Pregled posta

Adresa bloga: https://blog.dnevnik.hr/punknihin

Marketing

DAJEM V RESEN PREMISLEK, KER STVARI ...



(KOPIPEJSTAM)




POLITIČNI IZZIV

Konstruktivnost ali destruktivnost?

Ta sestavek je hkrati odgovor na nedavno Silvovo sporočilo, z referenco na nek video v zvezi
z Udbo. Vendar gre tu za stvari, o katerih se vsi kar naprej brezplodno prerekamo. Namenoma
sem izbral skupino naslovnikov, ki vsi delate (ste delali) tudi v znanosti in šolstvu, ali ste vsaj
nekaj sodelovali pri tem, razen mojega brata, ki dela v gospodarstvu. Vsi smo delavni,
izobraženi in pošteni, pa nas je usoda zapeljala sem in tja – nekdo ima v življenju več sreče,
drugi manj. Razen tega smo nekateri za socializem, nekateri pa ste izrazito proti njemu. Pa se
poskusimo konstruktivno soočiti z idejami, protislovji in nasprotji! Ali smo zares zmožni
tega? Kdo še sploh, če ne mi?

Tudi sam sem takrat glasoval za odcep Slovenije od Jugoslavije; predvsem zato, ker so razni
preračunljivo sebični, manipulativni šovinisti v zadnjih letih hujskali k nacionalizmu in je bilo
jasno, da skupaj ne bo več šlo. Nikakor pa nisem glasoval za takšno Slovenijo, kot jo imamo
danes! Pričakoval sem, da bomo obdržali socializem, ga oplemenitili in popravili razne
napake. Nikoli se nisem sprijaznil s prehodom Slovenije v kapitalizem v devetdesetih letih.
Vendar sem hotel ostati konstruktiven in nekaj narediti vsaj na svojem strokovnem področju.
Pa preprosto ne gre več! Kapitalizem je za moje pojme temeljito pokvaril tudi šolstvo in
znanost! Še Kosmač mi je pred kratkim odkrito priznal, da mora danes raziskovalec preprosto
pozabiti na svoje vrednote in prepričanja, če hoče preživeti.

Današnje pehanje za denar in projekte, brezobziren boj med podjetji, boj za ideje, patente in
»intelektualno lastnino«, prisiljeno in mrzlično iskanje novih idej, npr. v znanosti in tehniki
(spet velika deformacija, saj dobre ideje potrebujejo čas in vedno nastanejo spontano), tako
imenovana »tekmovalnost za napredek«, hiperprodukcija, porast pohlepa, egoizma,
porabništva in živčnosti, idiotski in vsiljivi oglasi in podobno, vse to je proti dostojanstvu
človeka kot naravnega živega bitja. Da niti ne pišem o brezposelnosti, vedno večji
asocialnosti zaradi pretirane navezanosti (že kar odvisnosti) na robotizacijo in informacijsko
komunikacijsko tehnologijo, nacionalizmu, rasizmu in vsakršni nestrpnosti!

Klin se s klinom izbija, pravi star pregovor. Neoliberalno »čikaško« ideologijo, ki nas je
privedla do današnjega svetovnega stanja, je treba premagati in preseči z drugo ideologijo. Jaz
vidim v tem trenutku konstruktivno ideologijo edino v socializmu, in sicer iz dveh razlogov:
prvič, socializem, ki si prizadeva za čim večjo socialno enakost vseh ljudi, je zame daleč
najbolj moralen družbeni sistem od vseh znanih klasičnih sistemov doslej, drugič, v tem
trenutku je morda socializem edino zdravilo proti nadaljnjemu poslabševanju današnje
civilizacijske duhovne bolezni. Zato poskusimo dojemati socializem konstruktivno, z dobrih
strani, namesto da mu naprtimo samo zlo, namečemo samo nekaj osladnih pozitivnih misli o
njem, izgovarjamo pa se z vsemi mogočimi preprekami! Podobno kot če na Silvestrovo
izrazimo srečno in zdravo novo leto, nadaljujemo pa z enako nezdravim in celo destruktivnim
načinom življenja kot doslej…

Najprej je na vrsti moj konstruktivni idejni protinapad, nazadnje pa premislimo, kaj je zares
konstruktivno. Zelo neprijetno se počutim zaradi tega, ker skoraj vsakič, ko omenim svoje
izrazito levičarsko prepričanje, dobim od nestrpnih političnih nasprotnikov v obraz opazke o
Udbi, povojnih pobojih in podobnem. Saj sem sam bral tudi o Golem otoku, Sibiriji itd., zato
me ni treba kar naprej spominjati na to. Ali pa zaznam panični strah: ne, samo socializma ne!
Je nekaj posameznikov, ki jim ni bilo prav, da sem bil dve desetletji povsem politično
apatičen, zdaj pa jim ni prav, da sem v Združeni levici, ki je nastala lani. Še več: še danes
marsikdo kaže pristno privoščljivo, škodoželjno veselje, da je socializem propadel z
Jugoslavijo vred. Ne glede na nekdanje dogodke, dobre in slabe, se mi zdi to zelo primitiven
odnos do življenja samega.

Vprašam se: kaj bi nekateri (politiki manipulatorji in zavedeni posamezniki) radi s tem
dokazali? Da so (smo) komunisti/socialisti v splošnem slabi ljudje in da naj ne bo
socializma/komunizma nikoli več? Celo pokojni profesor Blinc je na nekem svojem
predavanju v zvezi z trajnostnim razvojem v Dubrovniku javno izrazil svoje upanje, da bi se
socializem nikoli več ne ponovil, pa še nekaj o splošni pokvarjenosti človeka. Kaj ima npr.
današnja Združena levica z dogodki pred skoraj sedemdesetimi leti? Kaj imam jaz s tem? Jaz
sem prepričan komunist iz golega altruizma in ne iz preračunljivosti; takšni so mnogi (če že
ne velika večina) danes in so bili tudi prej.

Vrnimo se k povojnim pobojem domobrancev v Sloveniji. Število žrtev ocenjujejo med
15.000 in 20.000. To je res velika tragedija in sočustvujem z ubitimi. Tu se ne bom
brezplodno prerekal, kdo je bil v resnici kriv za razkol med vojno, pa tudi za kolaboracijo z
Nemci drugod po Evropi. Ne glede na kolaboracijo je bil poboj zločin, ki ga obsojam tudi
sam.

Vendar je sramotno in šovinistično kriviti kar vse komuniste po vrsti, pa tudi
socializem sam in prav tako komunistično idejo.
Mimogrede, za moje pojme je načrtno sortiranje po predalčkih, razlikovanje med
socializmom in komunizmom, med malo bolj in malo manj skrajnimi levičarji in
podobno, le neskončno človeško kompliciranje in nagnjenost k dlakocepstvu.

Kaj so dokazali poboji in udbovsko delovanje: da so bili agresivni komunisti ali pa morda to,
da smo agresivni Slovenci na splošno? Ali sploh kaj razmišlja o tem tisti, ki bi rad našel
grešnega kozla in na hitro zvrnil krivdo na političnega nasprotnika? In če smo Slovenci res
agresivni, kdo ali kaj je krivo za to? Kratka zgodovina komunizma ali (veliko verjetneje)
tisočletna podrejenost Nemcem in boj za narodni obstoj? Ali pa je slovensko agresivnost
preprosto povečala vojna sama ter jeza in maščevalnost zaradi umrlih najbližjih sorodnikov?
In če so bili komunisti agresivni, kdo pa jih je naredil takšne? Preberite si podatke npr. o
preganjanju, zapiranju, mučenju in pobijanju komunistov in socialistov samo v obdobju
Jugoslavije med obema svetovnima vojnama.
Kaj naj potem sploh naredimo? Naj se vsi komunisti/socialisti opravičimo za zločine v
preteklosti? Dobro, potem jaz sam izjavljam:

V IMENU SOCIALISTOV IN KOMUNISTOV SE GLOBOKO OPRAVIČUJEM ZA
VSE ZLOČINE, KI SO BILI STORJENI V IMENU KOMUNIZMA IN SOCIALIZMA.

Ali naj jaz zdaj preklinjam kar vse Nemce po vrsti, ker je Nemčija povzročila dve svetovni
vojni z več kot 80.000.000 žrtev in ker sta mojemu očetu padla dva brata na strani partizanov,
moji mami pa oče na strani domobrancev? Ne, jaz nisem šovinist, prav tako nikoli nista bila
moja starša!

Nemčija se je uradno opravičila svetu za povzročeno gorje. In kaj zdaj? Ali so bila uničena
življenja s tem vrnjena? Slovenci pa so v splošnem tako naivni (nepošteno bi bilo reči neumni;
za takšne jih je razglasil npr. Žarko Petan, češ da so verjeli v socializem; v resnici bi bilo treba
razglasiti za neumne takšne pisatelje same), da jim ni bilo dovolj tisočletno suženjstvo pod
Nemci. Komaj eno stoletje smo bili relativno svobodni, zdaj pa vlada pomaga pri vsesplošni
razprodaji Slovenije in Slovencev – spet največ nemškim podjetjem! In ljudje to še podpirajo;
saj sem večkrat na lastna ušesa slišal, da bodo Nemci in drugi velekapitalisti naredili pri nas
red! Da, tako kot so ga delali že prej!
In ker smo prijatelji, poudarjam, da sovražim hinavščino, ravno tako kot egoizem, pohlep,
nepoštenost in po drugi strani ponižnost in klečeplazenje. Jaz sem se opravičil po svoje v
imenu posameznih zločincev, ki so nekoč izdali moje ideale. Zdaj pa vas iskreno vprašam
naslednje stvari.

1. Danes je v Sloveniji za en velikostni red več ljudi v položaju brez perspektive zaradi
brezposelnosti, kot je bilo ubitih v povojnih pobojih. Pomanjkanje perspektive in
čakanje na miloščino pa je za moje pojme enako huda stvar kot smrt. Kdo se bo
opravičil tem ljudem? Ali sredinci in desničarji, ki so (ste) pomagali, da smo prišli do
tega? Konkretno: kdo se bo opravičil Maji, Saidu in Slavku? Kdo se bo opravičil
mojima nečakinjama Sari in Lari, ki sta bili vedno prizadevni, sta diplomirali in bi radi
opravljali svoje pravo delo, pa nimata možnosti? Od naslovnikov tega sporočila vas je
brezposelnih kar nekaj, marsikdo od drugih pa bo najverjetneje socialno ogrožen že v
kratkem (razmere se zaostrujejo tako za FNM UM kot za IJS). Torej že tale prva točka
postavlja na laž nekdanja pričakovanja, da bo kapitalizem udaril predvsem po lenih in
nesposobnih. Če so mnogi Slovenci tako slepi, da ne vidijo tega, jim ni nobene
pomoči…

2. Kdo se bo opravičil milijonom in milijonom lačnih po svetu, ki umirajo za tako
banalnimi boleznimi, kot je malarija? Kdo se bo opravičil okrog 440.000 umorjenim
letno na svetu zaradi kriminala, ki je spet posledica revščine in banalnega svetovnega
kapitalističnega imperializma?

3. Kdo se bo opravičil uničenim socialističnim demokracijam zaradi delovanja Cie? Ali
se bodo ZDA kdaj opravičile Iranu, Iraku, Čilu, Vietnamu in drugim državam? ALI
SE JE VLADA ZDA OPRAVIČILA LASTNIM DRŽAVLJANOM ZA LASTNE
TERORISTIČNE NAPADE NANJE?

4. Če tako radi pogrevamo dogodke iz dvajsetega stoletja, zakaj ne gremo še dlje v
zgodovino? Kdo se bo opravičil prvotnim prebivalcem našega ozemlja, ki smo jih
Slovenci s svojim prihodom s silo pregnali, pobili ali asimilirali? Kdo se bo opravičil
tem Slovencem za poznejše nasilno pokristjanjevanje? Ali so se Evropejci kdaj
opravičili domorodcem drugod po svetu, ker so jih izrinili in jim uničili domovino in
prvobitno kulturo? Ali se je Cerkev opravičila Evropi za dolgotrajne verske vojne,
mučenje in sežiganje »čarovnic«? Ali se je Evropa opravičila Bližnjemu vzhodu za
križarske vojne? Kako pa naj jaz reagiram na izjavo nadškofa Rodeta: »kdor ni
katoličan, ni pravi Slovenec«?

5. Še in še bi lahko našteval. Končam pa s tem: nestrpnost in pospešeno oboroževanje po
svetu sta vse hujša (kar najdite si podatke sami). Vsaj nekateri od nas bomo skoraj
zanesljivo doživeli novo serijo vojn z nepredvidljivim številom žrtev. Kdo se bo
opravičil njim?

Teh točk nisem navedel zato, da bi napadel določeno ideologijo in užalil koga od vas, temveč
zato, da bi spoznali, da lahko človek najde orožje proti vsaki ideji, če je to njegov cilj. Da po
drugi strani prikažem možno sožitje različnih miselnih sistemov, navajam samo enega od
mnogih izvlečkov s spleta:

Tu bom osvetlil problem, ki je vsaj intuitivno vsakomur jasen, pa če je komu všeč ali ne. Gre
za določena nasprotja med ideologijami, bodisi naravna bodisi umetno povzročena; vedno pa
je v ozadju nestrpnost. Na primer, Aljoša mi je rekel (in prepričan sem, da tako razmišlja
veliko vernikov), da je bil socializem proti veri. Res so se dogajale tudi deviacije (pri nas in v
svetu), toda ali ljudje v socializmu niso hodili k maši? Ali pa za nekoga pomeni nastrojenost
proti veri to, da je bila (povsem pravilno!) Cerkev razlaščena nepotrebnega bogastva, obvezni
verouk v osnovni šoli pa (povsem pravilno!) ukinjen? Toda zagotovo tudi komunistom ni bilo
všeč, če so jih s prižnice razglašali za brezbožne ali pa celo povezane s hudičem! Kaj potem,
če je Marx nekoč odkritosrčno dal določene izjave? Ne vidim prav nobenega razloga, zakaj
socializem ne bi bil združljiv z versko svobodo. Vendar pa je pogoj za to strpnost na obeh
straneh, verska nestrpnost v svetu pa je nekaj povsem običajnega. Po podatkih verska
nestrpnost spet narašča, tudi v krščanskem svetu, zaradi nje pa se dogajajo tudi umori. In to v
enaindvajsetem stoletju!

Ker se mi zdi ta točka glede verske problematike tako pomembna, bom do konca razčistil
stvari, pa če je tema še tako občutljiva. Posebno zato, ker je za politična trenja tolikokrat
sokriva prav vera. Ko sem Aljoši, ki je veliko mlajši od mene, nakazal zmotnost njegove
izjave, me je vprašal, ali verjamem v Boga. Ko sem odgovoril z odločnim ne, mu je ušel
vzklik razočaranja: »Oooo, Milan!« To je značilna reakcija v Sloveniji, marsikje v svetu pa bi
me za mojo odkritost in razmišljanje z lastno glavo skušali ubiti. Pa smo tam! Kako naj potem
govorimo o konstruktivnosti? Kaj pa, če bi jaz temu mladeniču začel s filozofskega vidika
razlagati svoj nazor? Primer z Aljošem ni bil edini v mojem življenju, podobno pa mi
pripovedujejo o izkušnjah z gorečimi verniki tudi drugi ateisti. Nekdo drug mi reče, da bi se
moral srečati s kakšno versko skupnostjo, ker mi starši niso dali verske vzgoje, tretji, da me ne
bo silil v Cerkev, če tega nočem, četrti, da ni bilo vsem od Boga dano, da bi spregledali itd.
Takšne izjave me močno razjezijo, pa se mi ne zdi vredno prepirati se s posameznimi verniki,
ampak raje to osvetlim javno. Vse takšne izjave kažejo neke vrste slabo prikrito vzvišenost,
kot da sem jaz drugorazreden ali vsaj prikrajšan, ker ne delim vere z drugimi! Sem ponosen
človek in nočem pomilovanja, temveč samo enakovreden odnos! Komu na čast naj verjamem
v stvari, ki so si jih izmislili svečeniki pred tisočletji? V čem so bili pametnejši od mene? V
čem je manj vredna moja prepričanost, da tisto, kar vodi vesolje in vse nas, ni Bog, temveč
brezosebna vseobsegajoča Narava, s svojimi večnimi, matematično in logično konsistentnimi,
doslednimi zakoni, brez čudežev in brez dobrega in zla v svoji najgloblji osnovi????? V kaj
kdo verjame, je navsezadnje za skupno usodo vesolja (množice vesolj) in človeštva vseeno.
Tu je verjetno pomembnejše, kaj je resnica; tega pa nihče od nas ne ve, medtem ko meni
osebna govorita razum in intuicija, da imam prav jaz. Zakaj se potem nekaj kolektivno
vsiljuje ali pa se vsaj omalovažuje posameznike? Kaj pa če stvar obrnemo: nekdo od vas mi je
rekel, da se mu smilijo verniki, ko se vsako nedeljo dopoldne zbirajo k maši. Individualna
vera v karkoli (če ne gre za destruktivne poglede) ni nič slabega, po mojem pa je slaba verska
indoktrinacija nezrelih otrok. To vodi v versko togost, iz nje pogosto ali pa večinoma sledi
verska nestrpnost, njej pa potem sledi nestrpnost do vsega drugačnega, tudi politična
nestrpnost. Da ne govorim o dvoličnosti, ki je zame nekaj bednega! Koliko vernih Slovencev
se je z blaženostjo udeležilo srečanja, ko nas je obiskal papež (kot da bi bil nekakšen bog!),
hkrati pa se marsikdo od taistih Slovencev zgraža, ker se je v Jugoslaviji častilo Tita! So
Slovenci (tudi med vami se najde takšen), ki jih moti napis Tito na kakem primorskem hribu,
nič pa jih ne motijo križi na vrhovih slovenskih gor! Nek butasti duhovnik na Primorskem je
šel razdirat na novo postavljen takšen napis! Marsikdo je takšen, da ima doma razpelo, motila
pa bi ga slika Tita v stanovanju moje mame! Kaj se potem gremo? Kot gimnazijec sem se
udeležil enodnevne prostovoljne akcije, ko smo na Sabotinu pri Novi Gorici postavili napis
Naš Tito. S sošolci in drugimi srednješolci iz Nove Gorice smo enkrat nastopili na Dnevu
mladosti v Beogradu. Tega se ne sramujem; zakaj pa naj bi se? Ljudje smo po naravi takšni,
da vedno iščemo idole, če ne drugega, pa filmske in športne zvezde. Po drugi strani enega od
mojih sošolcev njegovi katoliški starši niso pustili iti na nastop…

Edina ideologija, ki je zanesljivo škodljiva za človeštvo, je ideologija egoizma in pohlepa! Že
parole »ljudje so preveč sebični za socializem«, »sto let dokazov o socializmu« in podobno, ki
jih ljudje vsepovsod prežvekujejo, delujejo same po sebi destruktivno. Če bi ljudje to vedeli,
bi jih manj uporabljali. Ljudje smo psihološko nagnjeni k temu, da se veliko hitreje oprimemo
negativnih kot pozitivnih izjav (to so pokazale tudi psihološke raziskave). To današnje
razglašanje človekovega egoizma kot njegove nepopravljive danosti bi jaz imenoval »doktrina
egoizma« ali pa »mit o egoizmu«. Ta je za človeško moralo in dušo tako kužen kot kuga za
telo. Biološki boj za obstanek in naravi izbor ne more in ne sme biti vzorec za družbo in
civilizacijo, saj sta to dve različni stvari. Lahko celo rečemo, da je z biološkega vidika
človeško telo že doseglo popolnost, zato nam res ni treba pobijati (odrivati, diskriminirati…)
drug drugega, da bi se nam geni še izboljšali. Kdor za opravičilo egoizma v družbi kliče na
pomoč biologijo, s tem kaže, da o biologiji nima pojma! Geni so samo nosilci navodil za
sintezo beljakovin in z egoizmom ali altruizmom v tistem pravem, ožjem pomenu nimajo nič
skupnega. Geni niso nosilci idej in misli! Uspešne ideje pa se prav tako kot geni prenašajo
stoletja in tisočletja iz generacije v generacijo. Kdor pa pravi, da ideje niso spremenile
človeka, s tem kaže, da nima pojma o ničemer ali pa da se mu preprosto ne ljubi razmišljati!
Ideje človeka niso spremenile biološko, so pa ga spremenile kulturno! Drugače bi še danes
poleti hodili po mestu povsem goli, oziroma sploh ne bi imeli mest in tehnike! Da niti ne
govorimo o konstruktivni/destruktivni moči filozofskih pogledov na svet!

Naj bo (naj postane) vsakdo iskren vsaj sam do sebe (pa čeprav je psihologom dobro znano
dejstvo, da nam čustva mnogokrat namenoma lažejo, zato da smo bolj prilagojeni lagati
drugim). Zelo preprosto vprašanje: ali ni osebno prepričanje, da je celotno človeštvo
nepopravljivo sebično, v resnici samo obrambni mehanizem, da posameznik spretneje
opravičuje svoj lastni egoizem? Pravkar sem prebral nekaj lepih stavkov iz Križnarjeve
knjige: «… Pa čeprav bi to izkušnjo iz srca rad delil z vsemi malodušnimi in ravnodušnimi, ki
so prepričani, da ta svet ni nič več kot preizkušnja, kdo bo šel v nebesa in kdo v pekel, ali
poligon, na katerem večje ribe žrejo manjše in gre samo za to, kdo bo koga čim bolj izkoristil
v svojo korist.« Ali ne povejo ti stavki že sami po sebi vse? Še slabše je, če je človek prelen,
da bi se humanistično izobraževal z branjem raznovrstnih knjig, potem pa si nekaj zabije v
glavo in je slep za vse novo.

Če torej nekateri mislite, da je socializem iluzija in utopija, vam povem tole: še veliko večja
utopija je stabilni socialni kapitalistični red! Če je sploh kaj dokazalo dvajseto stoletje, je
dokazalo to drugo! Enaindvajseto stoletje to samo še potrjuje.

Nekaj glede Sandijeve vizije: svetovna proizvodnja naj bi v kratkem krepko presegla vse
»človeške potrebe«, potem pa bi kar naenkrat izginila potreba po denarju in kapitalističnim
deformacijam? Spregledal je vsaj dvoje:

1) da se tudi svetovna proizvodnja podreja fizikalnim omejitvam in zanjo ni čudežev,

2) da je človek nenasitno bitje (seveda mislim na posameznike, ki jim nikoli ni dovolj vsega!).

Edino zakon in nič drugega lahko brzda pohlep takšnega človeka! Samo kratka Slavkova zgodbica. Ko je bila pred kratkim akcija in so pocenili čokolado, si je šel sam kupit dve ali tri. Videl je ljudi, ki so nosili polna naročja čokolad. Slavko mi je rekel: »Milan, to niso ljudje, to so živali!«

Meni se zdi npr. grozno, ko moram zaradi delovnih obveznosti (ne zaradi zabave) ob vikendih
na pot na avtocesto. Praktično vsak vikend v letu, ne glede na vreme, se valijo nepretrgane
kolone avtomobilov proti morju in potem nazaj, do takšnega pomanjkanja vsake zdrave mere
nas je pripeljal ta današnji sistem s svojo miselnostjo! Že samo ta zgled rednega obiskovanja
slovenskega in hrvaškega morja pri množici Slovencev, pa tudi tujcev z nemškimi
registracijami avtomobilov, dobro ponazori več vidikov današnje problematike:

1. Nepravična porazdelitev denarja. Nekateri ga imajo očitno preveč, drugi premalo.

2. Pomanjkanje občutka za okoljevarstvo.

3. Istovetenje količine in kakovosti. Večina ljudi se verjetno niti ne zaveda več, da glede
sreče in zadovoljstva veliko več pomeni letovanje na morju enkrat ali dvakrat na leto
po en teden ali dva kot celoletna rutina. Redek dogodek nudi človeku pravo
zadovoljstvo in užitek, ponavljajoča se rutina pa samo še navado, obveznost,
dolgočasje in živčnost. Pa kako naj človek današnjim množicam to dopove? Da niti ne
govorimo o prižgani televiziji po več ur dnevno in o vsem drugem!

Ljudje pa niso povsod in niso vedno bili vsi takšni, kot se jih tipizira kot naravno
neizpodbitnost; ljudje so izrazito socialna bitja in takšne jih zdaj dela kapitalizem z vsemi
svojimi pripomočki, kot so npr. mediji.

Ali naj navedem še dve »cvetki« s spleta?

Finančna, gospodarska in socialna kriza v Evropi je rodila ogromno novih političnih obrazov.
Zgodovina nas uči, da so gospodarske krize dobro gojišče za ekstremna politična razmišljanja.
Tako se zaradi vse bolj zaostrenih življenjskih razmer krepijo skrajne desničarske stranke in
počasi zmagujejo na raznih volitvah. Od Francije, Nizozemske, Ukrajine, Madžarske,
Avstrije, Slovaške, Grčije, Velike Britanije, Švedske, Poljske…, vedno bolj so priljubljeni
tudi pri mladini.

Strankarsko se poskušajo vezati tudi v zvezo evropske ultradesničarske stranke, ki naj bi
napovedala boj proti Bruslju. Francoski filozof Bernard Stiegler je v nedavnem intervjuju za
Mladino dejal, da če bo Evropa napačno eksperimentirala, se lahko znajdemo v fašizmu. Tej
tezi je pritrdil tudi Igor Pribac: "Evropa že drsi v ta položaj. Trenutne razmere volilno telo
pehajo v naročje tistih, ki vzbujajo lažno upanje, da lahko naredijo red."

Razne manjše skrajno desničarske skupine se vse več aktivirajo tudi na ulicah. Aktualne so
demonstracije v Nemčiji proti islamizmu, v Grčiji in na Švedskem so pretepi nazi skinheadov
in antifašistov nekaj vsakdanjega. Vse več je napadov na razne socialne levičarske centre,
lotevajo se matretiranja in pretepanja migrantov, homoseksualcev, tudi kakšni umori so
povezani z njimi.

Da to ni nekaj, kar se bo dogajalo v nepredvidljivi Mad Max džungli prihodnosti,
dokazujejo že kar številni primeri. Tobačni gigant Phillip Morris toži Avstralijo in
Urugvaj zaradi njihovega protitobačnega zakona, motijo jih opozorila na škatlicah
cigaret. In na primer eden izmed zadnjih primerov: francoska korporacija Veolia, ki se
ukvarja z vodami, toži egiptovsko vlado, ker je dvignila mesečno minimalno plačo s 400
na 700 egiptovskih funtov, kar je še vedno precej manj kot sto evrov. Trdijo, da jim bo to
zmanjšalo dobiček. Torej korporacije direktno napadajo odločitve, ki so jih prej sprejele
vlade in parlamenti suverenih držav, ker jim pač zmanjšujejo profit.

Ali ni do dovolj? Ali bomo tiščali glavo v pesek in dopustili takšno prihodnost ali pa bomo
kaj naredili: zdaj in tu? Če še ne verjamete, si vzemite čas, potrudite se in preberite knjigo
Doktrina šoka kanadske ekonomistke Naomi Klein! Morda bo ta komu odprla oči… Knjiga ni
zasnovana ideološko, temveč samo stvarno opisuje gospodarske smernice proti koncu
prejšnjega stoletja in danes.

Na spletu prebiram izjave v slogu: »Jugoslavija je bila šit«. Že takšna kratka izjava pove
razmišljajočemu vsaj dvoje, nekaj o indoktriniranosti in nekaj o slovenski kulturi. Prvič, po
slogu sodeč je avtor gornje izjave premlad, da bi živel v socializmu in Jugoslaviji. Torej so ga
proti socializmu indoktrinirali drugi, najverjetneje njegovi starši. Drugič, gre za pačenje in
nespoštovanje materinščine. Ali se bo v bližnji prihodnosti slovenska »inteligenca« že
sramovala svojega jezika, tako kot je bilo pred dvesto leti??? Angleška osebna imena,
angleška imena podjetij, glasbenih skupin (Said, to leti tudi na nas!), slovenske strokovne
revije s članki v angleščini in podobno že kaže na to.

LAHKO SE MOTIM, A MISLIM TAKO: PRVI POGOJ, DA JE ČLOVEK LAHKO
SVETOVLJAN IN NE NACIONALIST, JE NJEGOVA NARODNA ZAVEDNOST IN
PONOS! MNOGI SLOVENCI PA BI SE NAJPREJ SRAMOVALI SLOVANSKIH
KORENIN, »BALKANA« IN PODOBNEGA, NAZADNJE PA SE BODO
SRAMOVALI ŠE SAMI SEBE IN SVOJE KULTURE. HKRATI PA SO SRAMOTNO
HLAPČEVSKO PONIŽNI DO VELIKIH NARODOV! V TO NAS PELJE DANAŠNJE
RAZMIŠLJANJE!

Podobno mi brat Branko pripoveduje, kako mladi sodelavci v Iskri v Šempetru kritizirajo
Jugoslavijo in socializem v njej, čeprav nimajo niti blagega pojma, kako je takrat bilo. Branko
je tehnolog in se sooča z značilnimi današnjimi težavami slovenskih podjetij: predaja v tuje
roke, odpuščanje delavcev, večkrat slaba kakovost zaradi pomanjkanja discipline,
birokratizacija in podobno. Seveda se bodo ljudje spet takoj polarizirali in nekateri bodo
krivili socializem za vse te težave. Moj oče je bil v času socializma v tem podjetju inženir za
organizacijo dela. Seveda so bili tudi takrat posamezniki lenobe, vendar je podjetje delovalo
solidno. Kaj zdaj?

Dalje, sorodniki in drugi znanci mi radi govorijo, kako da je človek tekmovalno bitje in zato
socializem ne more uspeti. Saj me poznate, vseeno pa kot odgovor dobesedno navajam
posvetilo ravnatelja gimnazije v Novi Gorici, profesorja Kuštrina, v knjigi Danes grofje
celjski in nikdar več, ki sem jo nekoč dobil konec šolskega leta v dar in jo imam še danes:
»Ambrožiču Milanu za odličen uspeh, za pomoč sošolcem, za sodelovanje na tekmovanju iz
fizike, za 5. mesto na republiškem tekmovanju iz nemškega jezika in 3. mesto na republiškem
tekmovanju iz matematike. V Novi Gorici, 20. 6. 1980«. Že v osnovni šoli sem hodil na
matematična in šahovska tekmovanja. Čemu potem nakladanje o tekmovalnosti? Razlikovati
je treba med zdravo in bolno tekmovalnostjo!

KONSTRUKTIVEN SKLEP?

Mislim, da je napočil čas, ko nimamo več pravice zatiskati si oči pred resnico in pustiti
stvarem, da tečejo takšno pot, kot se dogaja zdaj. Zanamcem bomo pustili to, kar bomo
naredili (ali ne bomo naredili) zdaj in tu. Če ne drugega, se lahko odločimo, kako vzgajati
svoje neposredne potomce. Na primer, glede socializma in socialistične misli: ali jih bomo
indoktrinirali in jim socializem prikazovali izključno v slabi luči (destruktivnost!) ali pa jim
bomo najprej prikazali njegove pozitivne strani in jih ob primernem času (duševna zrelost!)
opozorili na morebitne nevarnosti in napake vsakega družbenega sistema (konstruktivnost!).
To je zdaj naša odgovornost. Seveda je vse odvisno od tega, ali smo sami pripravljeni gledati
na stvari drugače. Med vami se najde kdo, od katerega nisem doslej slišal niti ene same
pozitivne spontane izjave glede socializma in Jugoslavije. Nasprotno, večkrat dobim vtis, da
se pri vsaki najmanjši stvari, tudi pri nedolžnem pogovoru, hitro najde nekaj proti socializmu!
Splošne tolažilne besede v smislu »ja, saj socialistična ideja je odlična, vendar…« niso dovolj
iskrene, da bi mi kaj pomenile! Da to niso samo puhlice, ki jih slišim od znancev, dokazuje
tudi to, da jih srečujem v delih naših pisateljev, člankih itd. Nekako v smislu: »Prejšnja oblast
pa je bila takšna in takšna…« Na primer, prejšnja oblast je namerno zanemarjala gradove. Jaz
pa poznam primere gradov, za katere se je prej skrbelo, zdaj pa so prepuščeni propadanju, na
primer grad pri Braniku. Takšne izjave dokazujejo, kako ljudje malo razmišljajo in samo kot
papagaji ponavljajo puhlice.

Še enkrat poudarjam to, kar sem enkrat že napisal, pa bi marsikdo to kar spregledal, ker mu ne
ustreza: zgodovina ni preprost in ponovljiv fizikalni poskus! Sto let med seboj povezanih
dogodkov v dvajsetem stoletju ni nič v primerjavi z dolgo zgodovino civilizacije! Če mi pa bo
še kdo govoril o stoletnih dokazih, o Stalinu in podobnem, mu bom rade volje postregel s še
daljšim odgovorom, ki ga imam že pripravljenega. Gre za statistiko ali primerjavo črne
kronike kapitalizma in socializma.

Da pa ne boste mislili, da samo teoretiziram, vam jasno nakažem, kaj se da narediti konkretno
v Sloveniji:

1) Ponovna nacionalizacija, tako da bi bila država npr. 80 % lastnik vsega bogastva.
Mimogrede, denacionalizacija je bila za moje pojme samo še ena velika prevara. To ni
bilo popravljanje krivic, kot se trdi, temveč ponovna vzpostavitev starodavne človeške
krivice: nekaterim vse, drugim nič!

2) Premišljena dolgoročna državna gospodarska politika; država naj npr. spet vzpostavi
za Slovenijo primerno lahko industrijo in odpira delovna mesta v njej (lesna, tekstilna,
prehrambna, obutvena industrija itd.). Temelj pa naj bosta ekološko kmetijstvo in
gozdarstvo. Šele s to bazo se lahko vzdržuje bolj specializirana in tehnološko vrhunska
industrija, potem pa tudi znanost, kultura itd. To, da je država slab gospodar, je spet
samo ena puhlica in debela laž!

3) Ponoven dvig kakovosti šolskega sistema in to je prvotna dejavnost, kjer naj se vzgaja
resnost, poštenost itd. Stroga selektivnost in že zgodnje usmerjanje posameznikov v
poklice, za katere kažejo resnično nadarjenost in veselje! Selekcija naj se začne že v
osnovni šoli! Potem je dolžnost države, da vsakemu posamezniku vnaprej zagotovi in
tudi formalno uredi dostojno zaposlitev. To naj bi bila tudi osnovna funkcija države,
saj se ljudje združujemo zato, da bi si pomagali, ne zato, da sebično delujemo vsak po
svoje.

4) Minimalne razlike v plačah za različne poklice, ne glede na izobrazbo. Kdor študira na
fakulteti, naj se mu v nadomestilo plača študijska leta in se jih prizna kot delovno
dobo, saj je študij delo! Pogoj je seveda uspešno opravljen vsak letnik posebej. Tako
bodo šli študirat tisti, ki jih študij resnično zanima in so zanj nadarjeni, ne pa zaradi
denarja! Seveda ni treba posebej poudarjati, da naj se za vsak študij uvede sprejemne
izpite.

Naj mi kdo ne govori, da to niso izvedljive stvari! Premagati je treba samo splošno politično
neumnost, onemogočiti pa sebičnost in pohlep posameznikov, seveda brez nasilja. Ponavljam
in poudarjam, da socializem ni utopija. Utopija je današnji svetovni gospodarski sistem, ki
vodi človeštvo v gospodarsko, ekološko in civilizacijsko katastrofo (vojne, nestrpnost, nasilje
in genocid, kriminal, narkomanija in alkoholizem itd.).

KONČNI SKLEP?

Ali bomo dali socializmu kot ideji realno priložnost zdaj in tu ali pa bi raje še naprej zganjali
paničen strah pred njim?


Milan



(KOPIPEJST KONČAN)



PISEC BESEDILA JE PRIZNAN FIZIK NA VEČIH SLOVENSKIH IN TUJIH INSTITUCIJAH.

M.O.U.



Post je objavljen 07.03.2015. u 00:12 sati.