog iskustva. Postavke kolačića mogu se kontrolirati i konfigurirati u vašem web pregledniku. Više o kolačićima možete pročitati ovdje. Nastavkom pregleda web stranice Blog.hr slažete se s korištenjem kolačića. Za nastavak pregleda i korištenja web stranice Blog.hr kliknite na gumb "Slažem se".Slažem se